Jedro

Dedna pravica se pri običajnem dedovanju pridobi z dnem smrti zapustnika, medtem ko se v zapuščinskem postopku po ZDen pridobi s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji obstaja le zahtevek za vrnitev nacionaliziranega premoženja denacionalizacijskemu upravičencu, tak zahtevek pa ni v pravnem prometu.

Lastna pravica do dedovanja nepopolnih posvojencev po posvojiteljevih sorodnikih je bila tako po pravnih pravilih ODZ kot po kasnejši pravni ureditvi, veljavni ob uvedbi dedovanja denacionaliziranega premoženja po zapustniku, izključena, upoštevajoč prehodno določbo 228. člena ZD, ki ohranja dedno pravico nepopolnega posvojenca po njegovih (naravnih) sorodnikih, ki ji je dodana dedna pravica po posvojitelju, ne pa tudi po njegovih sorodnikih.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po pok. C. P. v obravnavani zadevi na podlagi v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja zapustniku (z v izreku sklepa pod točko I. navedenimi pravnomočnimi delnimi upravnimi odločbami) sodijo (pod točko I. natančno naštete in z zemljiškoknjižnimi podatki navedene) nepremičnine (solastniški delež do ½ oziroma 732/1654) ter odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD), v skupni višini 515.628,48 USD in 136.125,32 DEM s pripadajočimi predpisanimi obrestmi, kot tudi terjatev dedičev do DARS-a iz naslova odškodnine za uporabljeno zemljišče za avtocesto. Pod točko II. izreka je razglasilo za zakonite dediče (ki dedujejo v III. dednem redu) natančno navedene dediče, in sicer posebej (pod točko A) po liniji deda in babice zapustnika po očetovi strani (ki dedujejo skupno ½ zapuščine) in posebej (pod točko B) po liniji deda in babice po materini strani (ki dedujejo skupno ½ zapuščine). Pod točko III. izreka sklepa je določilo dedne deleže navedenih zakonitih dedičev. Ob navedenem pa je še za vdovo A. P. po pok. bratrancu zapustnika A. P., roj. 18. 7. 1901, ki je umrla 27. 11. 1997, nazadnje stanujoča P., ustanovilo dedno pravico do 1/40 zapuščine (točka II/A/IV).

2. Zoper sklep se pritožuje dedič A. P. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve postopkovnih določb s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da kot dediče po pok. zapustniku določi le dediče po liniji deda in babice zapustnika po očetovi strani, ki naj dedujejo celotno zapuščino po enakih delih, upoštevaje tudi sporazum med dediči po pok. zapustnikovi sestrični A. P. in pritožnikom, podrejeno pa da sklep razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da pojasnila sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da je pokojnikova mati M. Š., roj. P. sestra očeta I .M. L. V. Š. in njegove žene M. Š., roj. W. niso prepričljiva, prav tako pa ne zaključki, da je mati zapustnika hčerka V. Š. in M. G.. Pri svoji ugotovitvi sodišče ni upoštevalo „rodovnika družine Š.“ z dne 1. 6. 1941, iz katerega izhaja, da je bil edini sin V. Š. in M. G. V. Š., oče I. Š., medtem ko M. Š. ni bila njuna hči. Kot je pravilno kritično ocenilo in zavrnilo zahtevke, po katerih naj bi bili dediči po pok. A. Š. Š. dediči po pok. zapustniku, bi enako kritično moralo presojati tudi vprašanje, ali sta bila V. Š. in M. Š. brat in sestra. Tega ne spremeni niti okoliščina, da je pokojnik v svoji oporoki hčer V. Š. I. M. L. poimenoval s sestrično, saj je potrebno upoštevati tudi različnost upravičenosti dediča do dedovanja med naravnimi potomci ter na primer posvojenci. Morebitno nazivanje I. M. L. s sestrično še ne dokazuje četrtega kolena stranske sorodstvene linije slednje z zapustnikom. Sklep o dedovanju opr. št. O 888/72 dediča A. P. ne more zavezovati niti v smislu materialne niti formalne pravnomočnosti, saj v tem postopku ni bil stranka. Je pa na dedičih, ki svoj dedni položaj zatrjujejo, dokazno breme pravno relevantne povezave z zapustnikom, česar v obravnavani zadevi dediči po pok. I. M. L. niso izpolnili. Poleg tega je sodišče nepravilno in neutemeljeno zavrnilo ugovore pritožnika v zvezi z dne 3. 2. 1993 sklenjenim dogovorom in naročilom, s katerim so potomci po pok. sestrični zapustnika A. P. (J. P., A. G., M. A. in T. P. D.) naročili in pooblastili pritožnika, da se zavzame za njihove pravice pri denacionalizaciji premoženja M., C. in F. P., medsebojno finančno poravnavo pa uredijo tako, da pritožnik vsakemu od navedenih izplača 5.000,00 DEM ali 4.620,00 CHF, vse premoženje, ki bi v postopku denacionalizacije pripadalo vsakemu od njih, pa pripada pritožniku (ob odpovedi morebitnim zahtevkom iz naslova nadpolovičnega prikrajšanja oziroma vrnitvenega zahtevka pritožnika v primeru, da ne bi v postopku denacionalizacije dobil ničesar). Ne soglaša z zaključkom sodišča, da so tovrstni sporazumi prepovedani po prvem odstavku 104. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Iz razlage zakonskih določb je namreč razvidno, da veže dedičevo upravičenje glede dediščine za čas življenja dediča in ta v tem času ne more biti v pravnem prometu. Pri obravnavani zadevi pa ne gre za takšen položaj upoštevajoč sklep o dedovanju O 701/64, ki je 15. 11. 1964 postal pravnomočen. Zato po navedenem pričakovana pravica oziroma premoženje, ki je predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku, ne predstavlja pravice, s katero stranke ne bi smele ali mogle razpolagati. Graja tudi zaključek sodišča, da do uvedbe dedovanja po pokojnem v času podpisa dogovora in naročila še ni prišlo ter sledeče, saj sodišče pri svojem razlogovanju neupravičeno enači dve okoliščini, in sicer uvedbo dedovanja ter prehod zapuščine, oboje pa časovno veže na pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji, sklicujoč se pri tem na besedilo 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter še posebej odločbo Ustavnega sodišča U-I 138/99 z dne 19. 1. 2001 ter da se dedovanje po umrlem, ko gre za denacionalizirano premoženje, uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Ker predmetni zapuščinski postopek še ni končan, to napotuje k uporabi pravila, da je relevanten trenutek pravnomočnosti odločbe o dedovanju po zap. bratu F. P. O 888/72 z dne 15. 6. 1973, njegovi dediči pa so bili podpisniki predmetnega sporazuma. 104. člen ZD velja za primere, ko je bil zapustnik še živ in v konkretnem primeru ni uporaben.

3. Zoper sklep se pritožujejo tudi N. M. B. (s svojo pritožbo), B. R. (s svojo pritožbo) ter M. Š. in M. T. P. (s svojo pritožbo), nečaki in dediči pok. A. B., ki je bila posvojenka zap. strica po materi K. Š., zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogi, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o dedovanju ustrezno spremeni oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbah grajajo zaključek sodišča, da kot dediči A. B. nimajo dedne pravice po zapustniku. Dediči po pok. A. B. so namreč poklicani k dedovanju na podlagi vstopne pravice, kajti K. Š. je umrl pred zapustnikom, vendar ni umrl brez potomcev, pač pa je zapustil posvojenko A. B., ki je vstopila na njegovo mesto. Ne gre za dedno pravico po sorodnikih posvojitelja, pač pa za vstopno pravico, ki izvira iz dedne pravice K. Š., torej posvojitelja. Stališče sodišča, da dedna pravica v primeru vstopne pravice ne izvira iz dedne pravice prednika, pač pa iz sorodstvenega razmerja do prednika in je lastna pravica do dedovanja, je napačno. Zato določila ODZ in zveznega Zakona o dedovanju (Ur. l. SFRJ št. 42/65) ne posegajo v pravila o vstopni pravici. Opozarjajo tudi na prehodno določbo 228. člena ZD, iz katere ni razvidno, da je potrebno v primeru dedovanja tako imenovanih nepopolnih posvojencev uporabljati izključno določila Zakona o dedovanju iz leta 1965 (oziroma da v tem primeru določbe ZD ne veljajo). Prehodno določbo iz 228. člena ZD je razumeti tako, da se za nepopolne posvojence uporabljajo določila tako ZD kot zveznega ZD iz leta 1965, saj bi bilo sicer nedopustno poseženo v že pridobljene pravice. Zakonske določbe Obče državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ter navedenih zakonov o dedovanju je treba uporabljati kombinirano in na način, ki ne more biti v škodo dediču. Sodišče je zato neupravičeno zavrnilo možnost uporabe vstopne pravice za A. Š. Š..

4. Zoper sklep se „iz vseh pritožbenih razlogov“ pritožuje tudi dedinja A. B. s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje. Meni, da je ugotovitev izpodbijanega sklepa glede premoženja, ki spada v zapuščino, nepopolna in ne zajema celotnega premoženja. Navaja, da v zapuščini niso zajeti že izplačani zneski na roke raznih uradnih in samooklicanih „skrbnikov“, in to iz naslova obveznic, delnic in obresti. Izpodbijani sklep tudi ne loči zneskov glavnic in obresti, zapadlih in plačanih do dneva izdaje sklepa o dedovanju, in tistih, ki bodo izplačani v prihodnje. A. P., vdova po umrlem bratrancu zapustnika A. P., ni dedinja in ne deduje v tem postopku, pač pa po vstopni pravici dedujejo njeni (in A. P.) otroci. Res zapuščinski postopek po 27. 11. 1997 (v pritožbi očitno pomotoma 2007) umrli A. P. ni končan, vendar to v ničemer ne vpliva na dedovanje zapuščine po zapustniku v tem postopku. Tu ni oporoke in gre za dedovanje po zakonu na podlagi vstopne pravice in upoštevanju določb ZDen o prehodu zapuščine na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Praktično vse odločbe o denacionalizaciji pa so postale pravnomočne po smrti A. P., torej po 27. 11. 1997 (v pritožbi očitno pomotoma tokrat 2010). Meni, da je nezakonito zmanjšan njen dedni delež zgolj 1/40 zapuščine. Nadalje navaja, da je zahtevala vračunavanje daril, že pridobljene zapuščine in volil v dedni delež A. P. iz K., kar pomeni, da bi morali njegov dedni delež v tem zapuščinskem postopku dedovati ostali trije otroci zapustnikovega bratranca pok. A. P., umrlega 1976, in bi pritožnica tako morala dedovati 1/24 zapuščine. Navaja, kaj je A. P. doslej dedoval v zapuščinskem postopku po pok. F. P. (oziroma C. in F. (!?) - spis O 888/72), zato mu ne pripada ničesar več. Opozarja, da je vračunanje na zahtevo sodediča obvezno tudi pri dedovanju na temelju vstopne pravice, pri akrescenci in pri substituciji. Zmotno je sklicevanje izpodbijanega sklepa, da bi vračunavanje nasprotovalo 83. členu ZDen. Posledica vračunanja je le v tem, da A.(C.) P. ne deduje v tem novem zapuščinskem postopku iz denacionalizacije, ker je že prejel več, kot bi mu pripadalo. Vztraja tudi, da ni potomcev po liniji zapustnikovega deda in babice po materini strani, ki jim je izpodbijani sklep določil ½ zapuščine. Doslej predloženi dokazi in zaključki tega ne utemeljujejo; sorodstveno razmerje, ki naj bi ugotovljene dediče upravičevalo do dedovanju v tem postopku, ni izkazano, kaj šele dokazano. Tudi nobeden od njih ni storil karkoli za denacionalizacijo premoženja zapustnika. Če bi imeli kakšne pravice, bi se vendar obnašali in ravnali drugače, sedaj pa se kar naenkrat pojavijo, in to z zahtevo, da jim gre polovica zapuščine.

5. Na pritožbe A. P., N. M. B. in B. R. so odgovorili dediči Š. P., F. L., T. L. in J. L. D., na pritožbo M. Š. in M. T. P. pa dedič J. P.. V odgovorih menijo, da so pritožbe neutemeljene, zato predlagajo, da jih pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrne.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zapuščinski zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo kakšne upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb in so temu nasprotni pritožbeni očitki pritožnikov neutemeljeni. Ker je praktično na vse pritožbene očitke vseh pritožnikov, ki predstavljajo zgolj ponavljanje navedb pritožnikov, ki so jih podali že v teku postopka pred sodiščem prve stopnje, argumentirano, natančno, prepričljivo in obširno v izpodbijanem sklepu odgovorilo že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge izpodbijanega sklepa glede dejanskih ugotovitev in pravilne uporabe materialnega prava v celoti sklicuje. K navedenim razlogom dodaja le razloge, ki sledijo v nadaljevanju obrazložitve.

Posebej k pritožbi dediča A. P.:

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da polovico zapuščine po liniji deda in babice zapustnika po materini strani dedujejo dediči oziroma pravni nasledniki pokojne zap. sestrične I. L., rojene Š. (navedeni v točki II/B izreka sklepa), ima po oceni pritožbenega sodišča vso potrebno dokazno oporo in je (v bistvu nerazumljive) pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Da je bil V. Š., roj. 26. 6. 1876, stric zapustnika, za pritožnika ni sporno, kot ni sporno, da je bil V. Š. oče pok. I. M. L., torej zap. sestrične. Zato niso razumljive pritožbene trditve, da bi sodišče moralo kritično presojati vprašanje, ali sta bila navedena V. Š. in M. Š. roj. 1. 1. 1870, brat in sestra, niti da ni izkazano, da bi bila M. Š. hči V. Š., roj. 31. 1. 1828 in M. G.. Prav tako ni razumljivo, da navedenega ne bi spremenila okoliščina, da je pokojnik v svoji oporoki hčer V. Š. I. M. L. poimenoval s sestrično, pri tem pritožbeno sodišče k ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila I. M. L. sestrična zapustnika (kar izhaja tudi iz zapuščinskega spisa – prvotnega opr. št. O 888/72 in v spisu vpogledane smrtovnice, zapisnikov z obravnav in originalne lastnoročne oporoke zapustnika, ki je navedeno poimenoval s sestrično), dodaja, da gre v primeru zapisnikov (z zap. obravnav) za javne listine, ki dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje oziroma določa (primerjaj prvi odstavek 224. člena ZPP), pri čemer je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), kar pomeni, da v pritožbi izraženi pomisleki ne zadoščajo in za obravnavano zadevo ne drži niti trditev, da je na dedičih, ki svoj dedni položaj zatrjujejo, dokazno breme za pravno relevantno povezavo z zapustnikom.

Glede pravne narave dogovora in naročila z dne 3. 2. 1993 pritožbeno sodišče k s strani sodišča prve stopnje navedenemu dodaja, da je določbe 104. člena ZD (prvega in drugega odstavka) v primeru obravnavanega zapuščinskega postopka (po določbah ZDen) potrebno razlagati v okvirih določb prvega in drugega odstavka 78. člena ZDen, po katerih se dedovanje po umrlem (v obravnavanem postopku) uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča, pa preide na njegove dediče (ti pridobijo dedni delež) z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Bistvo neveljavnosti pogodbe o pričakovani dediščini ali volilu je v neobstoju pravice, zgolj njeni pričakovanosti. Dedna pravica se pri običajnem dedovanju pridobi z dnem smrti zapustnika, medtem ko se v zapuščinskem postopku po ZDen pridobi s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji obstaja le zahtevek za vrnitev nacionaliziranega premoženja denacionalizacijskemu upravičencu, tak zahtevek pa ni v pravnem prometu. Zaradi nedoločnosti predmeta pogodbe (obsega zapuščine - velikosti dednega deleža) je tudi iz tega razloga taka pogodba neveljavna. Navedenega dogovora in naročila zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo (niti štelo kot dedne izjave oziroma izjave o odstopu dednega deleža).

K pritožbam nečakov in dedičev pok. A. B., posvojenke zap. strica K. Š.:

9. Pritožbeno sodišče povsem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da dedna pravica v primeru vstopne pravice ne izvira iz dedne pravice prednika, temveč iz sorodstvenega razmerja do prednika in iz samostojne (lastne) pravice do dedovanja, kar pomeni, da mora oseba, ki deduje po vstopni pravici, sama izpolnjevati pogoje za dedovanje. Ta lastna pravica do dedovanja nepopolnih posvojencev po posvojiteljevih sorodnikih pa je bila tako po pravnih pravilih ODZ kot po kasnejši pravni ureditvi, veljavni ob uvedbi dedovanja denacionaliziranega premoženja po zapustniku, izključena, upoštevajoč prav določbo 228. člena ZD, ki v drugem odstavku (prehodne in končne določbe) določa, da se za dedovanje nepopolnih posvojencev po dosedanjih predpisih (predpisih pred uveljavitvijo ZD) uporabljajo določbe Zakona o dedovanju (Ur. l. SFRJ št. 42/65). Pri tem so nerazumljiva pritožbena izvajanja pritožnikov glede (ne)uporabe določb ZD in o poslabšanem položaju t. i. nepopolnih posvojencev ter izgubi pridobljenih pravic le-teh. Citirana prehodna določba drugega odstavka 228. člena ZD namreč ohranja dedno pravico nepopolnega posvojenca po njegovih (naravnih) sorodnikih, ki ji je dodana dedna pravica po posvojitelju, ne pa tudi po njegovih sorodnikih, medtem ko je pravna ureditev pri popolnih posvojencih taka, da preneha vez med posvojencem in njegovim naravnimi sorodniki (primerjaj 21. člen ZD).

K pritožbi dedinje A. B.:

10. V prvi vrsti ne drži pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem obsegu zapuščine in zajema z v izreku izpodbijanega sklepa o dedovanju pod tč. I/1 navedenimi (delnimi pravnomočnimi) odločbami o denacionalizaciji obseženo in natančno opisano premoženje (nepremičnine – solastninske deleže, odškodnine (v obveznicah SOD v navedeni višini s pripadki) in ostalo). Pri tem (za odločitev v obravnavani zadevi) ni odločilno, kot zmotno meni pritožba, kaj je bilo že izplačano in kaj ne, kot tudi ne komu (glede navedenega pa se pritožbeno sodišče, kot že navedeno, v celoti sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu – glej razloge (obrazložitev) pod tč. III. Obseg zapuščine).

Glede ustanovljene dedne pravice pok. A. P. je sicer res, da je bila (upoštevajoč določbe ZDen o prehodu zapuščine na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji oziroma pridobitvi dednega deleža z navedenim dnem) večina delnih odločb o denacionalizaciji izdanih (pravnomočnih) po smrti navedene, a so bile na drugi strani nekatere izdane (pravnomočne) tudi pred tem (kot na primer odločba RS, Upravne enote Kranj št. 321-113/92-08/MP z dne 10. 2. 1997, ki je postala pravnomočna 24. 4. 1997, odločba RS, Upravne enote Kranj št. 321-113/92-08/MP z dne 6. 2. 1997, ki je postala pravnomočna 3. 3. 1997 in odločba RS, Občine Tržič št. 321-82/93-6 z dne 29. 3. 1994, ki je postala pravnomočna 4. 5. 1994) in je pok. A. P. dedni delež na tem premoženju že pridobila. Poleg tega ni sporno, da je zapuščinski postopek po pok. A. P. prekinjen, ker je med njenimi dediči (ki so sodediči tudi v tem postopku) spor zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke in dedne nevrednosti. In če se upošteva še pravnomočnost izpodbijanega sklepa v delu ustanovitve dedne pravice pok. A. P. in posledičnega dednega deleža sodedičev pritožnice (v višini 1/40 zapuščine) za sodediče M. P. (vključujoč njen odstop dednega deleža 1/40 sodediču A. P.), A. C. P. in A. P., posledično praktično neizvedljivo možnost spremembe izpodbijanega sklepa glede zgolj dela zap. premoženja in zgolj glede pritožnice, kot nenazadnje tudi da se z ustanovitvijo dedne pravice položaj pritožnice glede dedovanja spornega premoženja v ničemer ne spremeni (v vsakem primeru deduje najmanj 1/32 zapuščine – 1/40 neposredno in (najmanj) 1/160 po materi A. P. (¼ od 1/40), kar je skupaj 5/160 ali 1/32), se izpodbijana odločitev o ustanovitvi dednega deleža pokaže kot pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, temu nasprotna pritožba pa kot neutemeljena.

Glede vračunanja pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da 83. člen ZDen tega v obravnavanem primeru ne dopušča. Poleg tega gre za vračunavanje daril in volil, ne pa prejete (že pridobljene) zapuščine, kot zmotno meni pritožnica. Prav tako je nepomembno, kaj je sodedič A. P. podedoval v drugem zapuščinskem postopku (po F. P.), saj se vračunavanje nanaša na od zapustnika prejeta darila in volila, ne pa na podedovano premoženje. In nenazadnje pritožnica konkretizirano sploh ne uveljavlja, katera darila naj bi sodedič A. P. prejel od zapustnika, da bi bilo sploh možno vračunanje.

Glede pritožbenega vztrajanja pri trditvah, da ni potomcev po liniji zapustnikovega deda in babice po materini strani, ki jim je izpodbijani sklep določil ½ zapuščine, pa gre za zgolj navržene in z ničemer konkretizirane pritožbene očitke, ki drugačnih dokazno podprtih ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne omajajo. Pritožbeno sodišče se glede navedenega sicer poleg sklicevanja na razloge izpodbijanega sklepa sklicuje še na razloge, navedene v 8. točki te obrazložitve.

11. Pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožb kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ali zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 163. členom ZD) ni ugotovilo, je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožniki niso uveljavljali.