Jedro

Skladno z določbo prvega odstavka 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila izgubljenega zaslužka, vendar mora zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico (drugi odstavek 242. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 249. člena ZPP). Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da sodna izvedenka povračila izgubljenega zaslužka (nadomestila plače) ni zahtevala, nikakršne pravne podlage pa ni za to, da bi v takem primeru lahko delodajalec naknadno uveljavljal povračilo nadomestila plače, ki ga je plačal sodni izvedenki (ki je pri njem zaposlena).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek Združenja A., B., za povračilo izplačanega nadomestila plače sodni izvedenki C.C. v višini 75,63 EUR.

2. Združenje A. (A.) vlaga pritožbo zoper navedeni sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dne 10. 8. 2016 je Združenje A. kot delodajalec sodne izvedenke C.C. podalo zahtevo za povračilo izplačanega nadomestila plače. Sodišče je zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je sodna izvedenka priglasila stroške glede opravljanja izvedenskega dela, ni pa takoj po zaslišanju oziroma ustnem podajanju izvedenskega mnenja priglasila stroškov v zvezi z nadomestilom plače. Sodišče je v obrazložitvi napisalo, da v primeru, če sodna izvedenka po zaključku zaslišanja ni zahtevala povračila stroškov, tudi delodajalec naknadno ne more uveljavljati povračila nadomestila plače, ki ga je izplačal sodni izvedenki. Po prvem odstavku 249. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Povrnitev stroškov izvedencem podrobneje ureja Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Pravilnik), ki v prvem odstavku 12. člena določa, da imajo zaposleni pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, izvedenca ali tolmača. V skladu s prvim odstavkom 13. člena pravilnika zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni in drug državni organ, samostojni podjetnik posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Pravilnik nadalje v 23. členu določa, da morajo priče, izvedenci in tolmači zahtevati povrnitev stroškov oziroma stroškov in nagrade takoj po pričevanju, izvedenskem delu ali tolmačenju. Osebe iz 13. člena tega pravilnika dobijo takoj po pričevanju, izvedenskem delu ali tolmačenju potrdilo, koliko časa so se pri tem zamudile, da ga predložijo delodajalcu.

C.C. je dne 7. 7. 2016 po prvem naroku za glavno obravnavo, tako kot vedno do tega trenutka, podala izjavo, da priglaša stroške. S to izjavo priglaša vse stroške, ki so ji zaradi izvedenskega dela nastali - njej in tudi njenemu delodajalcu. Takšna praksa je bila v veljavi vse od trenutka, ko je izvedenka na sodišču prvič opravila svoje delo izvedenca. Popolnoma enako je izvedenka ravnala tudi v kasnejšem primeru, v katerem je sodišče s Sklepom I Pd 495/2015 delodajalcu priznalo pravico do povračila izplačanega nadomestila plače. Da je izvedenka s svojim dejanjem priglasila tudi stroške nadomestila plače za odsotnost z dela, kaže tudi dejstvo, da je po opravljenem delu prosila za izdajo potrdila po 23. členu, s katerim je delodajalcu dokazala prisotnost na sodišču. Enako je izvedenka ravnala tudi v primeru. Sodišče je torej zmotno ugotovilo, da izvedenka takoj po zaslišanju ni priglasila stroškov v zvezi z nadomestilom plače. Nadalje sodišče navaja, da izvedenka svojo dejavnost, v okviru katere je izdelala izvedensko mnenje in za nagrado izdala račun, opravlja v okviru samostojne dejavnosti, zato ji tudi iz tega razloga nadomestilo plače ne pripada. Do nadomestila plače je upravičen le zaposleni izvedenec, ne pa tudi samozaposleni izvedenec, ki v okviru samozaposlitve izdela izvedensko mnenje. Izvedenka C.C. je za polni delovni čas, 40 ur na teden, zaposlena na Združenju A. Kot samostojna podjetnica opravlja le dopolnilno dejavnost, t. i. popoldanski s. p. Navedbe sodišča, da delavka ni zaposlena, temveč je samozaposlena, so napačne. Sodišče je tudi v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi navedenega pritožnik predlaga, da sodišče razveljavi sklep I Pd 427/2016 z dne 17. 8. 2016 in delodajalcu prizna pravico do povračila izplačanega nadomestila plače sodni izvedenki C.C. v višini 75,63 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje tudi materialno pravno pravilna.

5. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev o zavrnitvi zahteve delodajalca sodne izvedenke za povrnitev stroškov izplačanega nadomestila plače sodni izvedenki C.C. v višini 75,63 EUR zavrnilo z utemeljitvijo, da sodna izvedenka ni takoj po zaslišanju priglasila stroškov v zvezi z nadomestilom plače. Skladno z določbo prvega odstavka 249. člena ZPP ima namreč izvedenec med drugim tudi pravico do povračila izgubljenega zaslužka, vendar mora zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico (drugi odstavek 242. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 249. člena ZPP). Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da sodna izvedenka povračila izgubljenega zaslužka (nadomestila plače) ni zahtevala, nikakršne pravne podlage pa ni za to, da bi v takem primeru lahko delodajalec naknadno uveljavljal povračilo nadomestila plače, ki ga je plačal sodni izvedenki (ki je pri njem zaposlena). Dejstvo, da sodna izvedenka stroškov iz naslova povračila izgubljenega zaslužka ni priglasila, je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, razvidno pa je iz podatkov v spisu. Iz zapisnika glavne obravnave dne 7. 7. 2016 namreč izhaja, da je sodna izvedenka priglasila stroške (zaslišanje je trajalo od 12. do 13. ure) in se zaveže stroškovnik poslati v roku 3 dni, v zapisniku pa je tudi zapisano, da je bilo sodni izvedenki izdano potrdilo o prisotnosti na sodišču. Tudi v stroškovniku, ki ga je predložila sodišču sodna izvedenka, ni navedeno, da bi sodna izvedenka priglasila tudi nadomestilo plače za čas udeležbe na naroku, priglašeni stroški v višini 240,63 EUR pa so ji bili v celoti plačani. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

6. Pri tem na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne vpliva zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sodna izvedenka ne bi bila upravičena do nadomestila plače, ker gre za samozaposleno osebo - samostojnega podjetnika, ki v okviru samozaposlitve izdela izvedensko mnenje. Stališče pritožbe s tem v zvezi je namreč pravilno. Tudi samostojni podjetnik je upravičen do povračila izgubljenega zaslužka (v času udeležbe na naroku zaradi zaslišanja), če te stroške ustrezno izkaže. Enako pa velja tudi za osebo, ki je v delovnem razmerju in obenem opravlja dopolnilno dejavnost kot samostojni podjetnik.

7. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.