Jedro

Ni dovolj, da tožeča stranka v predlogu izkaže pogoje za začasno odredbo, pač pa mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Z začasno odredbo v delovnem sporu ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve sodne odločbe, saj bi to pomenilo izigravanje učinkovitosti sodnega varstva. Začasna odredba sama po sebi tudi ni primeren instrument za zadržanje izvršitve druge (pravnomočne) sodbe. Pravilna pot je predlog za odlog izvršbe pod pogoji iz 71. člena ZIZ. Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki omogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve. Predlagana začasna odredba pa tega cilja ne zasleduje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se do pravnomočnega zaključka postopka, ki poteka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 535/2025 zadrži izvrševanje sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 734/2024 z dne 21. 2. 2025; da začasna odredba velja še 30 dni po nastopu pogojev za izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki bo izdana v postopku, ki poteka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 535/2025; ter da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2.Zoper navedeni sklep se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V pritožbi ponavlja navedbe iz predloga ter nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o neizpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Graja tudi ravnanje sodišča, ki je pri presojanju utemeljenosti predloga prebralo le priloge tožeče stranke, ni pa izvedlo drugih predlaganih dokazov (ni angažiralo izvedenca grafološke stroke, ni pridobilo izpiska prometa iz sistema prepoznavanja registrskih tablic ter ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik mora za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). ZIZ v 270. členu torej določa pogoje za izdajo začasne odredbe, katere namen je zavarovanje bodoče terjatve, ne pa preprečevanje izvršitve eventualno že pravnomočne sodbe.

5.Ni dovolj, da tožeča stranka v predlogu izkaže pogoje za začasno odredbo, pač pa mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev služijo predvsem temu, da se prepreči, da bi bila izvršba pozneje onemogočena ali močno otežena. Po prvem odstavku 271. člena ZIZ sme sodišče izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, v drugem odstavku istega člena pa so vrste začasnih odredb v zavarovanje denarne terjatve naštete primeroma. Tako iz predpostavk za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ, kot primeroma naštetih sredstev zavarovanja v 271. členu ZIZ, je razvidno, da posegajo na dolžnikovo premoženje, ki naj bi se zagotovilo za bodočo izvršbo.

6.V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko plačilo 19.999,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (iz naslova izplačanih plač za čas od avgusta 2024 do 15. 11. 2024 ter izplačanega sorazmernega dela regresa za leto 2024- vse v posledici zatrjevane ničnosti pogodbe o zaposlitvi ter denarnega zneska v višini 6.550,00 EUR). To denarno terjatev bi bilo mogoče zavarovati s sredstvi, ki so v lasti tožene stranke. Tožeča stranka tega ne predlaga, pač pa z začasno odredbo želi doseči zadržanje izvrševanje sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 734/2024 z dne 21. 2. 2025, na podlagi katere je zaradi nezakonite izredne odpovedi dolžna toženi stranki tudi za čas od vključno 16. 11. 2024 dalje plačevati mesečno plačo.

7.Z začasno odredbo v delovnem sporu ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve sodne odločbe, saj bi to pomenilo izigravanje učinkovitosti sodnega varstva. Začasna odredba sama po sebi tudi ni primeren instrument za zadržanje izvršitve druge (pravnomočne) sodbe. Pravilna pot je predlog za odlog izvršbe pod pogoji iz 71. člena ZIZ. Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki omogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve. Predlagana začasna odredba pa tega cilja ne zasleduje. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za zavarovanje z začasno odredbo z vsebino, kot jo predlaga tožeča stranka, je zato pravilna že iz navedenega razloga.

8.Ker tožeča stranka ni izpolnila materialnopravnega pogoja po prvem odstavku 271. člena ZIZ, ni pomembno, ali je dokazala obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ, o čemer ponavlja trditve v pritožbi. Zato se sodišče druge stopnje s slednjimi ni ukvarjalo. Odsotnost enega od kumulativno zahtevanih pogojev namreč pomeni razlog za zavrnitev predloga.

9.Ker za zavrnitev predloga zadošča že ugotovitev o neprimernem sredstvu zavarovanja, se sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno opredeljevati glede obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ. S tem, ko se ni opredelilo do nekaterih navedb tožeče stranke in ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov, ki se nanašajo na te predpostavke, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka niti pravice tožeče stranke do izjave, zagotovljene z 22. členom Ustave RS.

10.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in (sicer iz drugih materialnopravnih razlogov) potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11.Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Zveza: