Jedro

Četudi je tožena stranka v sklepu o zmanjšanju števila zaposlenih (zaradi neugodne poslovne situacije) navedla, da bo podala odpoved dvajsetim delavcem (kar je večje število delavcev), ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, saj svojega sklepa ni realizirala, ampak je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga samo trem delavcem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2011 in za njeno razveljavitev kakor tudi za zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po izteku 60 dnevnega odpovednega roka od vročitve odpovedi pogodbe, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ga za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za čas prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 10. 2005, od njih poravna vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač, ter mu za ta čas izplača pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 238. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala diskriminatorno in da je tožnik odpoved dobil izključno zaradi tega, ker bi v istem letu pridobil status starejšega delavca in s tem zaščito pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Eden od razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pa je tudi dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje se v tem postopku ni ukvarjalo z vprašanjem zakaj je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana ravno tožniku, čeprav so na enakih delovnih mestih zaposleni tudi tuji delavci, ki jim pogodba ni bila odpovedana. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa za reševanje presežnih delavcev, saj sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je tožena stranka v obdobju od 1. 12. 2010 sprejela sklep, na podlagi katerega se število zaposlenih zmanjšuje za dvaindvajset delavcev. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnosti in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana ravno tožniku, čeprav so bili na enakih delovnih mestih zaposleni tudi tuji delavci, je sicer mogoče razumeti kot smiselno uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, glede na to, da ni bila dolžna izdelati programa za reševanje presežnih delavcev, kakor bo to obrazloženo v nadaljevanju. Sicer pa bi uporaba državljanstva, kot kriterija za odločitev presežnih delavcev (za kar se smiselno zavzema pritožba) dejansko pomenila nedopustno diskriminacijo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala sprejeti program reševanja presežnih delavcev, ker je v sklepu o zmanjšanju števila izvajalcev na posameznih delovnih mestih in individualnih prenehanjih pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 12. 2010 (priloga B4) sama zapisala za koliko bo zmanjšala število zaposlenih na posameznih delovnih mestih, pri čemer seštevek teh zmanjšanj znaša dvaindvajset delavcev. Vendar pa tožena stranka tega sklepa ni realizirala tako, da bi bila dolžna izdelati program reševanja presežnih delavcev. Glede na število delavcev, ki so bili v spornem času zaposleni pri njej, bi tožena stranka v skladu s 1. alineo 1. odstavka 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) morala izdelati program, če bi zaradi poslovnih razlogov v obdobju tridesetih dni postalo nepotrebno delo najmanj desetih delavcev, ali pa če bi v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo dvajsetih ali več delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v navedenih časovnih okvirih pri toženi stranki ni prišlo do takšnega zmanjšanja potreb po delu delavcev. Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 28. 3. 2011, v tem mesecu pa sta odpoved dobila samo še dva druga delavca. Sodišče prve stopnje je na podlagi analize podatkov o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki v obdobju od decembra 2010 do oktobra 2011 pravilno ugotovilo, da pri toženi stranki ni prišlo do tega, da bi v obdobju tridesetih dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo najmanj desetih delavcev, ali pa da bi v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo najmanj dvajsetih delavcev. To je nenazadnje razvidno tudi iz podatka tožene stranke o tem, da je v obdobju od decembra 2010 do oktobra 2011 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delovno razmerje prenehalo sedemnajstim delavcem, pri čemer pri katerihkoli treh zaporednih mesecih to število ni preseglo številke deset. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka aprila 2011 ni bila sposobna poravnavati tekočih obveznosti, nič bolje pa ni bilo tudi v času zadnje glavne obravnave (novembra 2011). Tožena stranka ni mogla dokončati začetih gradenj, saj ni dobila bančnih posojil. Vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za ekonomski razlog za prenehanje potreb po tožnikovem delu v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca.

V skladu z obrnjenim dokaznim bremenom je tožena stranka uspela tudi dokazati, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni podala zaradi diskriminacije. Tožnik je namreč zatrjeval, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker bi v kratkem dopolnil 55 let ter bi s tem užival zaščito pred odpovedjo iz poslovnega razloga, drug razlog za odpoved pa naj bi bila njegova odsotnost z dela zaradi bolezni. Tožnik je to domneval na podlagi pogovora s šefom operative A.A., ki pa je zaslišan kot priča pojasnil, da tožniku ni bilo rečeno, da bo odpoved dobil (takrat je tožnik že prejel obvestilo o nameravani odpovedi), zaradi starosti ali zaradi tega, ker je veliko v bolniški. Tožniku je bilo na njegovo vprašanje le pojasnjeno kakšne so pravice oseb, ki so starejše in eventualno podvržene invalidskim postopkom. Sodišče prve stopnje je pri oceni ali je bila podana diskriminacija pravilno upoštevalo, da pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana samo tožniku temveč tudi drugim delavcem, pri čemer je priča A.A. prepričljivo pojasnil, da pri odpuščanju ni bilo nikakršnega vzorca, ki bi bil grajen na tem, da se odpoved daje starejšim in bolnim, temveč so odpoved dobili tudi mlajši delavci različnih profilov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004).