Jedro

Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Odpravo tovrstne “škode“ je mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti se presoja le škoda na drugih dobrinah (refleksna škoda).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.409,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2006 ter tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 533,38 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Zatrjuje, da je tožena stranka uvoznik vozila in da jo je treba šteti za proizvajalca, ker je bilo vozilo izdelano v letu 2003, ko Republika Slovenija še ni bila članica EU. Splošni rok za povračilo škode je 10 let od dne, ko je proizvajalec oddal izdelek v promet. Sodišče ni upoštevalo tega, da je tožena stranka kot proizvajalec dala na trg osebni avtomobil, ki mora biti primeren za varno vožnjo, avtomobil pa teh lastnosti ni imel. Če bi tožnik še naprej uporabljal avtomobil v cestnem prometu, bi pri vožnji po avtocesti s hitrostjo 130 km/h prišlo do eksplozije motorja, ki bi lahko povzročila škodo tožniku in drugim sopotnikom v avtomobilu. Gre za objektivno odgovornost proizvajalca stvari, ker osebni avtomobil predstavlja nevarno stvar. Tožeča stranka še navaja, da pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo splošna določila Obligacijskega zakonika(1) (v nadaljevanju OZ) o odškodninski odgovornosti ter da gre za splošni triletni zastaralni rok, v katerem jamči proizvajalec (uvoznik) za škodo, ki nastane oškodovancu.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(2) (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba nima nobenih pomankljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Obrazložitev vsebuje jasne, popolne in nenasprotujoče si razloge o vseh odločilnih dejstvih ter presega standard obrazložitve, ki ga terja 3. odstavek 457. člena ZPP. Izrek pa je razumljiv in skladen z razlogi sodbe. Pritožbene navedbe, s katerimi je tožnik utemeljil gornji očitek (trdi, da je sodišče, čeprav je ugotovilo, da je toženka uvoznica in prodajalka, zahtevek zavrnilo, ker ni proizvajalka) pravzaprav predstavljajo grajo uporabe materialnega prava, ki tudi ni utemeljena. Materialnopravna stališča sodišča prve stopnje so pravilna, pritožbeno sodišče jih ne bo ponavljalo, ampak v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene očitke.

Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da pravna teorija razvršča škode zaradi stvarne napake v tri skupine: (1) neposredna škoda oz. škoda na sami stvari; (2) škoda zaradi zaupanja in (3) refleksna škoda oz. škoda na drugih pravnih dobrinah, ne na kupljeni stvari. Tožnik zahteva povrnitev stroškov popravila napake na avtomobilskem menjalniku, ki se je pojavila tri leta po nakupu avtomobila. Napaka na menjalniku predstavlja neposredno škodo; tožnikov denarni zahtevek, ki je opisan kot zahtevek za povrnitev škode, nastale zaradi popravila vozila, pa je (ne glede na to, kako ga tožnik “preoblači“) zahtevek kupca do prodajalca, da napako odpravi oz. da mu povrne stroške ki jih je imel s tem, da jo je odpravil sam. Gre torej za obliko odprave napake v smislu 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ. Za takšno obliko odprave napake veljajo enaki roki kot za ostale jamčevalne zahtevke, t. j. da se napaka pojavi v roku 6 mesecev, odkar je bila stvar izročena (462. člen OZ), oz. v roku 2 let, odkar je bila stvar izročena (37.b člen Zakona o varstvu potrošnikov(3); v nadaljevanju ZVPot). Ker je v tožnikovem primeru rok potekel, zahtevek ni utemeljen.

Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Odpravo tovrstne “škode“ je mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti se presoja le škoda na drugih dobrinah (refleksna škoda)(4). Četudi bi šteli, da se odgovornost za stvarne napake lahko presoja po splošnih odškodninskih predpisih, bi bilo treba tožnikov zahtevek iz tega naslova zavrniti, saj – kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje – tožnik ni ne zatrjeval ne izkazal obstoja vseh predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 155. člena OZ, je neutemeljena. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se odškodninska odgovornost proizvajalca iz 155. člena OZ ne razteza tudi na prodajalca. Takšno je stališče teorije(5) in sodne prakse(6).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so v konkretni zadevi neupoštevne določbe II. poglavja ZVPot (Odgovornost za izdelek), saj te (podobno kot 155. člen OZ) urejajo odgovornost proizvajalca za t. i. refleksno škodo (t. j. škodo na osebah ali drugih stvareh), takšne oblike škode pa tožnik ni uveljavljal. Pritožbena navedba, da bi okvara na menjalniku lahko povzročila eksplozijo motorja, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj dodaja, da za obstoj odškodninske odgovornosti praviloma (7) ne zadošča nevarnost nastanka škode, ampak mora škoda dejansko nastati.

Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške. Toženka z vložitvijo odgovora na pritožbo svojega procesnega položaja ni mogla izboljšati, zato stroški odgovora na pritožbo niso potrebni (155. člen ZPP) in jih mora kriti sama.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008

(3) Ur. l. RS, št. 20/1998 s sprem. in dop.

(4) Prim. sodba in sklep II Ips 230/97. (5) Grilc, P., v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, str. 898. (6) Prim. Sodba II Ips 628/99. (7) Izjema so situacije, ki jih je mogoče umestiti pod določbo 133. člena OZ, za kar v tem primeru ne gre.