Jedro

V obravnavnem primeru je bilo plačilo opravljeno na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Prikrajšanec (sedaj tožeča stranka) se s sodno odločbo ni strinjal, zaradi česar je tudi vložil izredno pravno sredstvo. Glede na tako njegovo ravnanje je povsem jasno, da niti v enem trenutku ni privolil v svoje prikrajšanje, ampak je celo ves čas zatrjeval, da njegov dolg (oziroma pretežni del) ne obstaja.

Prikrajšanec (tožeča stranka) v svoje prikrajšanje ni privolil, ni imel namena nuditi oškodovancu (tožeči stranki) kakšne koristi, prepričan je bil celo, da je izpolnitev v pretežnem delu napačna, zato je tudi vložil izredno pravno sredstvo, plačila pa tudi ni opravil v nikakršnem dvomu, ampak izključno zato, da ga ne bi prizadele neugodne posledice prisilne izterjave. Zaradi preteče izvršbe se je moral sprijazniti s svojim začasnim prikrajšanjem, saj mu neobstoja pretežnega dela dolga še ni uspelo dokazati. Za preveč plačani znesek ni imel niti prave izpolnitvene volje, saj je opravil izpolnitev izključno zaradi svojega težavnega položaja, tako da je bilo med njegovim ravnanjem in voljo neskladje, saj je plačal nekaj, česar ni hotel plačati, pa je zaradi preteče prisile moral. Zato ni mogoče zaključiti, da je prikrajšanec (tožeča stranka) izplačal toženi stranki znesek 669.767,00 neutemeljeno, saj je zaradi preteče izvršbe moral plačati. Po 216. členu ZOR pa ni mogoče zahtevati nazaj le tistih zneskov, ki so bili kot odškodnina zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti poštenemu prejemniku plačani neutemeljeno.

V primeru, da tožeča stranka obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe ne bi prostovoljno izpolnila, bi imela tožena stranka pravico pravnomočno prisojene zneske izterjati v izvršilnem postopku. Če bi izvršilno sodišče izterjalo pravnomočno prisojeno terjatev pred odločitvijo o reviziji, s katero je dolžnik (tožeča stranka) uspel, zaradi česar se je njegova obveznost za v tej pravdni zadevi s strani tožene stranke neosporavani znesek (1. točka odgovora na tožbo)

669.767,00 SIT zmanjšala, bi imel v izvršilnem postopku dolžnik (tožeča stranka) možnost nasprotne izvršbe (59. člen zakona o izvršilnem postopku - ZIP). Pri tem pa je pomembno, da 59. člen ZIP pri nasprotni izvršbi ne predvideva prav nobenih izjem glede vrste terjatev. Ob takem pravnem položaju v izvršilnem postopku pa pri uveljavljanju povračilnega zahtevka v pravdnem postopku, položaj dolžnika (tožeče stranke) ne more biti drugačen oziroma slabši. Z drugimi besedami to pomeni, da bi lahko tožeča stranka, ne glede na določbo 216. člena ZOR, zahtevala povrnitev preveč plačanega zneska z nasprotno izvršbo (če bi bil dolg plačan v izvršilnem postopku) ali pa, kot je storila v obravnavani zadevi, s tožbo v pravdnem postopku.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se izrek sodbe glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 669.767,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1994 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 84.915,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.5.1998 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora tožena stranka vrniti preveč izplačano odškodnino v znesku 669.767,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1992 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 41.230,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 27.265,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz 4. odstavka 210. člena ZOR, pritožbeno sodišče pa do teh trditev ni zavzelo stališča. Izpodbijana sodba zato v tem delu nima razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev iz 13. točke 354. člena ZPP. Tožeča stranka je toženi stranki izplačala odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila v revizijskem postopku spremenjena. S tem je odpadla pravna podlaga, na kateri je bilo plačilo izvršeno. Zato obstaja na strani tožene stranke na podlagi določbe 4. odstavka 210. člena ZOR dolžnost vrnitve preveč plačane glavnice z zamudnimi obrestmi od dneva plačila (21.4.1992 dalje). Določbo 216. člena ZOR pa sta sodišči razlagali preširoko. Po navedeni določbi se mora izplačana odškodnina nanašati na telesne poškodbe, prizadeto zdravje ali smrt. Toženi stranki pa ni bila izplačana odškodnina na podlagi nobene od navedenih podlag, ampak zaradi posega v njeno prostost, ki pa ni nujno prizadel tožničinega zdravja. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodeno.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je skoraj v celoti utemeljena.

Sodišče druge stopnje je (tako kot sodišče prve stopnje) svojo odločitev oprlo na materialnopravno določbo 216. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo uporabo te določbe zakona, je zavrnilo (vsaj posredno) tudi pritožbena zatrjevanja, da pride v obravnavanem primeru v poštev le določba 210. člena ZOR. Neutemeljena je zato revizijska trditev, da drugostopna sodba nima razlogov in da je zato podana bistvena kršitev iz 13. točke 354. člena ZPP. Sicer pa se 13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP nanaša na razloge o odločilnih dejstvih (ta v obravnavani zadevi sploh niso bila sporna in so v obeh sodbah tudi v celoti navedena in obrazložena) in ne na materialnopravne določbe zakonov (v obravnavanem primeru ZOR), tedaj na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki je tožnik niti ni dolžan navesti v tožbi, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 186. člena ZPP). Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Tudi revizijski pomisleki o stališču sodišč druge in prve stopnje, da lahko duševno trpljenje zaradi odvzete prostosti poruši psihično ravnotežje in s tem poruši tudi zdravje, zaradi česar uporaba določbe 216. člena ZOR v primerih nezakonitega odvzema prostosti ni izključena, niso utemeljeni, vendar pa za odločitev v tej pravdni zadevi niso bistveni. Zato revizijsko sodišče bolj podrobno na te revizijske trditve ne odgovarja.

Utemeljena pa je revizijska trditev, da v obravnavanem primeru določbe 216. člena ZOR ni mogoče uporabiti. Zaradi spremembe pravnomočne sodne odločbe je namreč za dne 21.4.1992 izplačani znesek 669.767,00 SIT odpadla pravna podlaga (4. odstavek 210. člena ZOR), zaradi česar obstaja na strani tožene stranke, ne glede na določbo 216. člena ZOR, dolžnost vrnitve.

V obravnavnem primeru je bilo namreč plačilo opravljeno na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Prikrajšanec (sedaj tožeča stranka) se s sodno odločbo ni strinjal, zaradi česar je tudi vložil izredno pravno sredstvo. Glede na tako njegovo ravnanje je povsem jasno, da niti v enem trenutku ni privolil v svoje prikrajšanje, ampak je celo ves čas zatrjeval, da njegov dolg (oziroma pretežni del) ne obstaja.

Prikrajšanec (tožeča stranka) v svoje prikrajšanje ni privolil, ni imel namena nuditi oškodovancu (tožeči stranki) kakšne koristi, prepričan je bil celo, da je izpolnitev v pretežnem delu napačna, zato je tudi vložil izredno pravno sredstvo, plačila pa tudi ni opravil v nikakršnem dvomu, ampak izključno zato, da ga ne bi prizadele neugodne posledice prisilne izterjave. Zaradi preteče izvršbe se je moral sprijazniti s svojim začasnim prikrajšanjem, saj mu neobstoja pretežnega dela dolga še ni uspelo dokazati. Za preveč plačani znesek ni imel niti prave izpolnitvene volje, saj je opravil izpolnitev izključno zaradi svojega težavnega položaja, tako da je bilo med njegovim ravnanjem in voljo neskladje, saj je plačal nekaj, česar ni hotel plačati, pa je zaradi preteče prisile moral. Zato ni mogoče zaključiti, da je prikrajšanec (tožeča stranka) izplačal toženi stranki znesek 669.767,00 neutemeljeno, saj je zaradi preteče izvršbe moral plačati. Po 216. členu ZOR pa ni mogoče zahtevati nazaj le tistih zneskov, ki so bili kot odškodnina zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti poštenemu prejemniku plačani neutemeljeno.

V primeru, da tožeča stranka obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe ne bi prostovoljno izpolnila, bi imela tožena stranka pravico pravnomočno prisojene zneske izterjati v izvršilnem postopku. Če bi izvršilno sodišče izterjalo pravnomočno prisojeno terjatev pred odločitvijo o reviziji, s katero je dolžnik (tožeča stranka) uspel, zaradi česar se je njegova obveznost za v tej pravdni zadevi s strani tožene stranke neosporavani znesek (1. točka odgovora na tožbo) 669.767,00 SIT zmanjšala, bi imel v izvršilnem postopku dolžnik (tožeča stranka) možnost nasprotne izvršbe (59. člen zakona o izvršilnem postopku - ZIP). Pri tem pa je pomembno, da 59. člen ZIP pri nasprotni izvršbi ne predvideva prav nobenih izjem glede vrste terjatev. Ob takem pravnem položaju v izvršilnem postopku pa pri uveljavljanju povračilnega zahtevka v pravdnem postopku, položaj dolžnika (tožeče stranke) ne more biti drugačen oziroma slabši. Z drugimi besedami to pomeni, da bi lahko tožeča stranka, ne glede na določbo 216. člena ZOR, zahtevala povrnitev preveč plačanega zneska z nasprotno izvršbo (če bi bil dolg plačan v izvršilnem postopku) ali pa, kot je storila v obravnavani zadevi, s tožbo v pravdnem postopku.

Povedano je že bilo, da tožena stranka višini glavnice (669.767,00 SIT) ni ugovarjala (1. točka odgovora na tožbo). Tudi trditvi tožeče stranke, da je bilo plačilo opravljeno dne 24.11.1992, ni nasprotovala. Ugovarjala pa je zahtevi tožeče stranke, da je potrebno od glavnice plačati zamudne obresti že od 25.11.1992 dalje. V tem delu pa je njen ugovor utemeljen. V času plačila je že obstajala pravnomočna sodna odločba, ki pa jo je tožeča stranka izpodbijala z izrednim pravnim sredstvom. Ne glede na vloženo revizijo pa je tožena stranka dne 24.11.1992 prejela le tisto, kar ji je sodišče prisodilo s pravnomočno sodbo. Zato tožene stranke v trenutku prejema zneska, ki ji je bil izplačan v višini, ki je bila navedena v pravnomočni sodbi, ni mogoče opredeliti kot nepoštenega pridobitelja. Kljub utemeljenosti povračilnega zahtevka zato tožeči stranki pripadajo zamudne obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje (214. člen ZOR), višji obrestni zahtevek (od 25.11.1992 do dneva vložitve tožbe) pa je revizijsko sodišče zavrnilo.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili vsa pravnoodločilna dejstva, materialno pravo pa sta zmotno uporabili. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa na podlagi določbe 1. odstavka 395. člena ZPP tako spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Tožeča stranka je v pravdi uspela skoraj v celoti, zaradi zavrnilnega dela tožbenega zahtevka pa niso nastali nobeni posebni stroški. Zato ji mora tožena stranka povrniti tudi stroške postopka na vseh treh stopnjah (145. in 166. člen ZPP). Pravdni stroški so odmerjeni v skladu z zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka in odvetniško tarifo, pri izračunu stroškov celotnega postopka pa je upoštevana vrednost točke na dan izdaje revizijske odločbe (76.50 SIT). Zato pripadajo tožeči stranki od celotnih prisojenih stroškov postopka zahtevane zamudne obresti šele od dneva izdaje revizijske odločbe dalje (13.5.1998). Za sestavo tožbe je bilo tožeči stranki priznanih od zahtevanih 360 točk 300 točk (tar. št. 13/1), za narok dne 26.9.1995 150 točk (tar. št. 15/1), za sestavo pritožbe vseh zahtevanih 360 točk (po tar. št. 16/1 bi bila sicer tožeča stranka upravičena do 375 točk), za sestavo revizije pa zahtevanih 300 točk (po tar. št. 16/3 bi bila sicer upravičena do 450 točk), tedaj skupaj 1.110 točk, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke na dan izdaje revizijske odločbe 84.915 SIT.