Jedro

Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona.

Upoštevaje takšno odločitev sodišča je neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je razvidno iz izpodbijane pravnomočne sodbe, trditev zahteve, da je sodišče "nepravilno in nesorazmerno" ponovno vzpostavilo obsojenčeve obveznosti do delavcev, ker je priznalo njihove premoženjskopravne zahtevke. Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi.

V obravnavanem primeru sodišče o nobenem od uveljavljanjih premoženjskopravnih zahtevkov ni meritorno odločilo. Določene oškodovance je napotilo z uveljavljanjem premoženjskopravnih zahtevkov na pravdo, glede štirih oškodovancev pa je pritožbeno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obsojenec oziroma njegova obramba bodo lahko ugovore zoper uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov oziroma zoper morebitne zahtevke oškodovancev za plačilo denarnih zneskov v pravdi, uveljavljali v teh postopkih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 56056/2012 z dne 27. 11. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je, da je trem oškodovancem dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke, ostale oškodovance pa je z uveljavljanjem premoženjskopravnih zahtevkov napotilo na pravdo. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, naložilo pa mu je plačilo potrebnih izdatkov oškodovancev in nagrado pooblaščenca enega od oškodovancev. Z isto sodbo je sodišče na podlagi 1. točke 395. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo, da naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 56056/2012 z dne 24. 11. 2021 pritožbama obdolženca in njegovih zagovornikov delno ugodilo, pritožbama oškodovanca in njegovih pooblaščencev pa je ugodilo v celoti in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Z isto sodbo je pritožbeno sodišče zavrglo pritožbi državne tožilke in obdolženčevih zagovornikov zoper odločbo o stroških zavrnilnega dela sodbe kot nedovoljeni. V preostalem je pritožbi obdolženca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je v obravnavani zadevi podana kršitev načela ne bis in idem, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo oblike krivde, s katero naj bi obsojenec storil očitano kaznivo dejanje, da obsojenec objektivno ni bil zmožen poravnati obveznosti do delavcev, da v obravnavanem primeru ne gre za kolektivno kaznivo dejanje, zaradi česar so posamična kazniva dejanja zastarala, da so terjatve zaposlenih prenehale s stečajem družbe A., d.o.o., in osebnim stečajem obsojenca, zaradi česar sodišče ne bi smelo priznati premoženjskopravnih zahtevkov in da izpodbijana sodba predstavlja za obsojenca tako imenovano sodbo presenečenja. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da v obravnavanem primeru sodišče ni kršilo načela ne bis in idem, da je pravilno zaključilo, da gre za kolektivno kaznivo dejanje, da v celoti pritrjuje sodišču glede ugotovitev o obsojenčevi krivdi, da iz zahteve za varstvo zakonitosti ni jasno, na katere konkretne primere se vložniki zahteve sklicujejo pri uveljavljanju kršitve enakega varstva pravic, da obsojenčevi zagovorniki v delu, v katerem izpodbijajo odločitev sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih, vlagajo zahtevo zoper del sodbe, ki še ni postal pravnomočen, da je bil obsojenec navzoč pri zaslišanju priče B. B., zaradi česar je imel možnost, da se izjavi o omenjenih dejstvih in da zahteva uveljavlja tudi nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da v obravnavanem primeru obsojenčeva ravnanja ne bi smela biti pravno opredeljena kot eno (kolektivno) kaznivo dejanje. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je napačno stališče pritožbenega sodišča, da njegova ravnanja predstavljajo enotno kriminalno dejavnost. Poudarjajo, da je državno tožilstvo obsojencu očitalo storitev šestih kaznivih dejanj kršitev temeljnih pravic delavcev, kar pomeni, da bi za vsako posamezno obsojenčevo ravnanje nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da gre za „podaljševanje roka zastaranja“, ki pomeni kršitev načela zakonitosti.

6. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu je, da kot direktor gospodarske družbe zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu prispevkov, s čimer je prikrajšal delavce za pravico, ki jim pripada, dejanje pa je imelo za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač in izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, dejanje pa je storil s tem, da v letih od 2010 do 2013 šestim delavcem ni izplačal bruto plače, predpisanih prispevkov za socialno varnost, jubilejne nagrade, odpravnine oziroma regresa. S svojim ravnanjem je vse delavce prikrajšal za njihovo pravico do plače, določene od njih pa tudi za pravico do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, regresa, jubilejnih nagrad in odpravnin.

7. Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča1 je razvidno stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka, kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. 8. Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje.2 Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona.

9. V obravnavanem primeru je sodišče3 podrobno pojasnilo, zakaj gre v obravnavanem primeru za eno kaznivo dejanje, ki zajema niz ponavljajočih se ravnanj obsojenca. Presodilo je, da gre v obravnavanem primeru za kvantitativno povečanje istega neprava, v okviru katerega so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enote kriminalne dejavnosti. Iz razlogov sodbe je mogoče razbrati, da se je obsojenec zavestno odločil, da zaposlenim ne bo izplačeval, kar jim na podlagi delovnega razmerja pripada in da jih bo na takšen način prikrajšal in oškodoval za njihove pravice.

10. Ker gre v obravnavanem primeru za eno kaznivo dejanje, ki vključuje ravnanja na škodo šestih delavcev in ne za šest posamičnih kaznivih dejanj, je utemeljeno tudi stališče sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi,4 da zastaranje kazenskega pregona ni nastopilo. V obravnavanem primeru je desetletni zastaralni rok začel teči junija 2013, kar pomeni, da bi potekel junija 2023. Pritožbeno sodišče je na javni pritožbeni seji odločilo 24. 11. 2021, sodišče prve stopnje pa je sodbo pritožbenega sodišča priporočeno po pošti prejelo dne 21. 12. 2021.5

11. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da je iz kazenskopravnega očitka obsojencu razvidno, da je obsojenec na škodo večine oškodovancev ravnal v letu 2012, na škodo enega oškodovanca pa tudi v letu 2013,6 kar pomeni, da zastaranje pretežnega dela obsojenčevih ravnanj, upoštevaje čas njihove storitve, ne bi nastopilo niti v primeru, če bi bilo ravnanje obsojenca na škodo vsakega delavca opredeljeno kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev.

12. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je v obravnavanem primeru kršeno načelo _ne bis in idem_, ker sodišče ni upoštevalo, da gre za že razsojeno zadevo. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo I K 16650/2010 z dne 19. 4. 2011 obsojenca „oprostilo“ storitve istovrstnih kaznivih dejanj. Poudarjajo, da izdana zavrnilna sodba časovno povsem sovpada z očitki v konkretni zadevi, zaradi česar „njenega pomena ni mogoče razvrednotiti“. Uveljavljeno kršitev sklenejo z navedbo, da bi sodišče tudi v obravnavanem primeru moralo izdati zavrnilno sodbo.

13. Iz sodbe I K 16650/2010 z dne 19. 4. 20117 je razvidno, da je sodišče na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi obdolženec storil enajst kaznivih dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ). Iz primerjave kazenskopravnih očitkov v sodbi I K 16650/2010 z dne 19. 4. 2011 in v obravnavani zadevi je razvidno, da ne gre za iste historične dogodke. V kazenskem postopku, ki se je zoper obsojenca vodil pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. I K 16650/2010 se je obsojencu očitalo, da enajstim zaposlenim delavcem ni izplačeval plač in regresa za letni dopust v letu 2005, v obravnavani zadevi pa je, kot že rečeno, čas storitve kaznivih dejanj opredeljen med leti 2010 in 2013. Poleg tega so bili z obsojenčevimi ravnanji leta 2005 oškodovani drugi delavci, obsojencu pa so se očitale tudi drugačne izvršitvene oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev. Za razliko od obravnavane zadeve se mu namreč ni očitalo, da posameznim delavcem ni izplačeval z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost, jubilejne nagrade in odpravnine. Upoštevaje navedeno, kršitev načela ne bis in idem iz določbe 3. točke 372. člena ZKP ni podana.

14. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po določbi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni ugotovilo krivdne oblike, s katero je ravnal obsojenec in ni upoštevalo, da objektivno ni bil zmožen poravnati obveznosti do delavcev. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi8 presodilo, da je kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Pri tem je upoštevalo, da je dobro poznal svoje obveznosti do zaposlenih, da je vedel, da je zakonska dolžnost delavcem redno izplačevati plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, pa tega ni storil, temveč je zavestno dal prednost izplačevanju drugih obveznosti. Ugotovilo je, da je po zaprtju računa družbe A. d.o.o., kot direktor preusmeril denarni tok na svoje podjetje B. d.o.o., z delom denarja pa je neposredno plačeval nekatere večje dobavitelje družbe A. d.o.o., oziroma je z njim pokrival lastni kredit. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo še, da je obsojenec od skupnega zneska 363.465,95 EUR, ki ga je prejel od strateškega partnerja C. na transakcijski račun družbe B. d.o.o., na račun svoje žene v inkriminiranem obdobju nakazal skupno 64.236,00 EUR. Sodišče je zaključilo, da je obsojenec z denarjem, ki ga je v inkriminiranem obdobju pridobival od strateškega partnerja C. razpolagal povsem samostojno, pri tem pa se je zavestno odločil, da bo denar porabil za druge namene in ne za plačilo obveznosti do zaposlenih.

15. Nestrinjanje vložnikov zahteve s takšno presojo sodišča in obširno navajanje, da se je obsojenec ves čas trudil ohraniti delovna razmerja, da je delavcem izplačeval del plače, da je za delovanje družb A. d. o. o. in B. d. o. o. ostalo zgolj toliko denarja, kot je to dopustila družba C., da je do zaprtja računa družbe A. d. o. o. prišlo zaradi enostranskega ravnanja banke, da obsojenec ni uspel z „dezinvestiranjem“ in prodajo nepremičninskega kompleksa, vrednega 3.000.000,00 EUR, in da je napačen zaključek sodišča, da se je zavestno odločil dati prednost drugim plačilom, po vsebini pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

16. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi uveljavljajo, da ima obsodilna sodba za obsojenca nesorazmerne posledice in da je bil „ v razmerju do direktorjev velikih podjetij, ki v letih od 2008 do 2013 množično niso plačevali plač“ neenako obravnavan. V takšnem ravnanju sodišča vložniki zahteve prepoznajo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava).

17. Enako varstvo pravic v povezavi z načelom enakosti pomeni, da sodišče stranko v postopku obravnava enakopravno tako, da v njeni zadevi ne odloči drugače, kot sicer redno odloča o vsebinsko podobnih ali enakih zadevah. Enakopraven položaj strank v postopku zagotavljata tudi možnost vložitve pravnih sredstev zoper odločitve sodišča ter pravica posamezne stranke, da sodišče pretehta relevantnost njenih navedb v pritožbi ali v drugih pravnih sredstvih, ter da se v obrazložitvi sodbe opredeli so tistih pritožbenih trditev, ki so za odločitev bistvenega pomena.9

18. V obravnavanem primeru je, kot že rečeno, sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe podrobno obrazložilo vse zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja in izrecno pojasnilo na podlagi katerih okoliščin sklepa, da je kaznivo dejanje izvršil s krivdno obliko direktnega naklepa. Razlogi sodbe zaradi tega niso arbitrarni. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasnijo v primerjavi s katerimi drugimi, vsebinsko enakimi ali bistveno podobnimi zadevami, naj bi bil obdolženec neenakopravno obravnavan. Očitek zahteve je zato v tem delu do te meje nesubstanciran, da ga vsebinsko ni mogoče preizkusiti.

19. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da gre v obravnavanem primeru za tako imenovano sodbo presenečenja, ker so se zaključki sodišča o obsojenčevih nakazilih njegovi ženi pojavili šele v sodbi, ne da bi se obsojenca ali pričo o tem karkoli vprašalo.

20. Po določbi prvega odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče izoblikuje svojo presojo na podlagi logične in izkustveno sprejemljive ocene dokazov, ki jo je mogoče preveriti. V ta namen mora odločitev sodišča vsebovati obrazložitev, v kateri je navedeno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče štelo za dokazana.

21. V tej zadevi je sodišče ugotovilo, da je obsojenec na račun svoje žene B. B. skupaj nakazal 64.263,00 EUR. Iz tega denarja si je obsojenčeva žena med drugim izplačevala plače, materialne stroške, posojila oziroma opravljala druga denarna nakazila, del denarja pa je nakazala tudi na račun gospodarske družbe. Takšna ugotovitev sodišča za obsojenca ne more predstavljati presenečenja. Iz podatkov kazenskega spisa je namreč razvidno, da je bila B. B. na glavni obravnavi dne 17. 1. 2020 v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika zaslišana, slednji pa je priči postavljal vprašanja v zvezi z njenim finančnim poslovanjem v času, ko je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje.

22. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijajo tudi odločitev sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je prišlo do stečaja družbe A. d.o.o. in osebnega stečaja obsojenca. To ima za posledico, da so terjatve zaposlenih do obsojenca prenehale, njihova ponovna vzpostavitev pa je nepravna in nesorazmerna.

23. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je obsojenec dolžan oškodovancem C. C., D. D. in E. E. plačati premoženjskopravne zahtevke. Oškodovance F. F., G. G., H. H. in gospodarsko družbo C. pa je sodišče s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih F. F., E. E., D. D. in C. C. razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

24. Upoštevaje takšno odločitev sodišča je neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je razvidno iz izpodbijane pravnomočne sodbe, trditev zahteve, da je sodišče "nepravilno in nesorazmerno" ponovno vzpostavilo obsojenčeve obveznosti do delavcev, ker je priznalo njihove premoženjskopravne zahtevke. Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi.10 V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP lahko sodišče oškodovancu premoženjskopravni zahtevek (delno ali v celoti) prisodi ali pa z njim oškodovanca (delno ali v celoti) napoti na pravdo, ne more pa ga zavrniti. O zahtevku odloči glede na ugotovljena dejstva in okoliščine (prvi odstavek 104. člena ZKP) ter pravno podlago oziroma civilno pravne predpise, saj gre, kot že rečeno, za tako imenovani adhezijski postopek.

25. V obravnavanem primeru sodišče o nobenem od uveljavljanjih premoženjskopravnih zahtevkov ni meritorno odločilo. Določene oškodovance je napotilo z uveljavljanjem premoženjskopravnih zahtevkov na pravdo, glede štirih oškodovancev pa je pritožbeno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.11 Obsojenec oziroma njegova obramba bodo lahko ugovore zoper uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov oziroma zoper morebitne zahtevke oškodovancev za plačilo denarnih zneskov v pravdi, uveljavljali v teh postopkih.

C.

26. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

27. Vrhovno sodišče je, upoštevaje življenjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje invalidsko upokojen, brez osebnega premoženja in v postopku osebnega stečaja, obsojenca na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

28. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj na primer sodbe v zadevah I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013, I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020, I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021 in I Ips 57477/2017 z dne 19. 1. 2023. 2 Podrobneje o tem glej Bavcon, L.... et al. (2014); Kazensko pravo splošni del, 6. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, stran 198 do 199 in sodba Vrhovnega sodišča v zadevi IV Ips 28/2021 z dne 19. 4. 2022. 3 18. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 10. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 4 11. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 5 Listovna številka 561 spisa. 6 Edino ravnanje obsojenca na škodo oškodovanca C. C. se nanaša izključno na leto 2010. 7 Priloga C 47 spisa. 8 13., 14. in 17. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 16. do 21. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 9 Tako tudi sodba VS RS v zadevi I Ips 351/2002 z dne 28. 8. 2003. 10 Tako že sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 24297/2016 z dne 1. 2. 2018. 11 S takšno odločitvijo sodišča je sodba o obsojenčevi krivdi in kazenski sankciji postala pravnomočna, zato je zahteva za varstvo zakonitosti zoper njo v tem delu dovoljena.