Jedro

Sicer pa sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti najprej opravi t.i. formalni preizkus obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP), pri katerem ugotavlja, ali ima obtožni predlog morebitne formalne pomanjkljivosti. Če sodnik pri tem ugotovi, da ima obtožni predlog kakšne formalne napake, v skladu z 76. členom ZKP pozove vložnika, naj obtožni predlog dopolni in mu za to določi primeren rok.

Materialni oziroma vsebinski preizkus obtožnega predloga pa je faza, ki sledu predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi vložnika pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo zaradi materialne oziroma vsebinske pomanjkljivosti, zato poziva na dopolnitev tudi ni bilo dolžno poslati, niti to ni bilo potrebno, saj je tudi po presoji pritožbenega sodišča obtožni predlog vseboval vse potrebne sestavine v formalnem smislu. Zato se pritožbena izvajanja, s katerimi se višji državni tožilec zavzema za vrnitev obtožnega predloga v popravo, pokažejo kot neutemeljena.

Izrek

Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti, s katerim je obdolženemu A. A. očitalo storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

2. Zoper tak sklep se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav višji državni tožilec v pritožbi uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tega iz pritožbenih navedb ni razbrati. Z navajanjem, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 276. člena ZKP, ker obtožnega akta zaradi ugotovljenih napak ni poslalo v popravo tožilcu, pa dejansko zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar pri tem ne obrazloži, kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Ne glede na to pa je tako stališče višjega državnega tožilca napačno, saj se določba 276. člena ZKP v skrajšanem kazenskem postopku pred okrajnim sodiščem ne uporablja. Drugi odstavek citiranega člena namreč daje pooblastilo zunajobravnavnemu senatu, da vrne tožilcu obtožnico v popravo, če ob reševanju ugovora zoper obtožnico spozna, da so v njej kakšne napake ali pomanjkljivosti. Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem pa v skladu z določili ZKP ne pozna postopka odločanja o ugovorih obdolžencev in njegovih zagovornikov zoper obtožni akt, ampak lahko stranke v skrajšanjem postopku do začetka glavne obravnave podajo le ugovor krajevne nepristojnosti. Sicer pa sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti najprej opravi t.i. formalni preizkus obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP), pri katerem ugotavlja, ali ima obtožni predlog morebitne formalne pomanjkljivosti. Če sodnik pri tem ugotovi, da ima obtožni predlog kakšne formalne napake, v skladu z 76. členom ZKP pozove vložnika, naj obtožni predlog dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni oziroma vsebinski preizkus obtožnega predloga pa je faza, ki sledu predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi vložnika pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo zaradi materialne oziroma vsebinske pomanjkljivosti, zato poziva na dopolnitev tudi ni bilo dolžno poslati, niti to ni bilo potrebno, saj je tudi po presoji pritožbenega sodišča obtožni predlog vseboval vse potrebne sestavine v formalnem smislu.1 Zato se pritožbena izvajanja, s katerimi se višji državni tožilec zavzema za vrnitev obtožnega predloga v popravo, pokažejo kot neutemeljena.

5. Že v izpodbijanem sklepu je bilo pojasnjeno, da mora biti opis kaznivega dejanja v tenorju obtožnega predloga biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje in oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in s tem hkrati uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, kar pa je odgovornost tožilca. Obrazložitev obtožnega predloga tega ne more nadomestiti, saj je obrazložitev namenjena utemeljitvi predmeta obtožbe v dejanskem in pravnem pogledu ter navedbi zbranih dokazov, ne pa konkretizaciji zakonskih znakov očitanega dejanja. Pritožbeno sodišče zato tudi soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, ki je na podlagi opravljenega materialnega preizkusa obtožnega predloga ugotovilo, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, za kar je navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge.

6. Glede na to, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba višjega državnega tožilca pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Prim.: sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 32903/2014 z dne 7. 4. 2016 in VII Kp 39733/2016 z dne 19. 12. 2017.