Jedro

Iz revizijskega poročila z dne 12. 10. 1995 izhaja, da naj bi pri navedenem oškodovanju šlo za oškodovanje družbenega premoženja po 10. točki 48.a člena ZLPP, torej za primer "zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Vendar pa v zvezi s pogodbo (z dne 1. 10. 1991) o delnem prenosu funkcij vodenja podjetja (na holding) v revizijskem poročilu manjka ugotovitev, da je bilo plačilo spornih računov izvršeno v okviru lastninskega preoblikovanja oz. vsaj v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod pojem lastninskega preoblikovanja (primerjajte 18. člen ZLPP), in da je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine.

Le če iz revizijskega poročila izhaja, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine na kakšnega od načinov, navedenih v 48.a členu ZLPP (npr. na način iz 10. točke 48.a člena ZLPP), je revizijski organ pooblaščen, da sam postopa po prvem in drugem odstavku 48.b člena ZLPP in da, če je potrebno, izda tudi odločbo, s katero naloži podjetju izvršitev ukrepov, ki jih določa 48.c člen ZLPP (npr. ukrep, ki ga določa 10. točka 48.c člena ZLPP). Sicer pa (če do oškodovanja ni prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP, ampak je do njega prišlo na način iz drugega odstavka 48. člena ZLPP) revizijski organ ne more ukrepati na zgoraj opisani način, ampak mora ravnati tako, kot to določa prvi odstavek 50. člena ZLPP. Nadaljnje ukrepanje za odpravo oškodovanja družbenega premoženja (do katerega je prišlo na način iz drugega odstavka 48. člena ZLPP) je namreč samo v pristojnosti družbenega pravobranilca Republike Slovenije (drugi odstavek 50. člena ZLPP).

Ravnanja tožeče stranke ni mogoče opredeliti pod dejanski stan iz 2. točke 48.a člena ZLPP (ko se domneva, da je družbena lastnina oškodovana, "če je podjetje prodalo sredstva tako, da je za nakup odobrilo posojilo po nižji obrestni meri od R + 8 %"), saj iz ugotovitev revizijskega poročila in iz v spisu se nahajajočih kupoprodajnih pogodb ni mogoče razbrati, da bi tožeča stranka za nakup premoženja podjetja kupcem odobrila posojilo, pač pa je mogoče iz ugotovitev revizijskega poročila razbrati, da so kupci svoje obveznosti iz naslova kupnine pobotali s terjatvami, ki so jih imeli do podjetja "za dane (ne pa za dobljene) kratkoročne kredite".

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

3. Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o "stroških postopka".

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev revizijske odločbe v delu, ki nalaga povečanje začetnega družbenega kapitala za 29,734.556,16 SIT (prvi odstavek 1. točke izreka prvostopne sodbe); medtem ko je v preostalem delu (glede razveljavitve revizijske odločbe v delu, ki nalaga povečanje začetnega družbenega kapitala za 6,070.739,10 SIT) tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka prvostopne sodbe). Pri tem je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka prvostopne sodbe).

Proti ugodilnemu (in v posledici stroškovnemu) delu prvostopne sodbe se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala pa je spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (v celoti) oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijanega dela sodbe z vrnitvijo zadeve (v razveljavljenem delu) prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Zato pa je vložila pritožbo zoper stroškovni del prvostopne sodbe, v kateri je predlagala spremembo odločitve o stroških postopka. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica ..., je z odločbo z dne 30.11.1995, št. 000 (priloga A 4), tožeči stranki naložila zmanjšanje obveznosti do dobaviteljev v državi za 2,164.760,50 SIT (1.4. točka izreka). Sodišče prve stopnje pa je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo in navedeno odločbo razveljavilo. Ocenilo je namreč, da ocena revizijskega organa o neutemeljenosti zaračunanih stroškov "ne daje podlage za zahtevo tožniku, da obveznosti iz naslova prejetih računov knjiži v nižjem znesku". Po njegovi oceni bi kvečjemu šlo za razlog za začetek postopka na razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb po 2. odst. 50. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP).

Takšna ocena prvostopnega sodišča je pravilna. Iz revizijskega poročila z dne 12.10.1995, št. 000 (priloga B 2), namreč izhaja, da naj bi pri navedenem oškodovanju (2,587.261,60 SIT - 422.501,10 SIT) šlo za oškodovanje družbenega premoženja po 10. točki 48.a čl. ZLPP, torej za primer "zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Vendar pa v zvezi s pogodbo (z dne 1.10.1991) o delnem prenosu funkcij vodenja podjetja (na holding) v revizijskem poročilu manjka ugotovitev, da je bilo plačilo spornih računov izvršeno v okviru lastninskega preoblikovanja oz. vsaj v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod pojem lastninskega preoblikovanja (primerjajte 18. čl. ZLPP), in da je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine.

Tako se pokaže, da pravna prednica tožene stranke ni imela zakonske podlage za odločanje. Lahko da je bila s plačili spornih računov oškodovana družbena lastnina, vendar očitno ne na način iz 10. točke 48.a čl. ZLPP. Zato tožena stranka ni imela pooblastila za postopanje po 1. in 2. odst. 48.b čl. ZLPP niti za naložitev navedenega ukrepa (iz 10. točke 48.c čl. ZLPP) toženi stranki.

Le če izhaja iz revizijskega poročila, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine na kakšnega od načinov, navedenih v 48.a čl. ZLPP (npr. na način iz 10. točke 48.a čl. ZLPP), je namreč revizijski organ pooblaščen, da sam postopa po 1. in 2. odst. 48.b čl. ZLPP in da, če je potrebno, izda tudi odločbo, s katero naloži podjetju izvršitev ukrepov, ki jih določa 48.c čl. ZLPP (npr. ukrep, ki ga določa 10. točka 48.c čl. ZLPP). Sicer pa (če do oškodovanja ni prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a čl. ZLPP, ampak je do njega prišlo na način iz 2. odst. 48. čl. ZLPP) revizijski organ na more ukrepati na zgoraj opisani način, ampak mora ravnati tako, kot to določa 1. odst. 50. čl. ZLPP. Nadaljnje ukrepanje za odpravo oškodovanja družbenega premoženja (do katerega je prišlo na način iz 2. odst. 48. čl. ZLPP) je namreč samo v pristojnosti družbenega pravobranilca Republike Slovenije (2. odst. 50. čl. ZLPP).

V zvezi s poprej (in v nadaljevanju) navedenim primerjajte odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani z dne 17.4.1996 (opr. št. III Ips 43/95), z dne 20.3.1997 (opr. št. III Ips 13/97) in z dne 12.6.1997 (opr. št. III Ips 19-20/97).

Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Podružnica ..., je z že navedeno odločbo tožeči stranki naložila, da poveča razne kratkoročne terjatve za 28,254.035,20 SIT (1.3. točka izreka). Sodišče prve stopnje pa je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo in revizijsko odločbo razveljavilo, in sicer glede povečanja raznih kratkoročnih terjatev za 27,569.795,66 (28,254.035,20 - 684.239,54) SIT. Ocenilo je namreč, da so bile obveznosti za prodana sredstva poravnana s pobotom terjatev, ki je nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (in očitno ne takrat, ko je bila kompenzacija sprovedena na SDK).

Takšna ocena prvostopnega sodišča sicer ni pravilna, je pa pravilna njegova odločitev. Iz že navedenega revizijskega poročila namreč izhaja, da naj bi tožeča stranka (prodajalec) pri prodaji premoženja podjetja (nepremičnin, opreme in zalog trgovskega blaga) brezobrestno kreditirala podjetja, ki jih je soustanovila (kupce), saj le-ti kupljenega premoženja niso plačali v pogodbenih rokih, ampak veliko pozneje (šlo naj bi torej za "prodajo na kredit").

Revizijski organ je opisano oškodovanje opredelil kot oškodovanje družbene lastnine po 2. točki 48.a čl. ZLPP. Vendar pa po oceni drugostopnega sodišča ravnanja tožeče stranke ni mogoče opredeliti pod dejanski stan iz 2. točke 48.a čl. ZLPP (ko se domneva, da je družbena lastnina oškodovana, "če je podjetje prodalo sredstva tako, da je za nakup odobrilo posojilo po nižji obrestni meri od R + 8 %"), saj iz ugotovitev revizijskega poročila in iz v spisu se nahajajočih kupoprodajnih pogodb ni mogoče razbrati, da bi tožeča stranka za nakup premoženja podjetja kupcem odobrila posojilo, pač pa je mogoče iz ugotovitev revizijskega poročila razbrati, da so kupci svoje obveznosti iz naslova kupnine pobotali s terjatvami, ki so jih imeli do podjetja "za dane (ne pa za dobljene) kratkoročne kredite" (primerjajte npr. 12.-13. stran revizijskega poročila).

Ker se pokaže, da očitno ne gre za oškodovanje družbene lastnine na način iz 2. točke 48.a čl. ZLPP, pravna prednica tožene stranke ni imela pooblastila za postopanje po 1. in 2. odst. 48.b čl. ZLPP niti za naložitev ukrepa iz 2. točke 48.c čl. ZLPP ("vzpostavitve terjatve do posojilojemalca") toženi stranki. Posojilojemalec je glede na poprejšnje ugotovitve očitno bila tožeča stranka, ne pa kupci njenega premoženja.

To sicer ne pomeni, da v konkretnem primeru morebiti ni prišlo do oškodovanja družbene lastnine na kakšnega od načinov, navedenih v 2. odst. 48. čl. ZLPP, ko pa revizijski organ ne more ukrepati na zgoraj opisani način, ampak mora ravnati tako, kot to določa 1. odst. 50. čl. ZLPP, saj je nadaljnje ukrepanje za odpravo oškodovanja družbenega premoženja (do katerega je prišlo na način iz 2. odst. 48. čl. ZLPP) samo v pristojnosti družbenega pravobranilca Republike Slovenije (2. odst. 50. čl. ZLPP).

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev in izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem tudi ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (iz 2. odst. 354. čl. ZPP), na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je le-to na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka), le da v primeru zatrjevanega oškodovanja po 2. točki 48.a čl. ZLPP iz drugačnih razlogov kot sodišče prve stopnje (drugostopno sodišče je namreč nepravilno pravno razlogovanje prvostopnega sodišča nadomestilo s pravno pravilnim, kar predstavlja pravilno uporabo materialnega prava).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP sklenilo, da sama trpi njene stroške (2. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po ugovoru tožene stranke (ob smiselni uporabi 3. odst. 40. čl. ZPP) na pripravljalnem naroku dne 20.6.1996 ugotovilo, da vrednost spornega predmeta v obravnavanem "gospodarskem sporu" znaša 35,805.295,26 SIT. Tožeča stranka je glede na tako ugotovljeno vrednost spornega predmeta dejansko imela uspeh glede 83 % zahtevka (v višini 29,734.556,16 SIT), vendar pa ni priglasila stroškov, ki bi bili višji od stroškov tožene stranke (kar izhaja iz primerjave stroškov, ki jih je tožeča stranka zaznamovala v tožbi z dne 30.12.1995, tožena stranka pa na stroškovniku, ki ga je predložila na naroku za glavno obravnavo dne 22.1.1998).

Sicer pa je tožeča stranka povračilo stroškov sodnih taks za tožbo zahtevala že v tožbi, medtem ko povračila stroškov sodnih taks za sodbo niti povračila stroškov izvedenca ni v skladu s 3. odst. 164. čl. ZPP zahtevala do konca glavne obravnave na prvi stopnji (na naroku za glavno obravnavo dne 22.1.1998 je namreč izjavila, da "stroškov ne priglaša"). Do povračila "50 % pribitka v primeru plačilne zamude" pa niti ni upravičena, saj kazenske takse bremenijo taksnega zavezanca, ki dolžnih taks ne plača v zakonsko določenem roku, nikakor pa ne toženo stranko, ki je na podlagi 1. odst. 11. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) plačila sodnih taks tudi sicer oproščena.

Glede na navedeno, saj tožeča stranka plačila "ostalih stroškov postopka" (ki jih nosi vsaka stranka sama) niti ni izpodbijala, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o "stroških postopka" (3. točka izreka), ki temelji na 2. odst. 154. čl. ZPP.