Jedro

Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen. Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (4. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik 2. 7. 2024 vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek oziroma da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku prizna mednarodno zaščito.

3.Tožena stranka je sodišču z dopisom z dne 19. 6. 2025 sporočila, da je tožnik 9. 6. 2025¹ samovoljno zapustil azilni dom in se vanj do priprave obvestila ni vrnil, ravno tako pristojnemu organu ni sporočil, kje se nahaja. Navedeni dopis je bil 24. 6. 2025 vročen tožnikovi pooblaščenki² z rokom 3 dni za odgovor. Tožnikova pooblaščenka na dopis ni odgovorila niti do izdaje tega sklepa.

4.Tožba ni dovoljena.

5.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

6.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.³ Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.⁴ Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).⁵ Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe SEU v zadevi Al Nasiria (C-610/23 z dne 3. 7. 2025, FO proti Ypourgos Metanastefsis kai Asylou), ki je potrdilo legitimnost hitre obravnave pravnih sredstev in ohranitve učinkovitosti sodnega sistema, kar upravičuje preverjanje dejstva, ali je tožnik v času obravnave pravnega sredstva na nacionalnem ozemlju.⁶

7.Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je tožnik namreč 9. 6. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

-------------------------------

¹ Slednje izhaja iz izpisa iz uradnih evidenc Azilnega doma (priloga B2 k spisu).

² Stališče, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev, je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

³ Navedeni sklep Vrhovnega sodišča (6. točka obrazložitve).

⁴ Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020.

⁵ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).

⁶ SEU je za nesorazmerno ocenilo le zahtevo, da mora tožnik svoje nahajanje na ozemlju države članice dokazati tako, da se osebno zglasi na dan obravnavanja njegovega pravnega sredstva na sodišču v glavnem mestu, ki je lahko od njegovega prebivališča zelo oddaljeno (odst. 57-67).