Jedro

Konkretni dejanski stan povsem odgovarja zakonskemu dejanskemu stanu določbe tretjega odstavka 561. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora tožniku plačati stroške revizijskega postopka v znesku 839,97 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 4. 1988, sklenjene med tožnikom kot preživljancem in toženko kot preživljalko. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku. Sodišču prve in druge stopnje očita, da sta opustila izvedbo nekaterih predlaganih dokazov (vpogled v sodni spis I P 1683/2002 in v pisma, iz katerih naj bi izhajalo, da toženka želi izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti), Centru za socialno delo pa, da svojega dela (kot tožnikov skrbnik za posebni primer) ni pravilno opravil. V nadaljevanju obširno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in skuša predstaviti sklep, da ji je bilo izpolnjevanje pogodbenih obveznosti onemogočeno. Sicer pa poudarja, da je 16 let izpolnjevala pogodbene obveznosti in da sploh ni bila pozvana na izpolnitev pogodbe (čeprav bi v skladu z določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) morala biti). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril ter primarno predlagal njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati popolnosti in pravilnosti dejanskega stanja, revizijsko sodišče ne sme upoštevati trditev revidentke, ki skušajo dejanske ugotovitve obeh sodišč spremeniti. Zato v tej zadevi ni obravnavalo navedb, ki skušajo prikazati, da je bilo toženki izvrševanje pogodbenih obveznosti onemogočeno.

7. Očitek, da naj bi sodišče toženko prikrajšalo za izvedbo dokazov z vpogledom v listine sodnega spisa I P 1683/2002 in v pisma, ne drži. Ker je na enak pritožbeni očitek konkretno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče (glej prvi odstavek na tretji strani izpodbijane sodbe), tudi ta očitek ni terjal obravnave Vrhovnega sodišča. Revizijska trditev, ki (smiselno) meri na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa v obravnavani zadevi ni podana. Tožniku je bil namreč na pobudo sodišča (ki je posumilo na pomanjkanje tožnikove procesne sposobnosti) v ugotovitvenem postopku pred Centrom za socialno delo postavljen skrbnik za posebni primer, ki je v obravnavani pravdi pravilno zastopal procesno nesposobnega tožnika.

8. V tej pravdi sta bistveni le dve dejanski ugotovitvi. In sicer, da toženka kot preživljalka vsaj od leta 2004 ne izvršuje opravil, h katerim se je zavezala s sporno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, in da ji izvrševanje pogodbeno prevzetih opravil nihče ne onemogoča ali prepoveduje. Ker ta konkretni dejanski stan povsem odgovarja zakonskemu dejanskemu stanu določbe tretjega odstavka 561. člena OZ oziroma ker, preprosteje povedano, to pomeni, da toženka prostovoljno ni izpolnjevala svojih obveznosti iz pogodbe, je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da se sporna pogodba razveže, materialnopravno pravilna.

9. Ostale revizijske trditve (da je toženka16 let izpolnjevala pogodbene obveznosti in da ni bila pozvana na izpolnitev pogodbe) glede na navedeno niso pomembne, zato nanje ni potrebno odgovarjati.

10. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba neutemeljeno revizijo toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Toženka nosi stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo ni uspela, tožniku pa mora povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.