Jedro

Stranki nista bili soglasni o tem, ali je do škodnega dogodka (glede katerega tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke) prišlo na delu pri toženi stranki. Kljub temu se sodišče prve stopnje do tega odločilnega dejstva ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe pri delu v skupnem znesku 11.011,26 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 6. 2006 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (1. tč. izreka); nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino za premoženjsko škodo v višini 104,32 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 6. 2006 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (2. tč. izreka), ter mu povrne stroške postopka v znesku 2.565,26 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka, do plačila in pod izvršbo (3. tč. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje sklenilo, da se za umaknjeni del tožbe, izplačila odškodnine v višini 23.304,22 EUR, postopek ustavi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga spremembo prvostopenjske sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti oz. podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da je tožnik opravljal lažje fizično delo; da ni opravljal nevarnega dela; da je bilo tožniku odrejeno delo v skladu z odločbo ZPIZ in je bilo delo tudi prilagojeno tožnikovim omejitvam; da je bil stroj Magg, na katerem je delal tožnik, izpraven; da toženka ni opustila nobenih ukrepov iz varstva pri delu ter da je bilo vse odvisno zgolj in samo od tožnika in njegove pazljivosti. Izvedenec je ugotovil, da je tožena stranka v celoti spoštovala odločbo ZPIZ, zato razlog protipravnosti za krivdno odškodninsko odgovornost ni podan. Če ni protipravnega ravnanja tudi ni vzročne zveze. Ugotovitve izvedenca so bile jasne, prepričljive in strokovno utemeljene. Izvedenec je nato na tožnikovo pripombo mnenje dopolnil, vendar ga po vsebini ni spreminjal. V tej dopolnitvi je samo na splošno izrazil svoje subjektivno stališče, da se v praksi dela na takšnem stroju izvajajo hitreje, kot bi to bilo za varno delo priporočljivo. Vendar pa se to stališče ne nanaša konkretno na tožnikov primer. Ravno na to dopolnitev pa se neutemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje, pri tem pa ne pojasni, katero konkretno ravnanje je bilo s strani tožene stranke protipravno. Nadalje tožena stranka opozarja, da je izvedenec medicinske stroke pojasnil, da pri tožniku ni šlo za trajno, temveč le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ter da do poškodbe ne bi prišlo, če tožnik ne bi imel predhodne okvare hrbtenice. Tudi v primeru torej, če bi tožena stranka ravnala protipravno, ni podane vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in posledico. Tožena stranka ponovno izpostavlja, da tožnik dne 21. 6. 2003 ni ničesar omenil, da naj bi se poškodoval na delu. Tega ni omenil ne predpostavljenemu ne sodelavcem. Izvedenec med. stroke je pojasnil, da bi takšna poškodba lahko nastala kadarkoli in ob kakršnem koli gibu, zato je možno, da se je tožnik poškodoval izven dela. Nobena okoliščina namreč ne kaže na to, da naj bi se tožnik poškodoval na delu. Glede na to, da je tožnik skušal prikriti predhodno okvaro hrbtenice, pa njegovi izpovedbi ni mogoče verjeti. Ni razloga, da tožnik poškodbe ne bi takoj prijavil, saj je bila to ustaljena praksa pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje se do navedenih trditev ne opredeli. Sporna je tudi sama višina odškodnine. V celoti je sporna iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj izvedenec le teh ni ugotovil, težave v času zdravljenja pa spadajo v področje bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Odškodnina pa je pretirana tudi iz naslova strahu in telesnih bolečin. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (zoper sklep sodišča prve stopnje ni pritožbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka in sicer 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, nepravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, za katero zatrjuje, da jo je utrpel v škodnem dogodku in sicer dne 21. 6. 2003, ko naj bi med delom na stroju Magg300 začutil močne bolečine v hrbtenici.

Pritožbeno sodišče je v tem sporu že odločalo in sicer s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1644/2008 z dne 29. 10. 2009. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo element protipravnosti ravnanja tožene stranke, preostalih elementov odškodninske odgovornosti, zlasti vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo pa sploh ni ugotavljalo. Iz navedenih razlogov je v ugodilnem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek.

Po ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka spornega dne, s tem, ko je tožniku odredila delo na stroju Magg300, ni upoštevala omejitev iz odločbe ZPIZ, zato je ravnala protipravno. Zaključilo je, da do škodnega dogodka ne bi prišlo in tožniku škoda ne bi nastala, če bi tožena stranka upoštevala omejitve iz odločbe ZPIZ, zato je podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo. Do oblike krivde se ni posebej opredelilo, je pa zaključilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. V posledici navedenega je tožniku prisodilo odškodnino tako za nepremoženjsko kot premoženjsko škodo. Za umaknjeni del tožbe (izplačilo odškodnine v višini 23.304,22 EUR) je postopek ustavilo.

V primeru poškodbe pri delu ali v zvezi z delom je delavec upravičen do povrnitve odškodnine za nematerialno škodo. To pravico mu daje Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) v 184. členu, ki napotuje na uporabo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 – OZ) in njegove splošne določbe o odškodninski odgovornosti. Po določbi 1. odstavka 131. člena OZ je, kdor povzroči drugemu škodo, škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 131. člena OZ). V odškodninskem pravu je krivdna odgovornost pravilo, odgovornost ne glede na krivdo (objektivna odgovornost) pa izjema. Skladno s 132. členom OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). O subjektivni ali krivdni odgovornosti (135. člen OZ) govorimo, kadar je škoda povzročena namenoma ali iz malomarnosti. Pri določanju krivde sta pomembna dva elementa: razum – poznavanje dejstev in volja – da dejstvo nastane. Subjektivna odgovornost oziroma krivda pozna več oblik: naklep in malomarnost. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je vprašanje nevarne dejavnosti pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru samo vsebinsko napolniti. Navedeno pomeni, da odločanje o tem, ali določena dejavnost ustreza pojmu nevarne dejavnosti pomeni uporabo prava in s tem torej spada v področje razlage prava, ki je v domeni sodišča in nikakor ne izvedenca takšne ali drugačne stroke. Pravno nedopustno in strokovno nesprejemljivo je torej izvedencu postaviti vprašanje, ali je delo na določenem stroju nevarno delo oz. nevarna dejavnost. Sodišče s pomočjo izvedeniškega mnenja ugotovi le pravno relevantna dejstva (npr. ali na tem stroju pogosto prihaja do poškodb in do kakšnih, itd.), nato pa samo ugotovi ali določena dejavnost ustrezna pojmu oz. pravnemu standardu nevarne dejavnosti.

Odškodninska odgovornost delodajalca se presoja glede na ugotovljeno dejansko stanje. Do dejanskega stanja pa pridemo tako, da argumentirano in s preverljivimi razlogi pojasnimo, kako je do nezgode sploh prišlo, zakaj je prišlo do nezgode, ali so bila zagotovljena vsa zaščitna sredstva, ali je bil zagotovljen primeren delovni prostor in okolje, ali so bili zagotovljeni ustrezni, primerni, izpravni delovni stroji, ali so bili zagotovljeni ustrezni delovni pogoji, itd. Če je mogoče delodajalcu očitati, da nečesa od zgoraj omenjenega ni zagotovil, mu je mogoče očitati krivdo ali malomarnost, kar ima za posledico odgovornost za nastalo škodo. V kolikor pa delodajalcu ni mogoče očitati krivde, temveč je za nezgodo pri delu ali v zvezi z delom mogoče pripisati delavčevi krivdi ali malomarnosti (nezadostni skrbnosti ali pazljivosti, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka), potem le-ta ni upravičen do povrnitve škode. Če se želi delodajalec rešiti odgovornosti za škodo, mora dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi delavca ali koga tretjega.

Tožena stranka pravilno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

Tožena stranka ves čas postopka izpostavlja, da tožnik dne 21. 6. 2003 ni ničesar omenil, da naj bi se poškodoval na delu. Zatrjuje, da tega ni omenil ne predpostavljenemu ne sodelavcem. Pri tem se sklicuje tudi na izvedenca med. stroke, ki je pojasnil, da bi takšna poškodba lahko nastala kadarkoli in ob kakršnem koli gibu, zato je možno, da se je tožnik poškodoval izven dela. Trdi, da nobena okoliščina ne kaže na to, da naj bi se tožnik dejansko poškodoval na delu pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba tudi po dopolnjenem dokaznem postopku nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, da je sodišče prve stopnje napravilo zaključke, za katere ni navedlo razlogov oz. ni napravilo dokazne ocene, ki bi omogočila njihovo preverljivost, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora biti dokazna ocena sodišča obrazložena in mora upoštevati vsaj minimalne standarde obrazložitve dokazne presoje oz. razlogov za takšno presojo, posebej, če je za oblikovanje te ocene potrebno upoštevati več dejstev, in če pri tem iz posameznih izvedenih dokazov izhaja, da med njimi obstajajo nasprotja. Sodišče se ni jasno opredelilo do izvedenih dokazov v zvezi z vprašanjem, ali je do škodnega dogodka dne 21. 6. 2003 sploh prišlo na delu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje sicer izhaja iz predpostavke, da je do škodnega dogodka prišlo na delu pri toženi stranki, pri tem pa ne pojasni, s čim to ugotovitev (oz. predpostavko- decidirane ugotovitve o tem namreč niti ni) utemeljuje. Iz trditev obeh strank in izvedenih dokazov je jasno razbrati, da stranki nista bili soglasni o tem, da je do škodnega dogodka na delu pri toženi stranki navedenega dne sploh prišlo. Kljub temu se sodišče prve stopnje do te bistvene okoliščine ne opredeli, niti se ne sooči z analizo posameznih nasprotujočih si izpovedb o tem odločilnem dejstvu. Sodbe tako v tem odločilnem dejstvu, od katerega je odvisen ves nadaljnji postopek, ni moč preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo nadalje ugotovilo, da je tožena stranka dne 21. 6. 2003 tožniku odredila delo v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ, zato je ravnala protipravno. Iz sodbe pa ni razvidno, katerih omejitev tožena stranka pri odreditvi dela tožniku dne 21. 6. 2003 ni upoštevala. Sodbe zato tudi v tem pogledu ni mogoče preizkusiti, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka. Tožena stranka pravilno opozarja, da je izvedenec za varstvo pri delu A.G. v mnenju z dne 10. 9. 2009 (list. št. 286) zapisal: - da je tožnik opravljal lažje fizično delo; - da je bilo tožniku odrejeno delo v skladu z odločbo ZPIZ; - da je bilo delo prilagojeno tožnikovim omejitvam; - da je bil stroj Magg300, na katerem je delal tožnik, izpraven; - da toženka ni opustila nobenih ukrepov iz varstva pri delu; - ter da je bila možnost nastanka škodnega primera odvisna od tožnika in njegove pazljivosti.

Izvedenec je torej ugotovil, da je tožena stranka v konkretnem primeru spoštovala odločbo ZPIZ, zato ni jasno, na podlagi katerega konkretnega dejstva, izhajajočega iz izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dne 21. 6. 2003 tožniku delo odredila v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ. Iz sodbe ni mogoče razbrati, ali naj bi do poškodbe prišlo pri vertikalnem uravnoteženju obdelovanca ali pri horizontalni poravnavi vpenjalne glave. Tožnik je trdil, da je do poškodbe (oz. močne bolečine v hrbtenici) prišlo, ko je moral „pastorek“, ki je težak približno 2 toni in visok približno 2,5 m, centrirati, zato je močno zategoval inbus vijake s cevjo, dolgo približno 2 metra. Glede na opis delovnega postopka, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, bi takšen tožnikov opis ustrezal fazi vertikalnega uravnoteženja obdelovanca. Za to fazo dela, pa je izvedenec zapisal, da pri pazljivem delu in uporabi ustreznih podaljškov za ključe, pri tej delovni fazi ne prihaja do fizičnih obremenitev delavca, ki bi presegale omejitve iz odločbe ZPIZ. Iz izvedeniškega mnenja nadalje izhaja, da je v izredno redkih primerih, ko se premakne vpenjalna glava, potrebno izvesti horizontalno poravnavo vpenjalne glave, v katero je pripet obdelovanec in da je v takih primerih, če se ne uporabi dvigala, pri tem delu potrebna sila za poravnavo tako težkega obdelovanca, ki je večja od omejitev iz odločbe ZPIZ. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, v kateri fazi dela je prišlo do poškodbe, zato bo moralo to dejstvo (v kolikor bo ugotovilo, da je do poškodbe navedenega dne sploh prišlo) ugotoviti v ponovljenem postopku. V kolikor bo ugotovilo, da je do poškodbe prišlo v fazi vertikalnega uravnoteženja obdelovanca, v kateri ne prihaja do fizičnih obremenitev delavca, ki bi presegale omejitve iz odločbe ZPIZ, bo moralo sodišče upoštevati, da tožnik ni trdil, da ne bi imel ustreznih delovnih pripomočkov (ustrezni podaljški za ključe). Če pa bo ugotovilo, da je do poškodbe prišlo pri horizontalni poravnavi vpenjalne glave, pa bo razčistilo, ali je bil delavec pri tem delu dolžan uporabiti dvigalo (izvedenec je namreč zapisal, da je pri tem delu potrebna večja sila le v primeru, da se ne uporabi dvigala) ali pa je bila uporaba dvigala (dovoljena) stvar presoje vsakega posameznega delavca. Pri tem bo upoštevalo, da je tožena stranka zatrjevala, da se vsa dela na tem stroju opravlja s pomočjo dvigala, tožnik pa ni zatrjeval, da mu tožena stranka dvigala ni zagotovila, ali da dela, ki ga je opravljal, iz objektivnih razlogov ni mogel opraviti s pomočjo dvigala.

Sodišče prve stopnje je sicer zaključek o protipravnosti ravnanja tožene stranke oprlo na ugotovitev v dopolnilnem izvedeniškem mnenju, kjer je izvedenec zapisal, da se dela na stroju Magg300 niso izvajala povsem skladno z načelom varnega in zdravega dela. V zvezi z navedenim tožena stranka pravilno izpostavlja, da je ta ugotovitev tako pavšalna, da je ni moč preizkusiti, saj izvedenec v tem delu niti ne pove, katera konkretna dela se niso izvajala povsem skladno z načelom varnega in zdravega dela. Poleg tega pa je takšen zapis v dopolnilnem mnenju z dne 7. 2. 2011 v direktnem nasprotju z mnenjem istega izvedenca z dne 10. 9. 2010, da je bilo tožniku odrejeno delo v skladu z odločbo ZPIZ, ter da tožena stranka ni opustila nobenih ukrepov iz varstva pri delu. Sodišče bi glede na navedeno moralo razčistiti, kaj torej drži za konkreten primer, pri čemer ne bi smelo spregledati, da je bila navedba v dopolnilnem mnenju dejansko podana precej pavšalno in nekonkretizirano, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka.

Zgoraj navedeno pomeni, da je tudi po ponovljenem dokaznem postopku dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kot je nepopolno ugotovljen tudi temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v celoti ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo na podlagi določbe 354. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je do škodnega dogodka dne 21. 6. 2003 sploh prišlo tako, kot to trdi tožnik. V kolikor bo ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na delu pri toženi stranki (pri čemer bo za takšno eventualno ugotovitev navedlo tudi jasne in argumentirane razloge), bo ugotovilo, v kateri fazi dela je do škodnega dogodka prišlo. Šele nato bo ugotavljalo, ali je v obravnavanem primeru podana odškodninska odgovornost tožene stranke, torej ali so v obravnavani zadevi podani prav vsi elementi krivdne odgovornosti tožene stranke. Po potrebi bo ponovno pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje sodnega izvedenca iz varstva pri delu. V primeru, da bo protipravno ravnanje tožene stranke ugotovljeno, bo moralo sodišče prve stopnje nadalje ugotoviti tudi vse druge predpostavke odškodninske odgovornosti (vzročna zveza med eventualnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, krivda tožene stranke).

V kolikor sodišče prve stopnje ne bo ugotovilo, da je do zatrjevane škode prišlo na delu pri toženi stranki, ali če ne bo ugotovilo vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke, bo tožnikov zahtevek zavrnilo, v nasprotnem primeru pa bo tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino za posamezne vtoževane postavke v skladu z 179. čl. OZ. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti posebej razčistiti in se opredeliti do tega, ali je pri tožniku prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posledično do duševnih bolečin zaradi tega ali le do začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka namreč pravilno opozarja, da mora biti ta oblika škode praviloma trajne narave. Le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je namreč mogoče šteti za nevšečnosti med zdravljenjem.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo že iz zgoraj naštetih razlogov, se do preostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. O stroških postopka bo moralo sodišče prve stopnje odločiti glede na uspeh v sporu po določbi 154. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških se skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.