Jedro

Tožnik je v obdobju, ko si njegovi vrstniki ustvarjajo družino in zaživijo polno samostojno življenje, tožniku pa je to zaradi skrbi za invalidnega očeta in njegovega nezaupanja do drugih oseb močno oteženo. Zato je po oceni pritožbenega sodišča odškodnina v višini 22 povprečnih neto plač ustrezna satisfakcija za duševno trpljenje zaradi očetove težke invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu 8.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo povračilo 734,85 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del in stroške postopka (I. in III. točka izreka) vlaga pravočasno pritožbo toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da je prisojena odškodnina previsoka. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnikov oče sposoben dlje časa biti sam, zdravstveno stanje se mu izboljšuje oziroma se mu ne slabša. Poudarja izjemnost tovrstnih odškodnin, namenjenih posrednim oškodovancem, ki naj se izplačujejo v najbolj nesrečnih primerih. Tožnik ima z očetom še vedno enak oziroma celo boljši, bolj poglobljen odnos. Meni, da odmerjena odškodnina temelji predvsem na tožnikovem individualnem vrednotenju, premalo pa je upoštevano načelo objektivne pogojenosti višine prisojene odškodnine. Na to kaže primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Tožnik ni dokazal, da je zaradi obremenjenosti s skrbjo za očeta psihično zbolel oziroma, da ima težave s hrbtenico. Pritožnica izpostavlja rento ter dodatek za pomoč in postrežbo, ki omogočata zagotavljanje stalne tuje nege in pomoči. Ne sprejema navedb tožnika, da je ostal brez lastne družine zaradi skrbi za očeta. Izpostavlja mnenje izvedenke dr. A. in pripominja, da je realno pričakovati izzvenenje duševnih bolečin zaradi invalidnosti očeta. Opozarja na več, po njenem mnenju primerljivih primerov sodne prakse, ki govorijo v prid njenem razlogovanju o previsoko odmerjeni odškodnini v obravnavanem primeru. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo oporeka pritožbenemu razlogovanju in pritrjuje naziranjem, argumentaciji ter zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi posebno težke invalidnosti očeta, ki ima podlago v drugem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

6. Temelj tožbenega zahtevka ni sporen. Odločitev prvega sodišča pa temelji na ugotovitvah o tesni povezanosti med tožnikom in očetom ter tožnikovi celostni oskrbi očeta. Sodišče prve stopnje je tožnikovo duševno trpljenje zaradi očetove težke invalidnosti ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja prof. dr. A. A. in tožnikove izpovedi. Ni razloga, da dokazno podprtim ugotovitvam prvega sodišča ne bi sledili. Tesna vez med sinom (tožnikom) in očetom je ustrezno pojasnjena, prav tako zatrjevanje, da se je tožnikovo življenje zaradi težke invalidnosti očeta močno spremenilo. Dokazna ocena je logična in življenjsko prepričljiva ter napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, pritožbena zatrjevanja pa je ne morejo omajati.

7. Pritožba izpostavlja določene vidike: 1) da je oče tožnika lahko dlje časa sam, 2) da se mu zdravstveno stanje izboljšuje in 3) da imata sedaj s tožnikom celo bolj poglobljen odnos. Izboljševanja zdravstvenega stanja toženka ni dokazala. Dvom v prisojeni znesek odškodnine pa tudi ne vzbuja navedba, da je tožnikov oče lahko dlje časa sam, saj je to dejstvo upoštevalo pri svoji odločitvi že prvo sodišče. Navedbo o poglobitvi odnosa med tožnikom in očetom pa ni moč upoštevati, saj je glede na hudo invalidnost očeta povsem jasno, da mora tožnik z njim prebiti mnogo več časa, kot ga je pred škodnim dogodkom.

8. Tožnik je zatrjevanja o psihičnih težavah izkazal s prepričljivostjo. O njih je govora tudi v prej navedenem izvedenskem mnenju, v katerem izvedenka ugotavlja, da se je pri tožniku razvila celotna simptomatika kronične stresne reakcije, tožniku pa so bila celo predpisana zdravila za lajšanje depresivnosti in tesnobe. Prav tako ni razloga, da ne bi sledili tožnikovim zatrjevanjem o težavah s hrbtenico, kar je povsem logična posledica dvigovanja očeta.

9. Skrb za invalidnega očeta je tudi življenjsko gledano razlog, da si bo tožnik težje našel življenjskega sopotnika. Pri tem je treba upoštevati tudi okoliščino, da ima oče nezaupljiv odnos do drugih ljudi in zaupa zgolj tožniku.

10. Tesna vez med tožnikom in očetom, ki je obstajala že pred škodnim dogodkom, ter tožnikova obsežna skrb za očeta – pri tem je treba upoštevati dejstvo, da za očeta skrbi sam – utemeljuje skupni znesek odškodnine v višini 22.000,00 EUR. Pri odmeri sta bili upoštevani temeljni načeli – načelo individualizacije višine odškodnine in tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče je ustrezno upoštevalo stopnjo in trajanje duševnih bolečin ter druge okoliščine primera. Prisojena odškodnina ne odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi, kot zmotno meni pritožba, zato je bilo zadoščeno tudi načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da je zadeva II Dor 288/2013 primerljiva obravnavani zadevi. Sinu, ki je bil v času očetove nesreče star 23 let, je bilo zaradi težke invalidnosti očeta, poškodovanega v prometni nesreči in starega 62 let, prisojenih 22,01 povprečnih neto plač. Manj obremenilno za sina v citirani zadevi pa je tudi to, da živi skupaj z mamo, medtem ko je v konkretni zadevi na tožniku vsa skrb za očeta.

12. Primeri, ki jih izpostavlja pritožba, prej navedenega ne omajajo. V zadevi II Ips 718/2007 je bilo očetu zaradi posebno težke invalidnosti 27-letnega sina priznanih 21.778,17 EUR. Brez omalovaževanja duševnih bolečin očeta, pa je treba v primerjavi z obravnavanim primerom upoštevati dejstvo, da je tožnik mlad človek, ki naj bi se osamosvojil od staršev in zaživel svoje lastno življenje, kar pa mu je huda očetova invalidnost na nek način onemogočila. Upoštevaje prej navedeno tudi ni primerljiva zadeva II Ips 378/2009, v kateri je bilo mladoletnima sinovoma zaradi hude invalidnosti očeta prisojena odškodnina 20.000,00 EUR; prav tako pa tudi ne zadeva II Ips 1108/2008, v kateri je oče za tragično smrt hčerke prejel odškodnino v višini 17,5 povprečnih neto plač. Tudi zadeva I Cp 3251/2015, v kateri sta sinova zaradi materine invalidnosti prejela vsak po 12.000,00 EUR, mož pa 30.000,00 EUR, z obravnavano zadevo ni povsem primerljiva. V izpostavljeni zadevi je breme skrbi za mater lahko porazdeljeno med tri osebe, medtem kot tožnik sam skrbi za očeta. Tesen odnos z očetom, ki ga je tožnik uspel izkazati, in njegova celostna oskrba očeta primer približuje zadevi II Ips 308/2004, v kateri je mož zaradi ženine invalidnosti prejel odškodnino v višini 27 povprečnih neto plač.

13. Tudi v obravnavnem primeru velja, da so eno izmed meril, ki jih je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, družinske razmere, katerih sestavni del je tudi okoliščina, v katerem življenjskem obdobju je škodni dogodek posegel vanje. Tožnik je v obdobju, ko si njegovi vrstniki ustvarjajo družino in zaživijo polno samostojno življenje, tožniku pa je to zaradi skrbi za invalidnega očeta in njegovega nezaupanja do drugih oseb močno oteženo. Zato je po oceni pritožbenega sodišča odškodnina v višini 22 povprečnih neto plač ustrezna satisfakcija za duševno trpljenje zaradi očetove težke invalidnosti.

14. Pritožba glede na zgoraj obrazloženo ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka).

15. Pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).