Jedro

Toženi stranki v zvezi z obravnavanim delovnim sporom niso nastali nobeni stroški, ki bi bili potrebni za pravdo, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke zoper toženo stranko s tožbenim zahtevkom za plačilo odpravnine v višini 11.695,40 EUR s pp (I. točka izreka sklepa) ter odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (II. točka izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep se v delu, v katerem je odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni oziroma odpravi izpodbijani sklep in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka ter pritožbene stroške. Meni, da bi ji tožeča stranka morala povrniti pravdne stroške, ki so nastali zaradi neupravičene tožbe. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj ne drži, da tožeča stranka ne bi prijavila terjatve v stečajni postopek tožene stranke, ampak je tožeča stranka terjatev pravočasno prijavila, upravitelj pa jo je prerekal, ker jo je ocenil za neutemeljeno. Tožeča stranka nato v enomesečnem roku od objave sklepa o preizkusu terjatev ni predlagala nadaljevanja postopka v zadevi, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. Pd 441/2010 in to je pravi razlog za zavrženje tožbe. Pravilna ugotovitev dejanskega stanja je pomembna zato, ker je s tem vidno, da je tožena stranka vseskozi trdila, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, zavrženje tožbe pa je izključno posledica neaktivnosti tožeče stranke in neobstoja njenega pravnega interesa. Tožena stranka je bila prisiljena reagirati in se pritožiti na sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka z dne 15. 12. 2011 zato, ker je sodišče istočasno tudi razpisalo narok za obravnavo na 17. 1. 2012, s katerim bi nastali za stranke dodatni stroški zaradi nagrad in kilometrin pooblaščencev. Zato je bila reakcija tožene stranke nujna in ugodna za ekonomičnost postopka, tožena stranka pa je morala storitev pooblaščenca plačati in želi strošek dobiti nazaj od tožeče stranke. Sodišče bi moralo odločiti v pravdi po načelu uspeha in tožeči stranki naložiti v plačilo pravdne stroške tožene stranke – nagrado za postopek v znesku 443,40 EUR in pavšalne stroške v znesku 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV, ter pritožbene stroške po stroškovniku.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sklepa. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo o stroških postopka, za primer, če bo sodišče odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške, pa pojasnjuje, da je za pravilno ocenitev nagrade potrebno upoštevati, da se je tožena stranka pritožila le zoper odločitev o stroških, zato za odmero nagrade v nobenem primeru ni mogoče upoštevati sporne vrednosti glavne stvari (zneska 11.695,40 EUR).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo pri odločanju o stroških postopka.

Iz podatkov v spisu izhaja, da toženi stranki v obravnavanem individualnem delovnem sporu sploh niso nastali nobeni stroški, ki bi jih bilo v skladu z določbo 1. odstavka 155. člena ZPP mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo. Prvostopenjsko sodišče je že dne 28. 12. 2010 prekinilo postopek v tem individualnem delovnem sporu z dnem 2. 12. 2010 zaradi uvedbe stečaja nad toženo stranko. Tožena stranka v zvezi s tožbo, ki ji je bila vročena s pozivom za odgovor (dne 25. 11. 2010), ni podala odgovora na tožbo. Edina vloga tožene stranke v spisu je pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka z dne 15. 12. 2011, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 156/2012 z dne 30. 3. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, ob tem pa odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo. O stroških pritožbe zoper sklep o nadaljevanju postopka je bilo torej na pritožbenem sodišču že odločeno, zato jih tožena stranka sploh ne more več uveljavljati v tem individualnem delovnem sporu.

Ob tem je potrebno poudariti, da je zmotno stališče pritožbe, da naj bi bila tožena stranka „prisiljena reagirati“ in vložiti (neutemeljeno) pritožbo zoper sklep o nadaljevanju postopka, ker je sodišče istočasno razpisalo tudi narok za obravnavo, še posebej nesprejemljivo pa je njeno stališče, da naj bi na ta način ravnala ekonomično. Tožena stranka bi namreč lahko predlagala sodišču prve stopnje le preklic naroka. Ker toženi stranki v zvezi z obravnavanim delovnim sporom niso nastali nobeni stroški, ki bi bili potrebni za pravdo, je izpodbijana odločitev o stroških postopka pravilna in v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).