Jedro

Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevi za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa o odmeri nagrade in izdatkov storilkinega zagovornika, je odločitev o stroških postopka dokončna.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Pritožnik mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo ZSV 57/2019 z dne 4. 3. 2020 ugodilo storilkini zahtevi za sodno varstvo, vloženi po zagovorniku, zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa, ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Prekrškovni organ je nato s sklepom št. 223-14/2018/21 s 15. 5. 2020 storilkinemu zagovorniku priznal nagrado in potrebne izdatke v višini 522,38 EUR. Po vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper zavrnilni del sklepa prekrškovnega organa o odmeri nagrade in stroškov postopka je Okrajno sodišče v Novem mestu z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahteva za sodno varstvo storilkinega zagovornika kot neutemeljena zavrne in mora storilka plačati sodno takso po tar. št. 8212 v zvezi s tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 80,00 EUR.

2. Proti sodbi vlaga storilkin zagovornik pravočasno pritožbo. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevi za sodno varstvo in mu prizna še dodatne stroške oziroma podrejeno, da zahtevi za sodno varstvo ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Ker se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena Zakona o prekrških; ZP-1), pregleda višje sodišče zadevo najprej po določbah 163. člena v zvezi s 161. členom ZP-1 v smeri pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe. Na podlagi osmega odstavka 66. člena ZP-1 prepozno ali nedovoljeno pritožbo zavrže sodišče, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo, s sklepom; če tega ni storilo sodišče prve stopnje, pa višje sodišče s sklepom zavrže prepozno ali nedovoljeno pritožbo na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1. 4. Ob takšnem pregledu višje sodišče ugotavlja, da je pritožba storilkinega zagovornika nedovoljena. Na podlagi prvega odstavka 66. člena ZP-1 je zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, dovoljena pritožba iz vseh razlogov po 154. členu tega zakona. Drugi odstavek 66. člena ZP-1 pa (upoštevajoč, da je Ustavno sodišča RS z odločbo Up-991/17-31, U-I-304/20-9 s 17. 12. 2020, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 5/2021 s 14. 1. 2021, odločilo, da je drugi odstavek 66. člena ZP-1 protiustaven in da se do odprave protiustavnosti ne uporablja besedilo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki se glasi: „če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena), ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400 eurov“) določa: „Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka.“ Iz citirane določbe drugega odstavka 66. člena ZP-1 tako jasno izhaja, da je pritožba zoper stroške postopka izrecno izvzeta. To pomeni, da sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa dokončno odloči o stroških postopka, kot tudi višje sodišče ob odločanju o pritožbi (59. člen ZP-1 v zvezi s 147. členom ZP-1).

5. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevi za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa o odmeri nagrade in izdatkov storilkinega zagovornika, je torej odločitev o stroških postopka (na podlagi 9. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 so namreč stroški postopka med drugim tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika) dokončna, ker na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo glede stroškov postopka ni dovoljena. Višje sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo storilkinega zagovornika kot nedovoljeno zavrglo. Prvostopenjsko sodišče je sicer v pravnem pouku izpodbijane sodbe navedlo, da je zoper sodbo dovoljena pritožba iz razlogov po 1., 2. in 4. alinei 154. člena ZP-1, vendar takšen napačen pravni pouk pritožniku ne more dati več pravic, kot jih ima na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1. Pritožniku kot pravu uka stranki pa morajo biti določbe ZP-1, ki urejajo pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo, znane.

6. Na podlagi tretjega odstavka 147. člena ZP-1 se sodna taksa določi tudi, če je pritožba zavržena, zato mora pritožnik plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Višje sodišče je določilo sodno takso na podlagi tar. št. 8407 ZST-1 v višini 20,00 EUR in ta znesek mora pritožnik plačati v roku in na način, kot bo naveden v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

7. Pritožba ni bila uspešna, zato v ZP-1 ni zakonske podlage za izplačilo nagrade in stroškov zagovornika za pritožbo.