Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je (že) v ugovoru predložil obdolženec (torej potrdilo delodajalca o službenem potovanju in navedbe, da vozila sam ni mogel voziti), verjetnost, da je bil on tisti, ki je storil prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženec storilec očitanega mu prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja PR 1208/2025 z dne 5. 1. 2026 in obdolžencu v plačilo naložilo sodno takso v višini 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, če mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

2.Zoper sklep se pritožuje obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Navaja pa, da je bil v času storitve prekrška na službeni poti in da je vozilo vozil njegov sin A. A., pri čemer prilaga tudi sinovo izjavo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi, postopek ustavi in odredi vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je obdolženec podal predlog za ustavitev postopka in vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, pri čemer je pritožbo zoper sklep z dne 23. 1. 2026 podal šele podredno. Glede na to, da je odločitev o ustavitvi postopka in vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja (o čemer je pristojno odločiti le prvostopenjsko sodišče) odvisna od presoje pritožbe zoper sklep z dne 23. 1. 2026, ki vključuje tudi vprašanje obstoja utemeljenega suma za očitan prekršek, je pritožbeno sodišče, kljub temu da je obdolženec pritožbo vložil podredno, slednjo obravnavalo.

5.Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi obdolžilnega predloga PU Celje (PP Laško) z dne 23. 12. 2025 izdalo sklep z dne 5. 1. 2026, s katerim je obdolžencu začasno odvzelo vozniško dovoljenje. V omenjenem sklepu z dne 5. 1. 2026 je, glede na dokaze, ki jih je priložil prekrškovni organ (zapisnik o meritvah hitrosti, fotografije prekoračitve hitrosti in dopis obdolžencu kot uporabniku vozila), presodilo, da je ob upoštevanju domneve odgovornosti lastnika vozila iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek prehitre vožnje po 6. točki sedmega odstavka 46.člena ZPrCP. Zoper ta sklep je obdolženec vložil ugovor, v katerem je navedel, da je bil obravnavanega dne, torej 7. 12. 2025, s strani delodajalca B., d. o. o., napoten na službeno pot v Nemčijo, za kar je priložil potrdilo delodajalca, in da je vozilo takrat vozil družinski član, zoper katerega se ni želel izjavljati. Sodišče prve stopnje je ugovor obdolženca zavrnilo, pri čemer iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je ponovni sklep, da je v obravnavani zadevi podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, sprejelo na podlagi: (i) predloženih dokazov prekrškovnega organa; (ii) dejstva, da je obdolženec uporabnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek (zakonska domneva o odgovornosti lastnika oziroma uporabnika iz 8. člena ZPrCP) in (iii) presoje, da ugovoru priložena izjava delodajalca ni omajala obstoja utemeljenega suma, saj bi obdolženec ravno na tej poti v Nemčijo še vedno lahko storil očitani prekršek.

6.Namen ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja je v tem, da lahko storilec z razumnimi navedbami in dokazi izkaže, da ni podan utemeljen sum, da je storil prekršek. Izhodišče sodišča prve stopnje, da za dokazni standard utemeljenega suma storitve prekrška s strani obdolženca zadoščajo zapisnik o meritvah hitrosti, fotografija prekoračitve hitrosti in ugotovitev, da je obdolženec uporabnik motornega vozila (sklenjena pogodba o leasingu), s čimer se vzpostavi zakonska domneva iz 8. člena ZPrCP, je v osnovi pravilno, vendar pa lahko v primeru vloženega ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja to izhodišče (ob)velja le, če obdolženec v ugovoru ne vzbudi razumnega dvoma v upravičenost zakonske domneve, da je v času storitve prekrška on sam upravljal svoje vozilo. V nasprotnem primeru ugovor v zadevah, kakršna je obravnavana, dejansko ne bi imel nobenega smisla. Ob tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da po določbi prvega odstavka 113.a člena ZP-1 za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne zadostuje, da je izkazan utemeljen sum, da je bil storjen prekršek, ampak mora biti podan utemeljen sum, da je ta prekršek storila točno določena oseba (storilec oziroma v danem primeru obdolženec). Če sodišče utemeljen sum kot pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja utemelji na zakonski domnevi o odgovornosti lastnika vozila iz 8. člena ZPrCP, lahko lastnik vozila v ugovoru po drugem odstavku 113.b člena ZP-1 navaja tudi dejstva in dokaze, s katerimi to domnevo izpodbija, sodišče pa se mora pri odločanju o ugovoru do teh navedb ter dokazov opredeliti.

7.V primerih, kadar je sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja izdan na podlagi domneve o odgovornosti lastnika vozila iz 8. člena ZPrCP, storilec pa v ugovoru zoper ta sklep to zakonsko domnevo izpodbija, se odločanje o ugovoru po naravi stvari v določeni meri preplete z odločanjem o odgovornosti, vendar pa pritožbeno sodišče ob tem posebej poudarja, da sodišče pri odločanju o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja svojo presojo omeji le na vprašanje vpliva v ugovoru predloženih dokazov na verjetnost, da je storilec storil očitani mu prekršek (ali je ta večja, enaka ali manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil), pri čemer odločitev o tem nima relevantnega vpliva na končno odločitev o odgovornosti za prekršek.

8.Skladno s teorijo in sodno prakso je utemeljen sum podan, če je stopnja verjetnosti, da je oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila. Gre torej za stopnjo verjetnosti o objektivnih in subjektivnih zakonskih znakih prekrška, ki ne dosega stopnje gotovosti o storitvi prekrška. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je (že) v ugovoru predložil obdolženec (torej potrdilo delodajalca o službenem potovanju in navedbe, da vozila sam ni mogel voziti), verjetnost, da je bil on tisti, ki je storil prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženec storilec očitanega mu prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil. Prav tako je obdolženec pritožbi priložil nove dokaze, in sicer podpisano izjavo A. A. (obdolženčevega sina), iz katere izhaja, da je vozilo pravzaprav vozil on in ne obdolženec. Priložil je še dodatno e-sporočilo glede službenega potovanja - torej da je bil odhod ob 12. uri in da je bil organiziran "kobi RV ST 220" (najverjetneje mišljen kombi), kar dodatno vzbuja dvom, ali je bil res obdolženec tisti, ki je v očitanih okoliščinah upravljal osebno vozilo Alfa Romeo, tip Tonale, reg. št. ... Do tosmernih novih okoliščin, ki gotovo vzbujajo dvom v obstoj utemeljenega suma, da je ravno obdolženec storil očitani prekršek, se pritožbeno sodišče samo ne more opredeliti, saj bi to izvotlilo uresničevanje pravice do (morebitnega) pravnega sredstva, temveč se bo moralo ponovno opredeliti sodišče prve stopnje.

9.Vsled navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je glede na naravo kršitve ocenilo, da ugotovljene kršitve ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1).

10.V ponovnem odločanju bo tako moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev o utemeljenosti ugovora obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Pri tem bo moralo upoštevati zlasti novo predložene dokaze (torej izjavo sina obdolženca A. A., da je bil on tisti, ki je vozil vozilo, in e-sporočilo delodajalca, da je dne 7. 12. 2025 ob 12. uri obdolženec že odšel na službeno potovanje) ter ponovno presoditi, ali je v obravnavani zadevi verjetnost, da je prav obdolženec v času storitve prekrška upravljal s svojim vozilom in torej storil očitan prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storil. Ob tem pritožbeno sodišče ponovno izrecno poudarja, da ta odločitev v ničemer ne prejudicira končne odločitve o odgovornosti obdolženca za očitani mu prekršek, ki jo bo nato sprejelo sodišče prve stopnje v rednem sodnem postopku o prekršku.

-------------------------------

1Tako tudi sklep VSM PRp 165/2024 z dne 8. 8. 2024.