Jedro

Pri uvozu s sprostitvijo blaga v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, deklarant carinski dolžnik za carinski dolg, v primeru indirektnega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker izhaja v obravnavanem primeru iz podatkov spisa, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka v svojem imenu in za račun drugega ter se z vpisom tudi izrecno opredelila za deklaranta, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka carinski dolžnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2257/2000-9 z dne 9.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.11.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožeče stranke in družbe D. d.o.o., M.S. (v nadaljevanju prejemnik), zoper odločbo z dne 25.11.1998, s katero jima je Carinarnica M. naknadno obračunala in naložila v solidarno plačilo carinski dolg v znesku 415.380,00 SIT za blago (24.150 kg pšenice DURUM BUZA), prijavljeno z enotno carinsko listino z dne 22.9.1998 (v nadaljevanju ECL) za sprostitev v prost promet. Po ugotovitvah tožene stranke je organ prve stopnje ravnal po določbah Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ) in z naknadnim obračunom popravil napako, ker pri obračunu carinskih dajatev z odločbo, št. 03. 05 Up/I-2962/98 z dne 15.10.1998, ni bila obračunana posebna kmetijska dajatev 17,20 SIT za kilogram blaga po ECL.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se na njih sklicuje in jih ne ponavlja. Vpisi v enotno carinsko listino so bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika. Iz ECL izhaja, da je tožeča stranka deklarant. Iz ECL in drugih listin upravnih spisov pa, da je bil carinski dolg obračunan v skladu z določbami CZ. Po določbah CZ je carinska deklaracija zahtevek stranke. Glede na vsebino ECL pa organ prve stopnje ni bil dolžan pozvati tožečo stranko k predložitvi kakšnega pooblastila. Tožena stranka je v celoti in pravilno odgovorila na vse pritožbene ugovore in se pravilno opredelila do sosporništva in do solidarne odgovornosti. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi organ prve stopnje moral določiti vrsto sosporništva, saj bi s tem prekoračil svoja zakonska pooblastila. Utemeljen tudi ni tožbeni ugovor, da naj bi organ prve stopnje odločil po preteku prekluzivnega roka. Desetdnevni rok za izdajo odločbe iz 1. odstavka 154. člena CZ ni prekluzivni, pač pa glede na določbe zakona o splošnem upravnem postopku specialni inštrukcijski rok, katerega prekoračitev ne vpliva na pravico izdati odločbo do poteka enoletnega roka iz 4. odstavka 154. člena CZ. V tem upravnem sporu tožeča stranka tudi ne more uveljaviti ugovorov v zvezi z postopkom, v katerem je bilo na podlagi 52. člena CZ odločeno o uvrščanju blaga v tarifno oznako Kombinirane nomenklature carinske tarife (1. točka izreka odločbe z dne 15.10.1998).

Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavano in ugodi njeni pritožbi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da njeni tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi Uredbe za izvajanje carinskega zakona in Navodila za uporabo in izpolnjevanje polj enotne carinske listine (Uradni list RS, št.46/99), ki v času odločanja v upravnem postopku še nista veljala. Po Pravilniku o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in 68/96, v nadaljevanju pravilnik) pa ni bilo mogoče vpisati direktno zastopanje v polje 14 enotne carinske listine. Zaradi tega ni imela možnosti vpisa direktnega zastopanja. Organ prve stopnje bi jo moral pozvati k predložitvi pooblastila. Ker organ prve stopnje in tožena stranka nista obrazložila, zakaj naj bi imela položaj carinskega dolžnika, njuni odločitvi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in je kršena pravica iz 25. člena Ustave RS. Napačna je tudi razlaga 150. člena CZ, saj se v tem členu določena solidarna odgovornost nanaša le na primere iz 144., 145., 146. in 147. člena. Zatrjuje, da bi moral organ prve stopnje odločiti o vrsti sosporništva. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil v upravnem postopku pravilno uporabljen CZ in zatrjuje, da desetdnevni rok iz 1. odstavka 154. člena CZ ni instrukcijski, pač pa prekluzivni.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, so vpisi v carinsko deklaracijo bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika. Pri uvozu blaga s sprostitvijo v prost promet je namreč po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, carinski dolžnik deklarant, v primeru indirektnega zastopanja pa tudi oseba, v imenu katere je vložena carinska deklaracija. Izpolnjevanje enotne carinske listine za sprostitev blaga v prost promet je v času vložitve ECL urejal 25. člen pravilnika. V polje 14 so se vpisovali podatki deklaranta, v polje 8 pa prejemnika. Vpisi v ECL izkazujejo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka deklarant in da obstaja indirektno zastopstvo, ker je vložila carinsko deklaracijo v svojem imenu in za račun drugega, in sicer za račun prejemnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo ugotovitvi, da je tožeča stranka tudi carinski dolžnik po določbi 3. odstavka 143. člena CZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 150. člena CZ, ki določa solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga, ko je več carinskih dolžnikov, torej tudi za primer iz 3. odstavka 143. člena CZ. Ker CZ ne ureja vrst sosporništva oziroma vprašanj notranjega razmerja med solidarno odgovornimi carinskimi dolžniki, bi s poseganjem v ta razmerja, tudi po presoji pritožbenega sodišča, organ prve stopnje prekoračil svoja zakonska pooblastila.

Tudi določbe 154. člena CZ, ki urejajo naknadni obračun carinskega dolga, so bile pravilno uporabljene. Pravilno je stališče, da je desetdnevni rok iz 1. odstavka 154. člena CZ instrukcijski rok za izdajo odločbe. Po določbi c. točke 1. odstavka 154. člena CZ se carinski dolg naknadno obračuna, če se ugotovi, da je že obračunani znesek nižji, kot je to določeno s CZ. Ugotovitev, da je po ECL obračunani znesek nižji, kot je to določeno v CZ, ima podlago v upravnih spisih. V njih sta listini, in sicer strokovno mnenje carinskega laboratorija CU RS z dne 1.10.1998, in obrazec EUR. 1, da je blago iz ECL po poreklu iz Madžarske in da se uvršča v tarifno številko 1001 909 90 Kombinirane nomenklature carinske tarife. Za blago te tarifne številke se po Uredbi o spremembah uredbe o določitvi kmetijskih proizvodov, za katere se ob uvozu plačuje posebna dajatev (Uradni list RS, št. 42/1998) plačuje posebna dajatev v višini 17.20 SIT po kilogramu. V upravnih spisih je tudi odločba (z dne 15.10.1998), iz katere je razvidno, da ta posebna dajatev ni bila plačana. Glede na takšne ugotovitve, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritrdilo odločitvi tožene stranke, in so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da določbe CZ niso bile pravilno uporabljene.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo presojo oprlo na pravo, ki v času odločanja v upravnem postopku še ni veljalo. Predpisa, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe nista omenjena, niti ni sodišče prve stopnje povzelo njuno vsebino.

Res je, da v pravilniku ni določeno, da naj bi se v polje 14 ali v kakšno drugo polje enotne carinske listine vpisovalo direktno zastopanje. Vendar takšna ureditev ne ovira izkazovanja direktnega zastopanja. Tisti, ki ima pooblastilo za opravo dejanj v imenu in za račun druge osebe, mora svoja upravičenja sporočiti pristojnemu organu, kolikor se želi na njih sklicevati. Direktni zastopnik svoja upravičenja sporoči že s tem, da za deklaranta ne označi sebe, ampak drugo osebo. Če pa iz vložene vloge pooblastilnega razmerja ni mogoče razbrati, za kar gre v obravnavanem primeru, ZUP/86, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, pristojnemu organu ne nalaga nobenih dolžnosti v zvezi s pooblastilom.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da naj bi bila kršena pravica iz 25. člena Ustave RS. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta organ prve stopnje in tožena stranka navedla razloge o odločilnih dejstvih in pravilno obrazložila pravno in dejansko podlago svoje odločitve. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta odgovorila na vse ugovore tožeče stranke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v upravnem postopku niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka in je takšna tožbena zatrjevanja sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu in ni opravilo glavne obravnave, ker je ugotovilo, da v obravnavanem pritožbenem postopku ni potrebno ugotavljati dejanskega stanja in izvajati kakšnih novih dokazov.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.