Jedro

Za začetek teka petletnega objektivnega zastaralnega roka je odločilen čas nastanka škode, za začetek teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka pa čas, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan konkretni znesek škode, temveč morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njen obseg in višino.

Ker je ZOR vezal zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve v odškodninskem temelju, tožnikove navedbe, da je lahko odškodnino uveljavljal oziroma da je lahko začel teči zastaralni rok šele po pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti disciplinskega ukrepa in nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, niso utemeljene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 208.646,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do časti in dobrega imena ter pravice do osebnega življenja in osebne integritete v posledici v letu 1986 pri toženi stranki izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je s strani tožene stranke sicer šlo za nedopustno ravnanje, ko je tožniku v letu 1986 izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja z očitkom prepovedanih pedofilskih ravnanj v razmerju do učencev v šoli, ker so bile kasneje disciplinske odločitve v sodnem postopku kot nezakonite razveljavljene in se v zvezi s tem toženi stranki lahko očita vsaj malomarno ravnanje. Soglašalo je, da je tožnik v posledici tega trpel psihične bolečine zaradi krnitve časti in dobrega imena ter pravice do osebne integritete, vendar v pravno upoštevni intenziteti le do sredine leta 1991, ko je dosegel obnovo sodnega postopka v prvotno zanj neugodno rešenem disciplinskem delovnem sporu pred sodiščem in ko se je preselil v drug kraj. Glede tako ugotovljene škode pa je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo potrebno na ugovor tožene stranke upoštevati potek tri oziroma petletnega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodnine, saj je tožnik odškodnino iz tega naslova uveljavljal šele z vložitvijo tožbe dne 14. 10. 1998. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka v smislu druge točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je zmotno uporabilo novelirane določbe drugega odstavka 362. člena v zvezi s tretjim odstavkom 499. člena ZPP in na prvi obravnavi po razveljavitvi prvotne sodbe ni dopustilo navedb novih dejstev oziroma teh navedb ni upoštevalo. Prav tako je sodišče zmotno štelo, da drugačna opredelitev odškodninskega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 1993, ko je tožnik posebej opredelil odškodninske zahtevke iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, razžalitve dobrega imena in časti, ohranitve osebnostnih pravic in strahu, ne pomeni spremembe tožbe. Šlo je za spremenjene materialnopravne podlage v smislu določb drugega odstavka 184. člena ZPP, taka sprememba pa je dopustna do konca glavne obravnave. Ne soglaša s presojo, da so tožnikove najbolj intenzivne duševne bolečine trajale le do leta 1991 in graja ravnanje sodišča v zvezi z izvedbo dokazov z izvedenci. Sicer pa je tožnik utemeljeno vložil tožbo šele 14. 10. 1998, ko je bil seznanjen z revizijsko sodbo VIII Ips 84/97 z dne 10. 3. 1998, s katero je bilo končno odločeno o nezakonitosti disciplinskih sklepov tožene stranke in je bil s tem pravnomočno ugotovljen tudi odškodninski temelj, to je nezakonitost ravnanja tožene stranke. Ker škoda pred ugotovitvijo obstoja protipravnosti in odškodninske odgovornosti tožene stranke ni nastala, je bila tožba vložena pred potekom triletnega zastaralnega roka.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 73/2007) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, stranskemu intervenientu in toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2003, v kateri je tožnik svoj tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 50,000.000,00 takratnih SIT utemeljeval iz posameznih naslovov nepremoženjske škode z opredelitvijo delnih zneskov za škodo iz posameznega naslova, sodišče utemeljeno ni štelo za spremembo tožbe. Šlo je le za delno drugačno opredelitev pravnih podlag sicer po višini nespremenjenega tožbenega zahtevka. To pa na podlagi tretjega odstavka 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe.

8. Revizija utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po razveljavitvi njegove prve sodbe s strani sodišča druge stopnje (sklep Pdp 1600/2000-2 z dne 12. 12. 2002, ki je bil tožniku vročen 23. 8. 2003) upoštevati tudi nove navedbe, podane ne prvi obravnavi v ponovljenem postopku dne 10. 10. 2003. Ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje v prvem postopku je namreč veljala določba drugega odstavka 362. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99), da smejo na prvem naroku nove glavne obravnave po vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje stranke navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze. V času pritožbene obravnave zadeve je bila ta določba ZPP z novelo (Ur. l. RS, št. 96/2002) spremenjena v tem smislu, da smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če jih pred tem niso mogle navesti oziroma predložiti brez svoje krivde. Hkrati pa je novela ZPP v prehodnih določbah v tretjem odstavku spremenjenega 499. člena za primere, da je bil pred njeno uveljavitvijo že opravljen prvi narok za glavno obravnavo, določila, da smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze še najkasneje na prvem naroku po uveljavitvi navedene zakonske spremembe. Ker je bil v obravnavani zadevi opravljen prvi narok pred uveljavitvijo novele ZPP in ker je bil prvi narok po razveljavitvi prvostopne sodbe hkrati prvi narok po uveljavitvi novele, bi moralo sodišče upoštevati tožnikove navedbe, podane na tem naroku. Tožnik pa v reviziji ni navedel, katerih njegovih navedb ali predlaganih dokazov, ki bi lahko privedle do drugačne odločitve, sodišče ni upoštevalo. Zato sicer nepravilna uporaba določb drugega odstavka 362. člena ZPP ni pomenila bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnik v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem ni določno opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato z vidika tega revizijskega razloga zakonitost izvedbe in uporabe tega dokaza sodišče ni moglo preizkusiti. Sicer pa tožnikovo nestrinjanje z ugotovitvami v zvezi s trajanjem psihičnih bolečin in njihovo intenzivnostjo pomeni poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato teh revizijskih navedb sodišče ni moglo upoštevati.

10. Za pravilno materialnopravno presojo so bistvene naslednje dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano: - Tožnik je zaradi v letu 1986 nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in disciplinskih očitkov trpel pravno upoštevne psihične bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter okrnitve pravice osebnosti do polovice leta 1991, ko je bil obveščen o dovolitvi obnove prvotno zanj neugodno pravnomočno končanega sodnega delovnega spora o izrečenem disciplinskem ukrepu in ko se je iz K. odselil v rojstni kraj, kjer je bil normalno sprejet. - Tožnik in njegova žena sta se že v letu 1989 sporazumno razvezala, s 1. 9. 2003 pa se je tožnik ponovno zaposlil kot učitelj v osnovni šoli in je bil od takrat dalje pri svojem delu uspešen ter normalno obravnavan. - V obnovi postopka v delovnem sporu, v katerem so bile pravnomočno razveljavljene sporne disciplinske odločitve tožene stranke iz leta 1986, je bil postopek končan v mesecu marcu 1998. - Materialne pravice za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki je tožnik pred sodiščem pravnomočno uveljavil v mesecu septembru leta 2000, s tem da dejanske vrnitve na delo po pravnomočno končanih postopkih ni uveljavil. - Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za utrpljene duševne bolečine z vložitvijo tožbe dne 14. 10. 1998. - Tožena stranka je izrecno ugovarjala zastaranje vtoževane terjatve.

11. Odškodninska obveznost se na podlagi 186. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v spornem obdobju, šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V skladu s 376. členom ZOR odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek), v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek). Za začetek teka petletnega objektivnega zastaralnega roka je tako odločilen čas nastanka škode, za začetek teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka pa čas, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan konkretni znesek škode, temveč morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njen obseg in višino.

12. Ker je po ugotovitvah sodišča tožniku v smislu določb prvega odstavka 200. člena ZOR pravno priznana škoda iz naslova duševnih bolečin v posledici nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa pri toženi stranki nastajala le do polletja 1991 in je bil že glede na naravo vtoževane škode z njo in povzročiteljem sproti seznanjen, je sodišče pravilno zaključilo, da sta tako triletni subjektivni kot petletni objektivni zastaralni rok do vložitve tožbe dne 14. 10. 1998 že potekla. Ker je ZOR vezal zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve v odškodninskem temelju, tožnikove navedbe, da je lahko odškodnino uveljavljal oziroma da je lahko začel teči zastaralni rok šele po pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti disciplinskega ukrepa in nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, niso utemeljene (1).

13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve, sama krije stroške, ki so ji z vložitvijo odgovora nastali (člen 155/1 ZPP).

Op. št. (1): Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008.