Jedro

Ne drži pritožbeni očitek, da se je s parcelacijo izvorno enotne parcele št. 17 v več ločenih parcel spremenila namenska vezanost obravnavanega zemljišča. Pretekla parcelacija po 1. in 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni izrecno navedena kot podlaga za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Prav tako parcelacija po dinamičnem principu ne more biti koristna v spoznavnem smislu, če je bila izvedena ex ante - torej pred ureditvijo zemljišča - in je naknadno pri dejanski izvedbi prihajalo do zamikov in neskladij.

Pritožbeno sodišče se ne more strinjati z naziranjem pritožnikov, da naj bi namensko vezanost in posledični obseg pripadajočega zemljišča izkazovala denacionalizacijska odločba. Ta namreč ne pomeni določitve funkcionalnega zemljišča, zlasti ob upoštevanju, da se je odvzeto nepremično premoženje, ki je, kot je že pojasnjeno, predstavljalo enoten stavbni kompleks, denacionalizacijskemu upravičencu vračalo postopoma z delnimi odločbami.

Po poudarjenem inkvizitornem načelu je v postopkih po ZVEtL-1 dovolj, da predlagatelj poda opis razmerja in (splošno) zahtevo po določitvi pripadajočega zemljišča (47. člen ZVEtL-1), na vsebino zahtevka pa sodišče ni strogo vezano, saj lahko odloči tudi v nasprotju s predlogom, celo v primeru, ko udeleženci taki odločitvi nasprotujejo (prim. drugi odstavek. 48. člena ZVEtL-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ustavilo postopek glede parcele št.178/38, k. o. X1 (I. tč. izreka); ugotovilo, da je parcela št. 178/36 individualno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe v etažni lastnini na naslovu A. ulica 3a, z ID znakom X-385 (II. tč. izreka); ugotovilo, da je parcela št. 178/37 skupno pripadajoče zemljišče in s tem pomožna nepremičnina v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov stavb v etažni lastnini na naslovih: B. cesta 2 in C. 4 (ID znak X-359), B. cesta 2b (ID znak X-353), stavbe brez naslova (ID znak X-354), A. ulica 3 (ID znak X-345), A. ulica 3a (ID znak X-385) in A. ulica 3b (ID znak X-384) ter parcele št. *17/3, na kateri stoji stavba na naslovu B. cesta 2a (ID znakom Y-352) (III. tč. izreka); zavrglo predlog druge nasprotne udeleženke za ustanovitev služnosti javne rabe za potrebe prehoda med B. cesto in A. ulico (IV. tč. izreka) in sklenilo, da se zemljiškoknjižni vpisi na podlagi tega sklepa izvedejo po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka III N 353/2014 z ID ... z učinkom od dne 7. 12. 2023 (V. tč. izreka).

2.Zoper III. točko izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL-1) in 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) pritožujejo 1., 3., 4. in 5. nasprotni udeleženec. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da ugotovi, da je parcela št. 178/37 skupno pripadajoče zemljišče in s tem pomožna nepremičnina v skupni lasti vsakokratnih lastnikov stavbe z ID znakom X-359. Podrejeno predlagajo razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Navajajo, da je sporno dvorišče že v času družbene lastnine bilo razdeljeno na dve pripadajoči zemljišči. Na delitev prvotne parcele št. *17 kaže tudi izvedensko mnenje izvedenke D. D., iz katerega izhaja, da je bila parcela št. *17 prvotno namenjena za potrebe vseh stavb v kareju, vendar se je njena namenska vezanost po letu 1945 začela spreminjati, kar potrjujejo tudi drugi dokazi v spisu. Stavbe B. 2a, 2b in garažni niz so imele vsaka svoje individualno dvorišče, prav tako pa je bilo k stavbam A. 3, 3a in 3b s parcelacijo v parcelo št. 17/1 odmerjeno ločeno dvorišče. Navedeno potrjujejo tudi drugi dokazi v spisu, in sicer denacionalizacijska odločba št. 362-641/92-07/JM-MS ter kupoprodajne pogodbe ki so jih predložile 3.-5. nasprotna udeleženka. Ker se sodišče do odločilnih dokazov v zvezi s tem ni izjasnilo, je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo postopka, saj se ga ne da preizkusiti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je sporno dvorišče na parceli št. 178/37 pripadalo zgolj stavbi B. 2, medtem, ko sta si stavbi B. 2a in 2b zagotovili služnost hoje in vožnje preko dvorišča, zaradi česar je odločitev sodišča tudi protispisna. Za ugotovitev pripadajočega zemljišča je bistvena ureditev in uporaba zemljišča v času podržavljenja, ne pa v času izgradnje stavbe. V zvezi s fizično delitvijo dvorišča na severni del, ki leži na parceli št. 26/25, in južni del, ki leži na parceli št. 178/37, sodišče prav tako ni ustrezno raziskalo pretekle rabe spornega zemljišča, saj ni ugotavljalo vseh relevantnih kriterijev uporabe dvorišča (zlasti lokacije smetnjakov, parkirnih prostorov, vprašanja, kdo je skrbel za dvorišče in v katerem delu, ter postavitve korit na meji med parcelama št. 178/37 in 26/25). Prav tako se ni opredelilo do izpovedb prič E. E., F. F., G. G. in H. H., ki so pojasnjevale redno rabo dvorišča, zaradi česar ima sklep pomanjkljivosti glede odločilnih dejstev. Odločitev sodišča je življenjsko nelogična in nepravična, saj je ugotovilo, da naj bi celotno dvorišče funkcioniralo kot skupno v obsegu parcel št. 178/37 in 26/25, pri tem pa ni določilo, da tudi parcela št. 26/25 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče vseh obstoječih stavb v kareju, zaradi česar je odločitev sama s seboj v nasprotju. Na podlagi odločitve tega sodišča je bilo že ugotovljeno, da severni del dvorišča (parcela št. 26/25) predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbam A. 3, 3a in 3b. Glede na navedeno bi moralo sodišče, skladno s tretjim odstavkom 43. člena ZVEtL-1, slediti dejanski delitvi dvorišča na severni in južni del kareja, ne pa presoditi, da južni del dvorišča (parcela št. 178/37) predstavlja pripadajoče zemljišče vseh stavb znotraj kareja. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da so predlagatelji predlog spremenili in niso več zahtevali, da se parcela št. 178/37 določi kot skupno pripadajoče zemljišče stavbam A. 3, 3a in 3b. Če bi sledili stališču sodišča, da je vezano na opis razmerja in ne na sam predlog, bi moralo sodišče iz povsem enakih razlogov, kot jih je ugotovilo za parcelo št. 178/37, ugotoviti tudi, da je parcela. št. 26/25 skupno pripadajoče zemljišče vseh stavb v kareju, sicer gre za neenako obravnavo strank. Sodišče vloge, s katero so predlagatelji delno umaknili predlog, ni vročalo udeležencem postopka, s čimer je kršilo določila nepravdnega postopka. Upoštevajoč vse navedeno izpodbijani sklep predstavlja sklep presenečenja.

3.Predlagatelji so odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ni obremenjen z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če so pomanjkljivosti odločbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna). Za postopkovno kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pa gre, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožniki v pritožbi takšnih formalnih pomanjkljivosti in nasprotij ne uspejo prikazati, ampak se v resnici ne strinjajo z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Presoja ustreznosti slednje bo predstavljena v nadaljevanju.

6.Sporna parcela št. 178/37 v naravi predstavlja južni del notranjega dvorišča kareja, ki ga obdajajo stavbe na naslovih B. cesta 2, 2a in 2b, A. ulica 3, 3a in 3b, ter garažna stavba brez hišne številke na parceli št. 17/4. Odločitev v izpodbijanem sklepu temelji na naslednjih ugotovitvah:

-da celotno dvorišče stavbnega kareja danes leži na parcelah št. 178/37 (južni del) in 26/25 (severni del dvorišča);

-da so se od leta 1899 pa vse do izvedbe delitev celotno sporno dvorišče, vse navedene stavbe ter garaža nahajali na parceli št. 17, katere lastnik je bil I. I.;

-da so v letih od 1953 do 1956 iz parcele št. 17 na podlagi delitev nastale parcele št.: 17/1 (stavbišče stavb A. ulica 3, 3a in 3b in dvorišče, ki ga te stavbe oklepajo), 17/2 (stavbišče stavbe B. cesta 2 in dvorišče, ki ga oklepajo stavbe B. cesta 2, 2a in 2b ter garažna stavba), 17/3 (stavbišče stavbe B. ceste 2a z dvometrskim pasom vzdolž celotne fasade te stavbe), 17/4 (garažna stavba s površino pred vrati) ter 17/5 (stavba B. cesta 2b z manjšim dvoriščem);

-da je bil I. I. neposredno po vojni (l. 1945) zaplenjen celoten obravnavani kompleks stavb skupaj z notranjim dvoriščem, nato pa mu je bil za potrebe preživljanja družine vrnjen južni del kompleksa (v naravi stavbe B. cesta 2, 2a in 2b ter del dvorišča); prav s tem namenom je prišlo do prve delitve parcele št. 17 na severni del (sedaj parcela št. 17/1) in južni del (sedaj parcela št. 17/2, 17/3, 17/4 in 17/5), s čimer se je tudi celotno dvorišče razdelilo na severni del, ki je predstavljal splošno ljudsko premoženje, in južni del, ki je ostal v lasti I. I.;

-da je bilo celotno dvorišče po prvih dosegljivih prostorskih aktih iz časa pred uvedbo družbene lastnine namenjeno za potrebe zaključenega stavbnega kompleksa, ki so ga sestavljale stavbe B. cesta 2, 2a in 2b ter A. ulica 3, 3a in 3b;

-da je dvorišče v celotnem obsegu med B. cesto 2, A. ulico 3 in ostalimi stavbami kareja vse do predelitve z betonskimi koriti leta 2007 funkcioniralo kot enotna površina, ki so jo v času družbene lastnine za parkiranje in prehajanje uporabljali vsi stanovalci in uporabniki kareja, pri čemer v naravi ni bilo nikoli dejansko razdeljeno;

-da se možnost prehajanja po dvorišču skozi desetletja, vse do konca družbene lastnine ni spremenila, še manj ukinila ter da prehoda in vožnje skozi vežo in po dvorišču ni nihče preprečeval.

7.Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da parcela št. 178/37 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče in s tem pomožno nepremičnino vseh glavnih nepremičnin, ki obdajajo to parcelo in parcelo št. 26/25, torej vseh glavnih nepremičnin, ki obdajajo celotno dvorišče kareja.

8.Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da podane trditve in izvedeni dokazi ne omogočajo materialnopravnega zaključka, za katerega si prizadevajo pritožniki - da bi parcela št. 178/37 predstavljala skupno pripadajoče zemljišče in s tem pomožno nepremičnino izključno stavbe B. cesta 2.

9.Po 1. odst. 42. čl. ZVEtL-1 je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003. Pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča sodišče upošteva zlasti: - katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, - katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, - preteklo redno rabo zemljišča ter - merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (1. odst. 43. čl. ZVEtL-1).

10.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča upoštevalo vsa v zakonu našteta merila. Pri tem je pravilno izhajalo iz prvih dosegljivih prostorskih aktov iz 19. stoletja2 , iz katerih izhaja izkustveno prepričljiv zaključek, da je bilo celotno sporno zemljišče izhodiščno namenjeno vsem stanovalcem in uporabnikom stavbnega kareja. Sodišče prve stopnje pa je pred tem obseg pripadajočega zemljišča utemeljilo tudi na dveh drugih kriterijih (kaj zemljišče predstavlja v naravi in njegova pretekla redna raba), ki sta v konkretnih okoliščinah odločilnega pomena.

11.Ne drži pritožbeni očitek, da se je s parcelacijo izvorno enotne parcele št. 17 v več ločenih parcel spremenila namenska vezanost obravnavanega zemljišča. Do tega pritožbeno izpostavljenega pomisleka se je prvostopenjsko sodišče že izčrpno opredelilo v tč. 39. in 61. izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na natančno in jasno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča tudi v celoti sklicuje. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da pretekla parcelacija po 1. in 3. tč. 1. odst. 43. čl ZVEtL-1 niti ni izrecno navedena kot podlaga za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Prav tako parcelacija po dinamičnem principu ne more biti koristna v spoznavnem smislu, če je bila izvedena ex ante - torej pred ureditvijo zemljišča - in je naknadno pri dejanski izvedbi prihajalo do zamikov in neskladij.3

12.Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati z naziranjem pritožnikov, da naj bi namensko vezanost in posledični obseg pripadajočega zemljišča izkazovala denacionalizacijska odločba. Ta namreč ne pomeni določitve funkcionalnega zemljišča,4 zlasti ob upoštevanju, da se je odvzeto nepremično premoženje, ki je, kot je že pojasnjeno, predstavljalo enoten stavbni kompleks, denacionalizacijskemu upravičencu vračalo postopoma z delnimi odločbami. Na drugačen zaključek ne vpliva vsebina kupoprodajnih pogodb5 , ki so jih sklepali lastniki stanovanj na B. cesti 2 kot prodajalci posameznih stanovanj in v katerih je parcela št. 178/37 opredeljena kot funkcionalno zemljišče te stavbe. Pravila, ki so izpeljevala obrnjeno načelo superficies solo cedit, so učinkovala neposredno na podlagi zakona in kogentno, zato njihove uporabe ni bilo mogoče izključiti s posameznimi pravnimi posli.6

Tudi v kupoprodajni pogodbi določena služnost hoje in vožnje preko dvorišča v korist parcele, na kateri stoji stavba B. 2a, je opredeljena zgolj pogojno, in sicer za primer, "če bi se dosedanja pravica iz A. ulice iz kakršnega vzroka ukinila", ter kvečjemu potrjuje zaključek, da so stanovalci in uporabniki celotno dvorišče tudi dejansko uporabljali. Na smiselno enaka stališča je opozorilo tudi sodišče prve stopnje v 35., 39. in 63. tč. izpodbijanega sklepa, s čimer se je ustrezno opredelilo do vseh zgoraj navedenih pritožbenih pomislekov.

Pritožbene navedbe, da sodišče ni ustrezno raziskalo pretekle rabe spornega zemljišča, ker naj ne bi ugotavljalo vseh relevantnih kriterijev uporabe, niso utemeljene. Razlogi, ki potrjujejo preteklo redno rabo dvorišča, so jasno razvidni iz 46. - 62. tč. izpodbijanega sklepa in temeljijo na pravilnem izhodišču, da dvorišče, ki danes leži na parcelah št. 178/37 in 26/25, do leta 2007 ni bilo fizično razdeljeno, da je bilo prehodno ter da je njegova celotna površina vse od podržavljenja leta 1945 do konca družbene lastnine služila parkiranju vozil in prehajanju stanovalcev ter uporabnikov kareja. Sodišče prve stopnje se je v tč. 60. - 62. izpodbijanega sklepa opredelilo tudi do vprašanja postavitve korit, parkirnih prostorov, vzdrževanja in čiščenja dvorišča, zato so pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi zaradi domnevnega pomanjkanja razlogov neutemeljeni. Pritožniki se s temi razlogi v pritožbi vsebinsko ne soočijo. Pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na iz konteksta iztrgane dele pričanj E. E., F. F., G. G. in H. H., niti očitek o opustitvi ugotavljanja lokacije smetnjakov. Vse izpovedbe prič, ki jih izpostavlja pritožba, se dejansko nanašajo na vprašanja v zvezi z vzdrževanjem dvorišča, do česar se je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, opredelilo. Tudi sicer se sodišče niti ni dolžno opredeliti do vseh navedb udeležencev, temveč le do tistih, ki so za presojo konkretnega primera odločilne; odgovor na posamezne navedbe je lahko razviden tudi iz konteksta celotne obrazložitve, pri čemer ugotavljanje lokacije smetnjakov v ničemer ne bi spremenilo sprejete odločitve.

Glede na vse relevantne zgodovinske okoliščine, vidne sledi pretekle rabe ter naravo in namen spornega dela dvorišča, je torej presoja sodišča, da južni del dvorišča pripada vsem stavbam v kareju in ne le stavbi na naslovu B. cesta 2, pravilna in pravična. Na takšno odločitev ne vpliva dejstvo, da je severni del dvorišča (parcela št. 26/25) v zemljiški knjigi že vpisan kot skupno pripadajoče zemljišče stavb A. ulica 3, 3a in 3b, ki se nahajajo na severnem delu stavbnega kareja. Pritožbeno sodišče v to odločitev ne more posegati, saj temelji na pravnomočni sodni odločbi; izpodbijana odločitev sama si zaradi navedenega ne nasprotuje, saj so razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje sporno zemljišče štelo za skupno pripadajoče zemljišče vseh stavb kareja, jasno razvidni iz vsebine celotnega izpodbijanega sklepa, ki temelji na pravilni uporabi kriterijev iz 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1. Kaj je vodilo do drugačne presoje glede severnega dela dvorišča v drugem sodnem postopku oz. zakaj je sploh prišlo do dveh različnih sodnih postopkov, ni predmet te pritožbe, zato očitek neenake obravnave zgolj iz tega razloga ni utemeljen.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da so predlagatelji predlog spremenili in niso zahtevali, da se parcela št. 178/37 določi kot skupno pripadajoče zemljišče stavbam severnega dela stavbnega kareja. Po poudarjenem inkvizitornem načelu je v postopkih po ZVEtL-1 dovolj, da predlagatelj poda opis razmerja in (splošno) zahtevo po določitvi pripadajočega zemljišča (47. čl. ZVEtL-1), na vsebino zahtevka pa sodišče ni strogo vezano, saj lahko odloči tudi v nasprotju s predlogom, celo v primeru, ko udeleženci taki odločitvi nasprotujejo (prim. 2. odst. 48. čl. ZVEtL-1). Ker sodišče v obravnavanem primeru ni bilo v dokazni oziroma spoznavni krizi, pa ne gre niti za situacijo, ki jo ureja 3. odst. 43. čl. ZVEtL-1, na kar opozorilo že prvostopenjsko sodišče v 62. tč. izpodbijanega sklepa.

Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da predstavlja sklep sodišča prve stopnje sklep presenečenja. Sklep presenečenja (in s tem kršitev pravice do izjave) bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev o sporu bistvena predvsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Pritožniki so imeli možnost navedbe dejstev in predlaganja dokazov, ki so odločilni za odločitev in s tem tudi možnost vplivati na odločitev sodišča prve stopnje.

Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, niso pravno odločilne (1. odst. 360. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. ZNP-1).

Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP, 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. ZNP-1).

-------------------------------

1.1 Ker se vse nepremičnine, ki so predmet tega postopka, nahajajo v k.o. X, bo sodišče v nadaljevanju opustilo izrecno navedbo katastrske občine.

2.2 Stavbni red za Vojvodino Kranjsko z dne 25. 10. 1875, Stavbni red za občinsko ozemlje deželnega stolnega mesta Ljubljane z dne 25. 5. 1895 ter spremembe in dopolnitve regulačnega načrta za Ljubljano od 5. 7. 1919 do 16. 12. 1931.

3.3 Prim. M. T. Fajs (ur.), Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2023, str. 270-271.

4.4 Gl. tudi VSL I Cp 804/2020 in VSL I Cp 913/2014.

5.5 Kupoprodajna pogodba z dne 14. 2. 1997 (priloga B17) in Kupoprodajna pogodba z dne 5. 12. 1995 (priloga B18).

6.6 Prim. M. T. Fajs (ur.), prav tam, str. 270.

7.7 Gl. tč. d. 4. čl. Kupne pogodbe z dne 30. 5. 1955 (priloga C22).

8.8 Prim. sklep Ustavnega sodišča Up 197/00.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 42, 42/1, 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 43/1-4, 47, 47/1, 48, 48/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.