Jedro

Tožnik s tožbo izpodbija sklep, s katerim se zadrži izvršitev prvotne odločbe Komisije za pogojni odpust do ponovnega odločanja Komisije. Pri čemer je bilo, kot nesporno sledi iz odgovora na tožbo in iz upravnih spisov, s strani Komisije že ponovno odločeno o pogojnem odpustu in izdana ter tožniku vročena nova odločba. Kar pomeni, da predmet odločanja, to je izpodbijano zadržanje izvršitve prvotne odločbe, več ne obstoji in da torej odločitev sodišča v tem upravnem sporu, tudi morebiten uspeh s tožbo, ne more spremeniti ali izboljšati tožnikovega položaja, ki že temelji na novi izdani odločbi.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zoper sklep namestnika predsednice Komisije za pogojni odpust A.A., s katerim je le-ta v postopku pogojnega odpusta na prošnjo, ki jo je vložil obsojenec - tožnik, na podlagi določb devetega odstavka 106. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) zadržal izvršitev odločbe Komisije št. 7200-325/2020/3 z dne 23. 6. 2020 do ponovnega odločanja Komisije (1. točka izreka) ter sklenil, da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka).

2. Tožnik s tožbo izpodbija omenjeni sklep v celoti in predlaga sodišču, da sklep odpravi in obdrži v veljavi omenjeno odločbo Komisije z dne 23. 6. 2020 ter toženi stranki naloži, da mu povrne stroške postopka.

3. Tožena stranka je dala odgovor na tožbo. V odgovoru prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Dodaja še, da je bila nova odločba s strani Komisije št. 7200-325/2019/8 že izdana in tožniku 14. 9. 2020 tudi vročena.

4. Sodišče je zato tožnika z dopisom z dne 15. 9. 2020 in nato še z dopisom z dne 9. 12. 2020 pozvalo, da sporoči, ali glede na to, da je že izdana nova odločba o pogojnem odpustu, še vztraja pri tožbi zoper izpodbijani sklep, s katerim se (zgolj) zadrži izvršitev prvotne odločitve o pogojnem odpustu do ponovnega odločanja Komisije. V drugem dopisu je sodišče tožnika izrecno pozvalo še, da v primeru, če vztraja pri tožbi, izkaže svoj pravni interes za odločanje sodišča o tožbi.

5. Tožnik je na prvi poziv odgovoril, da vztraja pri tožbi, medtem ko na drugi poziv ni odgovoril in tudi pravnega interesa za odločanje o tožbi ni izkazal. 6. Tožbo je moralo sodišče zavreči. 7. Po ustaljeni upravnosodni praksi mora vsakdo, ki v upravnem sporu nastopa kot tožnik, izkazovati obstoj procesnih predpostavk. Tako mora sodišče tožbo vselej zavreči, če ugotovi, da izpodbijani akt ne posega v pravni položaj tožnika, oziroma če tožnik s tožbo v upravnem sporu ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Na izpolnjenost procesnih predpostavk, tudi navedene, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

8. V obravnavanem primeru tožnik s tožbo izpodbija sklep, s katerim se zadrži izvršitev prvotne odločbe Komisije za pogojni odpust do ponovnega odločanja Komisije. Pri čemer je bilo, kot nesporno sledi iz odgovora na tožbo in iz upravnih spisov, s strani Komisije že ponovno odločeno o pogojnem odpustu in izdana ter tožniku vročena nova odločba. Kar pomeni, da predmet odločanja, to je izpodbijano zadržanje izvršitve prvotne odločbe, več ne obstoji in da torej odločitev sodišča v tem upravnem sporu, tudi morebiten uspeh s tožbo, ne more spremeniti ali izboljšati tožnikovega položaja, ki že temelji na novi izdani odločbi. Po presoji sodišča tožnik zato nima pravnega interesa za tožbo. Tožnik pa, čeprav izrecno pozvan, le-tega tudi ne izkazuje in niti ne zatrjuje.

9. Sodišče je zato na podlagi določb 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavrglo.

10. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Sodišče je odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2.alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.