Jedro

Za D., ki naj bi bile tožničin pravni prednik, je splošno znano, da so kot gospodarska družba obstajale že pred sprejemom Ustave RS, in sicer kot podjetje v družbeni lastnini. Če so bile tudi nepremičnine, po katerih naj bi tekla pot, v družbeni lastnini ali celo v sredstvih družbenega podjetja D., niso mogle biti predmet priposestvovanja, saj priposestovanje na družbeni lastnini ni bilo mogoče (55. člen ZTLR), prav tako pa ni bilo mogoče, če ni bilo razmerja služečega in gospodujočega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se zemljišča iz komasacijskega sklada na komasacijskem območju ..., ki obsega del katastrske občine ... in del katastrske občine ... ter so navedene v odločbi o uvedbi komasacijskega postopka št. 331-2/2015-39 z dne 13. 10. 2016, na novo razdelijo kot izhaja iz izkazov od 1 do 31, ki so sestavni del te odločbe in se nanašajo na posamezne komasacijske udeležence (1. točka izreka); da se posameznemu komasacijskemu udeležencu odločba vroči le s tistim izkazom, iz 1. točke izreka, ki se nanaša nanj (2. točka izreka). V preostalih točkah izreka odločbe (točke 3 do 14) je odločil o posamezni pogojih izvedbe komasacije, njeni izvršljivosti in stroških postopka. Iz izkaza št. 28, ki se nanaša na tožnico, izhaja, da tožnica v komasacijski sklad vlaga zemljišči parc. št. 63/3 in 63/4 k. o. ... v površini 83 m2, iz komasacije pa se ji dodelita zemljišči parc. št. 1974 in 1975, v skupni površini 81 m2. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da se ukine pot, ki poteka čez parc. št. 50, 51/1 in 63/1, vse k. o. ..., in da je organ pri tem upošteval željo A. A. Organ navaja, da je bilo na ogledu, opravljenem 26. 10. 2017, ugotovljeno, da je pot urejena do parcele 1862 k. o. ..., naprej pa je teren zaraščen, zato prehod ni možen, ter da pot ni bila nikoli vpisana v kataster. Na podlagi ortofoto posnetkov iz 2006, 2011 in 2014 ugotavlja, da se je prehodnost navedene poti od leta 2006 do 2011 izboljšala, od leta 2011 do 2014 pa se je stanje bistveno poslabšalo, in sicer je pot videti kot ozek zarasel kolovoz. Iz vseh posnetkov je na delu parcel št. 50 in 51/1, ki sta v lasti A. A. in B. B., razviden neporasel del pred objektom komasacijskega udeleženca, ki naj bi služil kot obračališče za vlačilce, zato meni, da se obračališče ni uredilo zaradi uvedbe komasacije, ki se je začela v letu 2016. Na podlagi ogleda je bilo še ugotovljeno, da je pot mimo ... prevozna do objekta na parc. št. 1862, naprej je teren zaraščen in neprevozen. Izvajalec komasacije je za morebiten odkup pripravil parc. št. 1972, 1973 in 1971. Organ ugotavlja, da je dostop do objekta na parc. št. 63/4 k. o. ... možen po cesti ... z druge strani in da komasacija ne vpliva na dostopnost do objekta, saj ostaja takšna, kot je bila pred začetkom postopka.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da bi bila dodelitev parcel 50 in 51/1 oziroma njunega dela tožnici v nasprotju z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), saj bi bila presežena zakonsko dopustna površinska razlika 15%. Navaja še, da je pot, za katero tožnica trdi, da jo je ves čas uporabljala, potekala po vloženih zemljiščih drugih komasacijskih udeležencev. Pot ni bila vrisana v zemljiški kataster, niti ni bila v zemljiško knjigo vpisana služnost, zato tožnica nima pravnega temelja za ustanovitev nove služnosti v komasaciji. Meni, da se pot, ki pravno ni obstajala, tudi ni mogla ukiniti. Navaja še, da dejansko še vedno leži na istem mestu.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da se z izpodbijano odločbo bistveno poslabšuje možnost uporabe njenega gospodarskega objekta na parc. št. 63/4 k. o. ..., saj po izvedeni komasaciji ni več mogoč dostop do njega z vlačilci. Opozarja na absurd, da je zaradi povečanja površin poti vsem komasacijskim udeležencem zmanjšana vrednost vloženih zemljišč za 3,5 %, njej pa se kljub zatrjevanemu „povečanju poti“ ukinja pot mimo ... in s tem zmanjšuje možnost uporabe njenega objekta.

5. Trdi, da je bila pot v komasaciji prvotno predvidena, in da to izhaja iz obrazložitve, da se del predvidene poti ukine na željo A. A. Organ pa ni poskrbel za to, da bi se zagotovila enaka možnost uporabe tožničinega objekta. Uveljavlja, da je prišlo do kršitve načel komasacijskega postopka in neenakopravne obravnave udeležencev.

6. Navaja, da ima na parc. št. 63/4 k. o. ... skladišče, v katerega oziroma iz katerega blago vozi z vlačilci, ki so dolga leta redno uporabljali pot mimo ..., od uvedbe komasacije oziroma od dogovorov za uvedbo komasacije pa so uporabljali obračališče neposredno ob cesti na delu parc. št. 50 in 50/1 k. o. ..., saj je bilo rečeno, da bodo ta zemljišča v ustreznem obsegu dodeljena tožnici.

7. Trdi, da je zmotna ugotovitev organa, da komasacija ne vpliva na dostopnost do objekta. Pred uvedbo postopka komasacije je imela zagotovljeno krožno pot (ki je obstajala vsaj od leta 1967) oziroma od začetka postopka obračališče za vlačilce pred svojim objektom. Z ukinitvijo dostopa oziroma z nedodelitvijo zemljišč, na katerih je obračališče, se je dostop poslabšal oziroma je praktično nemogoč, njen objekt pa neuporaben za dosedanjo gospodarsko dejavnost. 8. Glede obračališča še navaja, da je možnost odkupa parc. št. 1971, 1972 in 1973, negotovo dejstvo in da gre za kmetijska zemljišča, v zvezi s čemer opozarja na zakonske omejitve pri prometu s tovrstnimi zemljišči. Opozarja na možnost ustanovitve služnosti. Meni pa tudi, da bi se navedena zemljišča lahko odmerila v obsegu, ki bi ga tožnica lahko prejela namesto parc. št. 1974 in 1975. Trdi, da so zemljišča parc. št. 1971, 1972 in 1973 v delu že sedaj funkcionalno zemljišče k njenemu objektu.

9. Navaja, da v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj ni bilo ugodeno njenemu predlogu za dodelitev zemljišč za potrebe obračališča, niti ni odgovorjeno na njene pripombe glede poslabšanja dostopa zaradi ukinitve poti na željo A. A. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

10. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki ter prizadetim strankam C. C., A. A. in B. B. 11. Toženka v odgovoru nasprotuje navedbam iz tožbe in navaja, da je upravni organ sicer ugotovil, da je pot v naravi obstajala, vendar je v okviru komasacije ne more dodeliti tožnici, ker pred komasacijo ni imela pravice do te poti. Meni, da formalno niti dejansko ne gre za ukinitev te poti, temveč zgolj za pojasnilo, da te poti v okviru nove razdelitve zemljišč ne more dodeliti tožnici, saj ima do svojih dodeljenih zemljišč zagotovljen ustrezen dostop. Dodaja še, da bi ustanovitev služnosti ali dodelitev dodatnega zemljišča za potrebe obračanja priklopnikov presegalo še dopustno površinsko in vrednostno razliko po 65. členu ZKZ, česar tožnica niti ne izpodbija.

12. Prizadeta stranka B. B. v odgovoru navaja, da v komasacijskem postopku ni bilo govora o tem, da se bodo tožnici dodelila zemljišča, na katerih ta „izvaja obračališče“. Trdi, da si je tožnica ta del brez ustreznega soglasja in nadomestila prisvojila že, od kar jih je prizadeta stranka podedovala. Dodaja še, da se je s tožnico sicer dogovarjala za odkup teh zemljišč, vendar do tega ni prišlo.

13. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da toženka pritrjuje njenim navedbam o obstoju krožne poti. Trdi, da si ni prizadevala za to, da se ji pot dodeli, temveč za to, da se ta pot ne ukine. Uveljavlja, da je priposestvovala pravico uporabe poti. Navaja, da so pot uporabljali tudi drugi in da je bila prepričana, da gre za javno pot. Šele med obravnavanim postopkom, ko ni mogla več sprožiti postopka za priposestvovanje služnosti, se je izkazalo, da ne gre za kategorizirano pot. Trdi, da je opozorila na to, da je treba upoštevati, da ima njen objekt tudi funkcionalno zemljišče, v zvezi s čemer se sklicuje na Zakon o nepremičninah, ki je veljal v času pridobitve stavbe. Opozarja tudi na Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), na pravila, ki so veljala za prenos pravice uporabe v družbenolastninskem sistemu, ter na predpise, ki skušajo ustrezno urediti zatečene položaje, ki izvirajo iz obdobja družbene lastnine. Trdi, da je zaradi obstoja funkcionalnega zemljišča oziroma ohranitve dosedanje rabe objekta, izpodbijana komasacijska odločba neizvršljiva, ker ji ne omogoča dosedanjega načina uporabe objekta. Nasprotuje tudi navedbam stranke z interesom B. B. in trdi, da od nje ni dolžna odkupiti zemljišča, ker je priposestvovala funkcionalno zemljišče in pravico do uporabe poti ter ker se ji zaradi komasacije ne sme poslabšati možnost uporabe njene nepremičnine. Dodaja še, da med komasacijskim postopkom promet z zemljišči ni bil mogoč.

14. Na naroku so stranke vztrajale pri svojih navedbah, nekatere navedbe pa so dodatno pojasnile.

**Odločanje po sodnici posameznici**

15. Sodišče je 16. 9. 2021 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

**Dokazni sklep**

16. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine sodnega spisa, in sicer odločbo z dne 31. 5. 2019 na A2, odločbo z dne 17. 10. 2019 na A3, ortofoto posnetek iz leta 1967 na A4 ter v vse listine upravnega spisa, zlasti načrt razdelitve parcel komasacijskega območja ...

**K I. točki izreka**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Predmet tega upravnega spora je odločitev o razdelitvi zemljišč v komasaciji. Med strankami je sporno, ali se je z izpodbijano odločbo poslabšal dostop do tožničinega objekta v nasprotju z določbami drugega in tretjega odstavka 64. člena ZKZ.

19. Po drugem odstavku 64. člena ZKZ je treba do komasiranih zemljišč zagotoviti ustrezen dostop. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se s komasacijo ne smejo poslabšati dostopi do zemljišč izven komasacijskega območja.

20. Tožnica je v upravnem postopku navajala, da ima v objektu, ki stoji na zemljiščih s parc. št. 63/4 (ki je bilo predmet komasacije) in 96/4 (ki ni bilo predmet komasacije), skladišče in da za ustrezno rabo objekta potrebuje dostop z vlačilci. Trdi, da je imela pred uvedbo komasacije dostop z dveh strani, in sicer po ... in po poti, ki je vodila čez dvorišče ..., po uvedbi komasacije pa je uporabljala zemljišče pred svojim objektom kot obračališče. Trdi še, da pot oziroma obračališče potrebuje, ker sicer z vlačilci ni mogoče obrniti, vzvratna vožnja po ... pa ni izvedljiva.

21. Med strankami ni sporno, da pot do ..., ko jo zatrjuje tožnica, v delu poteka po zemljiščih, ki so bila že pred uvedbo komasacije v lasti strank z interesom, in sicer parc. št. 50 in 63/1 v lasti A. A., zemljišče 51/1 pa B. B. Prav tako ni sporno, da se obračališče, ki naj bi ga toženka uporabljala med komasacijskim postopkom nahaja na zemljiščih stranskih udeleženk.

22. Tožnica ima prav, da so razlogi, ki jih za „ukinitev“ poti, ki naj bi vodila do ..., navaja prvostopenjski organ, pomanjkljivi. Vendar pa je te razloge ustrezno dopolnila toženka v drugostopenjski odločbi. Toženka ima namreč prav, ko izhaja iz stališča, da je za presojo, ali je s komasacijo prišlo do spremembe oziroma poslabšanja dostopa do tožničinega objekta, pomembno, ali je pot, ki jo zatrjuje tožnica, pravno obstajala, saj poti, ki na tak način ni obstajala, tudi ni bilo mogoče ukiniti. Glede na to, da toženka ugotavlja, da pot, ki jo zatrjuje tožnica, poteka po zemljiščih drugih komasacijskih udeležencev in da v zemljiški knjigi nikoli ni bila vpisana služnost, tem navedbam pa tožnica ne oporeka, tožnica ni imela dostopa, ki bi se z izdajo izpodbijane odločbe spremenil. Na drugačno presojo ne vpliva sklicevanje na uporabljen izraz predvidena pot, saj je (kot že rečeno) relevantno le, ali je tožnica ob uvedbi komasacije imela pravico (to je pravno varovano upravičenje), da uporablja določeno pot. 23. Služnost uporabe poti je sicer mogoče tudi priposestvovati. Vendar pa tožnica za to, da bi upravni organ oziroma toženka v okviru reševanja predhodnega vprašanja (po pravilih 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) lahko preizkušala obstoj na tak način pridobljene pravice, ni ponudila ustreznih navedb, saj ni zatrjevala priposestvovanja služnosti poti, niti ni navaja relevantnih dejstev in dokazov, ki bi jih organ lahko prepoznal (kvalificiral) kot podlago za priposestvovanje služnosti. Priposestvovanje služnosti poti (v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 20. člena in 52. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) zatrjuje šele v upravnem sporu, ko zatrjuje priposestvovanje pravice uporabe poti, pri tem pa prav tako ne navaja relevantnih dejstev, niti ne predlaga dokazov (tako kot v upravnem postopku se sklicuje le na ortofoto posnetek iz leta 1967, ki pa, kot bo pojasnjeno ni pravno relevanten).

24. Priposestvovanje stvarne služnosti je od 1. 1. 2003 urejeno v 217. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), pred tem je od 1. 9. 1980 priposestvovanje služnosti urejal 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (ZTLR), še pred tem pa so veljala pravna pravila paragrafa 1470 Občega državljanskega zakonika (ODZ). Iz vseh navedenih predpisov izhaja, da je služnost mogoče priposestvovati po preteku 30 (ODZ) oziroma 20 letnega obdobja poštenega izvrševanja služnosti (ZTLR in drugi odstavek 217. člena SPZ), po prvem odstavku 217. člena SPZ pa ob izkazani dobri veri v desetih letih.1

25. Za zatrjevanje priposestvovanja služnosti poti bi torej tožnica morala zatrjevati najmanj, da je ona sama kot lastnica gospodujoče nepremičnine ali njen pravni prednik določeno konkretno opredeljeno obdobje na določen način pošteno oziroma v dobri veri izvrševal uporabljal služečo nepremičnino.

26. Tožnica ne navaja nič drugega kot to, da je bil njen objekt, ko ga je kupila od ..., dostopen z obeh strani in da je pot, kot izhaja iz ortofoto posnetka iz leta 1967, ki ga predlaga kot edini dokaz, obstajala vsaj že od leta 1967. Vse to pa ne omogoča sklepanja, da s tem zatrjuje priposestvovanje, saj tožnica ni navedla, v kakšnem razmerju naj bi bil njen pravni prednik do služečih nepremičnin, kdaj naj bi tožnica postala lastnica gospodojuče nepremičnine, kakšno je bilo takrat lastninsko stanje na služečih nepremičninah, kdaj naj bi tekla priposestvovalna doba, kako naj bi se uporaba poti izvrševala, niti na čem temelji njena dobra vera, če bi priposestvanje uveljavljala na podlagi desetletnega obdobja iz prvega odstavka 217. člena SPZ.

27. Za D.., ki naj bi bile tožničin pravni prednik, je splošno znano, da so kot gospodarska družba obstajale že pred sprejemom Ustave RS, in sicer kot podjetje v družbeni lastnini. Če so bile tudi nepremičnine, po katerih naj bi tekla pot, v družbeni lastnini ali celo v sredstvih družbenega podjetja D., niso mogle biti predmet priposestvovanja, saj priposestovanje na družbeni lastnini ni bilo mogoče (55. člen ZTLR), prav tako pa ni bilo mogoče, če ni bilo razmerja služečega in gospodujočega zemljišča (kar je mogoče sklepati iz tožničinih navedb o funkcionalnem zemljišču, po katerem tudi poteka del poti in ki naj bi pripadalo k objektu ...).

28. Glede na navedeno ni mogoče brez konkretnih navedb in dokazov, za katere breme nosi tožnica, opredeliti začetka priposestvovalne dobe v času tožničinega pravnega prednika in s tem tudi ne v leto 1967, kar je edina časovno opredeljena navedba tožnice. Ker tožnica vse do naroka za glavno obravnavo ni navedla, kdaj naj bi postala lastnica objekta (na naroku je kot leto nakupa navedla 1994), pa tudi na ta način ni zatrjevala začetka priposestvovalne dobe. Poleg tega se je na naroku za glavno obravnavo izkazalo, da sta obe stranki z interesom svoji nepremičnini pridobili z denacionalizacijo. To potrjuje domnevo o tem, da je pot, ki jo zatrjuje tožnica, pred tem potekala po nepremičninah v družbeni lastnini, tak lastninski režim pa je, kot rečeno, onemogočal priposestvovanje. Kdaj naj bi prišlo do lastninjenja in s tem do morebitnega začetka teka priposestvovalne dobe, tožnica v upravnem postopku ni navedla.

29. Poleg tega prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila zatrjevana pot v času 2011 do 2014 ozek zarasel kolovoz, in s tem, da za vlačilce ni bila prehodna. Iz teh ugotovitev, ki jim tožnica konkretizirano ne oporeka (to je s določnim navajanjem razlogov za zmotnost take dokazne ocene ter z navajanjem drugačnega dejanskega stanja in dokaznimi predlogi), tako izhaja, da po letu 2011 priposestvovalna doba ni mogla (več) teči. Ob taki ugotovitvi to pomeni, da bi se potrebna dvajsetletna priposestvovalna doba, za katero zadostuje zgolj pošteno izvrševanje služnosti, iztekla le, če bi bil pričetek priposestvovanja vsaj v letu 1991. Tega pa tožnica po povedanem ni izkazala, in sicer tudi ne ob navedbah stranke z interesom B. B. o denacionalizaciji, ki naj bi bila v letu 1992 ali 1993, pri čemer čas denacionalizacije za stranko z interesom A. A. (po nepremičninah katere poteka večji del zatrjevane poti) ni znan. K temu sodišče dodaja, da se je rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo iztekel šele 7. 12. 1993 (64. člen Zakona o denacionalizaciji - ZDen).

30. Po povedanem tožnica ni izkazala, da je pred uvedbo komasacije imela dostop do svojega objekta, ki bi bil z ureditvijo poti v komasaciji spremenjen, tako da bi se spremenil njen pravni položaj. Iz tega razloga tudi ne morejo biti utemeljeni tožbeni očitki o neenakem obravnavanju v razmerju do stranke z interesom A. A. 31. Na drugačno presojo ne vplivajo tožničine navedbe v pripravljalni vlogi o funkcionalnem zemljišču k tožničinem objektu in sklicevanje na pravila, ki so veljala za prenos pravice uporabe v družbenolastninskem sistemu, ter na predpise, ki skušajo ustrezno urediti zatečene položaje, ki izvirajo iz obdobja družbene lastnine. Enako velja tudi za sklicevanje na določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) o gradbeni parceli. Te navedbe niso pomembne za odločitev o komasaciji, saj tožnica ne trdi, da so ta zemljišča zemljiškoknjižno v njeni lasti in (predvsem) da je z njimi sodelovala v komasaciji. Če tožnica meni, da je ona lastnica zemljišč na območju zatrjevanega obračališča, bi namreč to morala uveljavljati najkasneje ob uvedbi komasacije, ko je bilo odločeno o tem, kdo vlaga katera zemljišča v komasacijski sklad, pri čemer sodišče zgolj opozarja na konstitutivno naravo pridobitve lastninske pravice v denacionalizaciji (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-457/09).

32. Glede na vse povedano tožnica ne more uspeti niti z drugimi navedbami o obračališču. Glede (šele v pritožbi postavljene) trditve o priposestvovanju služnosti obračališča, enako kot že prej glede priposestvovanja služnosti poti, sodišče ugotavlja, da tožnik v zvezi s tem ni podal nobenih relevantnih navedb v upravnem postopku, niti kasneje v upravnem sporu.

33. Tudi navedbe, da bi morala biti v skladu z določbami 16. člena Pravilnika o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč tožnici iz komasacijskega sklada dodeljena zemljišča na območju obračališča, niso utemeljene. Kot navaja toženka, bi bila tožnici s tem dodeljena zemljišča v nasprotju s prvim odstavkom 65. člena ZKZ, saj bi bil presežena največja dovoljena 15 % razlika med površino v komasacijski sklad vloženih in dobljenih zemljišč. Kot prav tako navaja toženka, tožnica temu toženkinemu argumentu vsebinsko ne oporeka. Iz samih tožbenih navedb sicer izhaja, da naj bi bila za potrebe obračališča odmerjena in z odkup po komasaciji pripravljena zemljišča z novimi parc. št. 1971, 1972 in 1973, vendar pa ta po podatkih spisa (izkaz 23 in 29) merijo 177, 201 in 68 m2 (skupaj 446 m2). Tožnica pa tudi ne trdi, da bi za obračališče zadostovalo zemljišče zgolj v površini 95,45 m2 (to je 83 m2, kolikor je vložila v komasacijski sklad tožnica, povečano za 15 %).

34. Za odločitev so nebistvene tudi vse navedbe o omejitvah pri možnostih odkupa zemljišč na območju zatrjevanega obračališča, saj o tem z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno.

35. Tožnica se prav tako neutemeljeno sklicuje na določbo 68. člena ZKZ, po kateri služnosti in lastninske omejitve, ki po razdelitvi komasacijskega sklada udeležencu niso več potrebne, prenehajo, ustanovijo pa se nove, če je to potrebno glede na novo razdelitev zemljišč iz komasacijskega sklada. Tožnica namreč ne trdi, da se je glede na novo razdelitev zemljišč v komasaciji - torej glede na to, kaj je tožnica v komasaciji vložila in kaj je prejela - pojavila potreba po ustanovitvi služnosti. Tožnica namreč ustanovitev služnosti po navedeni določbi ZKZ uveljavlja glede na zatrjevane pravice dostopa do svojega objekta, ki pa jih po povedanem ni izkazala.

36. Tožnica pa ne more uspeti niti z očitkom, da je izpodbijana komasacijska odločba neizvršljiva, ker ji je otežen oziroma onemogočen dostop z vlačilci. Ob tožničinem objektu je namreč na zemljišču s parc. št. 96/4 k. o. ..., ki je v lasti tožnice, večje dvorišče. Tožnica ne v upravnem postopku ne v upravnem sporu ni pojasnila, zakaj vlačilci ne bi mogli obračati na tem dvorišču, kar pa bi, glede na to, da zatrjuje onemogočen dostop do objekta z vlačilci, morala storiti. Tudi ko je bila o tem vprašana na glavni obravnavi, ni zanikala, da na tem dvorišču ne bi bilo mogoče obrniti vlačilca, trdila pa je, da je vstop na to dvorišče preozek za vlačilce. Toženka in stranke z interesom so tej navedbi nasprotovale. Z njimi se (ob sicer neobstoječih trditvah tožnice) strinja tudi sodišče, saj glede na načrt razdelitve parcel, ki kaže zračni foto posnetek zemljišč ob njihovi razdelitvi, ta vhod ni niti ožji niti pod drugačnim kotom od Poti v Podgorje, po kateri naj bi sicer potekal dostop do tožničinega objekta.

37. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

38. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2650/2015.