Jedro

Zamudne obresti od nepremoženjske škode gredo tožeči stranki od dne, za katerega dokaže, da je tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti (tj. plačilom odškodnine) prišla v zamudo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih 1. in 4. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 22.10.2003, opr.

št. P 2443/2002-III-21, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za nematerialno škodo plačati še znesek

1.250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.06.2002 do dneva izdaje sodba v višini predpisane obrestne mere, zmanjšano za temeljno obrestno mero, od dneva izdaje sodbe do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova nematerialne škode je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka). Iz naslova materialne škode je sodišče tožniku prisodilo zakonite zamudne obresti od zneska 47.588,00 od 22.06.2002 do 05.11.2002 ter od zneska 800,00 SIT od 18.04.2002 do 05.11.2002 (3. točka izreka). Sodišče je toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 398.441,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni pod zvršbo (4. točka izreka).

Zoper izdano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in nato zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je razsodilo, da je tožena stranka prišla v zamudo in je zato tožniku poleg določenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo dolžna tudi zamudne obresti za čas pred razsojo. Odškodnina za negmotno škodo dobi značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče odmeri po razmerah ob zaključku glavne obravnave in naloži v plačilo toženi stranki, zato je ta v plačilni zamudi šele od izdaje sodbe dalje in obresti dolguje odtlej.

Če bi sprejeli odločitev sodišča prve stopnje kot materialnopravno podlago, je bil znesek obveznosti toženi stranki znan že pred trenutkom izdaje sodbe, zato se postavi vprašanje, zakaj bi moralo sodišče sploh izvajati celotni dokazni postopek in ugotavljati višino ustrezne satisfakcije. Osnovni namen zavarovanja civilne odgovornosti je v tem, da daje oškodovancu možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega, sicer utemeljenega zahtevka, ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe, drug namen tega zavarovanja pa je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico, ta pa nikakor ne more biti strožja kot to velja za odgovorno osebo. Za slednjo ne velja nikakršen rok za izpolnitev obveznosti. Prav tako ni mogoče pričakovati, da bi povprečen človek lahko ugotavljal obseg poškodb in posamezno satisfakcijo individualiziral. Če ne pride do sporazuma, bodo primerno odškodnino šele s sodbo določilo sodišče, od tedaj dalje pa je odgovorna oseba v zamudi. Na podlagi zakona in sklenjenega obveznega zavarovanja je odškodninska odgovornost prešla na zavarovalnico, ki pa ne more prevzeti več in strožjih obveznosti, kot veljajo za povzročitelja. Tudi rok, ki ga določa 943. člen OZ, ne more veljati, saj ta določba velja le med zavarovalnico in skleniteljem zavarovanja. Nadalje tožena stranka navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj naj bi tožena stranka prišla v zamudo, temveč je kar vzelo datum 22.06.2002, čeprav je iz spisne dokumentacije razvidno, da je bil obseg tožnikovih poškodb ugotovljen šele z izdelavo izvedenskega mnenja dne

03.09.2003, ki ga je tožena stranka prejela 15.10.2003. Izpodbijana sodba torej nima odločilnih dejstev, s čimer je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sploh pa se sodišče sklicuje na OZ, vendar je do škodnega dogodka prišlo še pred njegovo uveljavitvijo, zato je treba uporabiti določbe ZOR. Nadalje navaja, da je v postopku predlagala, da sodišče upošteva valorizirano vrednost že plačanega zneska do dne izdaje prvostopenjske sodbe, česar pa sodišče ni storilo. Navaja še, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o višini nepremoženjske škode. Tožniku je za telesne bolečine in nelagodnostipri zdravljenju prisodilo 700.000,00 SIT, kar pa je glede na ugotovitve izvedenca previsoko. V nadaljevanju tožena stranka povzema ugotovitve izvedenca in navaja, da meni, da bi bila primerna in pravična odškodnina iz tega naslova največ v znesku 600.000,00 SIT. Glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa navaja, da je tudi ta prisojena previsoko, saj bi glede na posledice (ki jih tožena stranka povzema) zadostovala odškodnina v znesku 600.000,00 SIT. Prav tako je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz naslova strahu, saj je tožniku postalo jasno, da poškodbe ne ogrožajo njegovega zdravja, zato se zdi toženi stranki pravična odškodnina

150.000,00 SIT. Tožena stranka navaja še, da je napačen tudi stroškovni del sodbe, saj temelj odškodninske odgovornosti ni bil nikoli sporen, zato tožnik ni mogel uspeti 100% po temelju. Predlaga, da pritožbeno sodišče prisojeni znesek zniža in tožniku prisodi zakonske zamudne obresti od dneva razsoje dalje do plačila, sklep o stroških pa samo spremeni skladno s pritožbenimi navedbami, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovoril, in sicer navaja, da je glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča tek zamudnih obresti jasen. Nadalje navaja, da tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov, da dne 22.06.2002 ne bi bil prvi dan zamude, tožena stranka pa bi bila dolžna na podlagi določb OZ v 14 dneh po zaključku zdravljenja izpolniti svojo obveznost. Ob tem je treba poudariti, da je tožena stranka institucija, ki se posebno strokovno ukvarja z zavarovanjem. Če bi menila, da za določitev višine ni imela zadosti dokazov, bi morala o tem bodisi obvestiti tožnika bodisi angažirati izvedenca. Navaja, da je po njenem mnenju odločitev sodišča prve stopnje glede teka obresti skladna z veljavno z veljavno zakonodajo. Glede navedb o domnevno previsoko odmerjeni odškodnini za posamezne postavke, tožnik navaja, da odmerjena višina odškodnine temelji na ugotovitvah izvedenca. Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je po tožnikovem mnenju utemeljena, saj je tožena stranka temelju najprej oporekala. Predlaga, da Višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena. Škodni dogodek, na podlagi katerega tožnik v tej pravdi terja od tožene stranke plačilo odškodnine, se je, kot izhaja iz spisne dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje, zgodil 03.03.2002, torej po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (Ur.

list. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Določbe OZ se uporabljajo za vsa razmerja, nastala po njegovi uveljavitvi (1060. in 1062. člen OZ), zato tožena stranka v pritožbi nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je ravnalo nepravilno, ko je za razsojanje v tej zadevi uporabilo določbe OZ.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka s pritožbo izpodbija odločitev sodišče prve stopnje o višini nepremoženjske škode (1. točka izreka) in odločitev o stroških (4. točka izreka), zato je sodba sodišča v 2. in v 3. točki postala pravnomočna. Iz pritožbenih navedb tožena stranke sicer izhaja, da tudi odločitve sodišče prve stopnje glede določitve višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (1. točka izreka) po posameznih postavkah ne izpodbija v celoti, vendar pa je bilo treba ob dejstvu, da tožena stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, posledica česar je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (glede valorizacije že plačanega zneska, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), odločitev v 1. točki izreka razveljaviti v celoti.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da kljub njeni zahtevi, da pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva valorizirani znesek 600.000,00 SIT (list. št. 56), tega ni storilo. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo namreč ni čista denarna terjatev, temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike nepremoženjske škode, zato mora sodišče upoštevati tudi realno vrednost že plačane akontacije (primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 466/2002), konkretno plačila 600.000,00 SIT. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je napačno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba iz tega razloga na podlagi 355. člena Zakona o o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi navedeno pomanjkljivost in ponovno dosodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik. Razveljavitev odločitve o stroških postopka (4. točka izreka) je posledica razveljavitve o glavni stvari. Pritožbeno sodišče ob tem pritrjuje stališču tožene stranke iz pritožbe, da bi bilo (glede na okoliščine obravnavanega primera) treba stroške pravdnih strank odmeriti glede na uspeh pravdnih strank, ki ga odraža višina (prisojene oziroma zavrnjene) odškodnine.

Z ostalimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ni ukvarjajo, glede na izčrpne navedbe pravdnih strank (v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo) v zvezi s tekom zamudnih obresti pri nepremoženjski škodi pa vseeno dodaja naslednje: Tožnik se v odgovoru na pritožbo nepravilno sklicuje na določbo 943. člena OZ in v tem členu določen 14 dnevni rok za izpolnitev obveznosti s strani zavarovalnice. V tem sporu namreč ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovorne zavarovanke, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice (primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 112/2003). Vendar pa tudi nima prav tožena stranka, ki v pritožbi trdi, da gredo tožniku, tj. oškodovancu, zamudne obresti šele od dne izdaje prvostopenjske sodbe dalje, saj višina odškodnine pred tem ni znana. V skladu z določbo 165. člena OZ šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode (tj. od škodnega dogodka), vendar pa te določbe ni mogoče interpretirati drugače kot skupaj z določbo o dolžniški zamudi (299. člen OZ). V 2. odstavku 299. člena je določeno, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da pride dolžnik, tj. tožena stranka, v zamudo, ko upnik, tj. tožnik, od nje zahteva izpolnitev obveznosti.

Tega dne nastopijo učinki dolžniške zamude, torej tudi tek zamudnih obresti, seveda pa je dokazno breme o izpolnitvi pogoja iz 2. odstavka 299. člena na tožeči stranki. Res je določbe z enako vsebino poznal tudi (prej veljavni) Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur.

list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), vendar pa je bilo ustaljeno (in dosledno) stališče sodne prakse (katerega sprejetje so narekovale takratne posebne družbene razmere) tako, da so se zamudne obresti za nepremoženjsko škodo po ZOR prisojale šele od dne izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Ker gre v obravnavani zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, za škodni dogodek iz časa veljavnosti OZ, ni podlage za uporabo sodne prakse, ki se nanaša določbe ZOR. Če se bo v obravnavani zadevi izkazalo, da je dolžniška zamuda nastopila pred (ali najkasneje) 22.06.2002, tedaj pripadajo tožniku od tega dne dalje tudi zamudne obresti od prisojene nepremoženjske škode, sicer pa od dne, za katerega bo sodišče ugotovilo (najkasneje dan vložitve tožbe), da je nastopila zamuda. Za obrestno mero zamudnih obresti se v skladu z določbo 2. odstavka 378. člena uporabljajo (od dne njegove uveljavitve) določbe Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. list RS, št. 56/2003, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPOMZO-1), za obdobje od uveljavitve OZ do uveljavitve ZPOMZO-1 pa obrestna mera po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A), zmanjšana za temeljno obrestno mero.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP. Povrnitev pritožbenih stroškov (v zvezi z odgovorom na pritožbo) je sicer zahteval tudi tožnik, vendar jih ni priglasil, zato o njih ni bilo mogoče odločati.