Jedro

Nestrinjanje s pravno in dejansko oceno ugotovljenih dejstev ne more biti utemeljena podlaga za uveljavljanje revizijskega razloga iz člena 385/1 tč. 1 v zvezi s 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da J. P., ki je umrla dne 14. 11. 1985, ni bila solastnica 1/12 stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 1766/5, vl. št. 6577 k. o. ... s pripadajočo pravico uporabe na zemljišču, zaradi česar ni predmet dedovanja po njej, kar naj bi imelo za posledico, da so toženci dolžni izstaviti tožniku listino, s katero bo lahko predlagal izbris J. P. kot solastnice na nepremičninah. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dediči J. P. nimajo pooblastila za zemljiškoknjižni predlog, kakršnega je podal A. P. Zapuščinski postopek je bil prekinjen prav zato, da se ugotovi obseg zapuščine glede 1/12 hiše. Pravno napačno je stališče, da nepravilnosti v zemljiškoknjižnem postopku ni mogoče presojati v tej pravdi, temveč le v zemljiškoknjižnem postopku samem. Glede slednjega pa obvelja, da tožnik o zemljiškoknjižnem postopku ni bil seznanjen. Darilna pogodba, ki naj bi bila temelj za vknjižbo zapustnice, je v tej pravdi izpodbijana, zaradi česar ni mogla služiti kot podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Odločilno je posedovanje stvari v skladu s pogodbenimi določili, vendar glede tega sodbi nižjih sodišč tožbenih navedb nista obravnavali.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitek, da je na nižjih stopnjah prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, temelji v bistvu na trditvi, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih: da je namreč pokojna J. P. vknjižena v zemljiški knjigi kot solastnica do 1/12 spornih nepremičnin šele po svoji smrti, da je zemljiškoknjižni predlog o tem podala oseba, ki za to ni imela pooblastila in da izpodbijana sodba nima razlogov o načinu izvajanja lastninske pravice na spornem delu nepremičnine v skladu s pogodbo. Vendar pa navedeni očitek nima utemeljitve. Pravna (in dejanska) ocena darilne pogodbe z dne 21.8.1967 in dodatka k njej z dne 10.4.1968 je bila v sodbah nižjih sodišč bistveni del presoje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker pa je podlaga za vknjižbo zapustničinega solastninskega deleža prav pogodba z dne 21.8.1967, je glede na vsebino tožbenega zahtevka v okviru te pravde odveč razpravljanje o aktivni legitimaciji njenih dedičev za izvršeno vknjižbo šele po njeni smrti. Tožnik namreč uveljavlja le ugotovitev, da zapustnica ni solastnica sporne nepremičnine in da so toženci dolžni izposlovati izbris njene pravice v zemljiški knjigi. Sodbama nižjih sodišč torej ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih.

S stališča pravilne uporabe materialnega prava je ob podanem tožbenem zahtevku odločilna pravna presoja že zgoraj omenjenih pogodb med zapustnico (in njenim možem) in tožnikom. Ne glede na to, da tožbeni zahtevek ob nejasni trditveni podlagi pušča odprto vprašanje, komu naj bi po zahtevanem izbrisu zapustničine lastninske pravice pripadla 1/12 spornih nepremičnin in na kakšni podlagi, ugotovljena dejstva ne omogočajo sklepanja o zatrjevani spremembi darilne pogodbe. Dokazna ocena o pogodbenem namenu ob sklepanju dodatka k darilni pogodbi po eni strani ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (3. odstavek 385. člena ZPP), po drugi strani pa tudi pravna presoja vsebine obeh listin ne dopušča sklepa, da je dodatek razveljavil prvotno darilo. Postavljeni tožbeni zahtevek pa kljub svoji nedorečenosti zahteva prav odgovor na vprašanje, ali je listina z dne 21.8.1967 podlaga za vknjižbo zapustničine lastninske pravice kljub dodatku z dne 10.4.1968. V reviziji uveljavljane napake izpodbijane sodbe torej niso podane. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno 393. člen ZPP.

Določbe točke 88 (zakona o pravdnem postopku - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).