Jedro

Izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršne obrazložitve glede odločitve tožene stranke, da tožnikov zahtevek v delu, ki presega 436,64 EUR, zavrne. Sklepa tako v zavrnilnem delu ni mogoče preizkusiti, kar v skladu s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v delu, ki se nanaša na zavrnitev priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje brezplačne pravne pomoči, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani sklenilo, da se odvetniku A.A. priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice Bpp 1986/2019 z dne 9. 8. 2019 v višini 357,90 EUR, da se navedeni znesek poveča še za 22% DDV in skupno znaša 436,64 EUR ter da se višji zahtevek zavrne (I. točka izreka), da se odvetniški stroški izplačajo iz sredstev za BPP in nakažejo na transakcijski račun odvetnika ter da se bo izplačilo izvršilo na podlagi izdanega e-računa v roku 30 dni od prejema e-računa (II. točka izreka), in da je odvetnik A.A. zavezanec za plačilo DDV in da je njegova ID številka za DDV ... (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je bil odvetnik A.A. določen za izvajanje BPP v pravdnem postopku, ki je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani potekal pod opr. št. III P 1477/2019. Dne 9. 6. 2020 je odvetnik toženi stranki vrnil originalno in s strani upravičenke podpisano napotnico z dne 9. 8. 2019, v kateri je zahteval, da se mu za opravljeno delo priznajo nagrada in potrebni izdatki, s povečanjem še za 22% DDV, v skupni višini 1.642,00 EUR. Pri odmeri nagrade je tožena stranka upoštevala vrednost spornega predmeta v višini 15.500,00 EUR in odvetniku po tar. št. 39/2 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) za pregled zadeve in končno poročilo v trajanju do ene ure priznala nagrado v višini 50 točk (2 x 25 točk za vsake začete pol ure pregleda), po tar. št. 18/1 OT za sestavo in vložitev tožbe nagrado v višini 250 točk (500 točk x ½), po tar. št. 21/2 OT v povezavi s tar. št. 18/1 OT za sestavo in vložitev ugovora zoper plačilni nalog nagrado v višini 125 točk (50% od 250 točk), po tar. št. 19/3 v povezavi s tar št. 18/1 OT za sestavo in vložitev pripravljalne vloge z dne 2. 4. 2020 nagrado v višini 125 točk (50% od 250 točk) in po tar. št. 46/1 OT za izvensodne elektronske dopise stranki in nasprotni stranki v trajanju do pol ure nagrado v višini 25 točk (50 točk x ½). Odvetniku je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT priznala še pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 21,5 točke. Skupna višina priznane nagrade in pavšalnih potrebnih izdatkov tako znaša 596,5 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 357,9 EUR. Na ta znesek je tožena stranka priznala še 22% povečanje za DDV v višini 78,74 EUR.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da je na podlagi odločbe tožene stranke nudil BPP upravičencu v sporu glede dodelitve otroka v varstvo, vzgojo, ureditve stikov in preživnine. Pojasnjuje, da je 3. 8. 2020 zaprl svojo dejavnost, zato v tem upravnem sporu nastopa kot pravni naslednik s.p. odvetnika in sicer kot fizična oseba. V zvezi z odmero stroškov BPP navaja, da mu tožena stranka neupravičeno ni priznala večjega števila vlog, poleg tega mu je za 1. pripravljalno vlogo neupravičeno priznala le 50% od 250 točk, saj bi morala biti ta vloga ovrednotena s 500 točkami. Pripravljalne vloge so bile v postopku potrebne, saj mu je upravičenka do BPP poslala nove podatke glede škodnega dogodka. Postopek je bil obsežen, stranka je tožniku vsak teden posredovala dodatno obsežno dokumentacijo, ki jo je bilo potrebno študirati, sledilo je veliko vlog nasprotne stranke. Glede konkretnega delovnega spora si je tožnik z upravičencem izmenjal cca. 100 mailov, z njim opravil 20 pogovorov po telefonu in vsaj 6 sestankov v pisarni, kar bi morala tožena stranka šteti med potrebne stroške zastopanja. Prav tako bi mu morala kot samostojno opravilo priznati končno poročilo stranki. Vse vloge so bile strokovno argumentirane, specificirane, v njih pa je bilo navedeno novo dokazno gradivo. Tožnik je moral sodišče tudi obvestiti o tem, da na narok ni mogel pristopiti iz opravičljivega razloga, zato bi mu moralo sodišče nagrado priznati. Tožena stranka mu prav tako neutemeljeno ni priznala nagrade za urnino, odsotnost iz pisarne in dnevnico za vsak zagovor ter narok in mediacijsko srečanje (200 točk), predlog za taksno oprostitev (100 točk), 1. pripravljalno vlogo (500 točk), 2. pripravljalno vlogo (375 točk), 3. in nadaljnje vloge (250 točk), 20 e-mailov stranki (200 točk), končno poročilo stranki (50 točk) ter šest sestankov s stranko v pisarni (300 točk). Tožnik je bil tudi diskriminiram v primerjavi z vsemi drugimi izvajalci BPP, ki so jim v celoti priznani vsi priglašeni stroški. Diskriminiran je bil tudi zaradi svojega poklicnega stanu in zato, ker je zastopal delavca kot šibkejšo stranko, saj mu organ na tej podlagi ni priznal kar 50% priglašene odvetniške nagrade. Izpodbijani sklep ni obrazložen in se ga ne da preizkusiti, saj je sodišče povsem pavšalno navedlo, da drugi priglašeni stroški niso bili potrebni, pri tem pa se ni izjasnilo, zakaj ne bi bili potrebni in kateri stroški niso priznani. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi in tožniku prizna zgoraj navedene nagrade oz. podrejeno zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne in vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da se izpodbijani sklep glasi na odvetnika A.A.. Tudi v uvodu tožbe je kot tožeča stranka naveden odvetnik A.A., tožnik pa v obrazložitvi tožbe pojasnjuje, da je dne 3. 8. 2020 zaprl svojo dejavnost in v upravnem sporu nastopa kot pravni naslednik s.p. odvetnika in sicer kot fizična oseba. Podatki AJPES, ki jih je pridobilo sodišče, potrjujejo navedbo, da je bil odvetnik A.A. dne 3. 8. 2020 izbrisan iz poslovnega registra. Glede na navedeno se tožba glasi zgolj na A.A. in ne odvetnika A.A..

7. Tožnik v tožbi navaja več nepravilnosti izpodbijane odločbe, povezanih z uporabo OT, sklepno pa navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj naj bi v njem tožena stranka le pavšalno navedla, da drugi priglašeni stroški niso bili potrebni, pri tem pa se ni izjasnila, zakaj naj ne bi bili potrebni in kateri stroški niso priznani. Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ne vsebuje navedbe, da drugi priglašeni stroški niso bili potrebni (ob tem sodišče pripominja, da tožnik v tožbi večkrat navaja dejstva, ki se očitno ne nanašajo na izpodbijani sklep - tako v prvem odstavku obrazložitve navaja, da je šlo pri nudenju BPP za spor glede dodelitve otroka v varstvo, vzgojo, ureditev stikov in preživnine, v četrtem odstavku, da mu je upravičenka poslala poročila glede stikov, težav z očetom in njegovega nasilja, v sedmem odstavku obrazložitve navaja, si je z upravičencem izmenjal cca. 100 mailov glede konkretnega delovnega spora ter v trinajstem odstavku, da je bil diskriminiran zaradi tega, ker je zastopal delavca kot šibkejšo stranko v delovnem sporu; pri čemer pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil ta izdan v zvezi s pravdnim postopkom zaradi škode, nastale s kršitvijo pravic iz najemnega razmerja v obliki motenja posesti s strani najemodajalca upravičenke za BPP). Utemeljena pa je navedba, da je sklep neobrazložen in da se ga ne da preizkusiti, ker v njem ni navedeno, zakaj naj bi drugi priglašeni stroški ne bili potrebni. V 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno, da je tožnik zahteval, da se mu priznajo nagrada in potrebni izdatki v skupni višini (z DDV) 1.642,00 EUR. Z izpodbijano odločbo mu je bil priznan znesek 436,64 EUR, torej manj kot četrtina zahtevanega, pri čemer pa izpodbijani sklep vsebuje zgolj obrazložitev ugodilnega dela izreka.

8. Obrazložitev upravne odločbe mora obsegati bistvene elemente, ki jih določa prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), to je razložitev zahtevka stranke in njene navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke. Če obrazložitev upravnega akta nima ustrezne vsebine, stranka nima možnosti, da bi v sodnem postopku učinkovito izpodbijala sprejeto odločitev in njene razloge, kar pomeni kršitev njene pravice iz 22. člena Ustave RS; v takšnem primeru pa tudi sodišče ne more preizkusiti zakonitosti odločitve.

9. Izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršne obrazložitve glede odločitve tožene stranke, da tožnikov zahtevek v delu, ki presega 436,64 EUR, zavrne. Sklepa tako v zavrnilnem delu ni mogoče preizkusiti, kar v skladu s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka.

10. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožnikovega zahtevka v presežku nad 436,64 EUR, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem mora izdati nov upravni akt v roku 30 dneh od dneva, ko je dobila sodbo. V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

11. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).