Jedro

Na podlagi izvedenih dokazov (izvedeniškega mnenja nevropsihiatra in izpovedb zaslišanih prič ter pravdnih strank) je sodišče ugotovilo, da pok. M. R. ob zapisu oporoke dne 1.12.1984, zaradi senilne demence, ni bila sposobna za razsojanje. Zato je odločitev sodišča, da oporoka ni veljavna, v skladu z določbo 2. odstavka 59. člena ZD in tedaj materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da oporoka M. R. z dne 1.12.1984 ni veljavna. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 45.097,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo. V obsežnih in težko preglednih revizijskih trditvah (dopolnjenih še z v revizijskem roku vloženo vlogo z dne 30. 12. 1993) zatrjuje: da se sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je oporoka ponarejena; da ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom; da je tožena stranka nekatere dopise sodišča prejela z navadno pošiljko; da pravda sploh ni bila potrebna, ker se glavni dedič oporoki odpoveduje; da ni razčiščeno vprašanje stalnega prebivališča tožnice, poseka v gozdu, obsega zapuščine; da sodišče ni upoštevalo predložene dopisnice zapustnice itd.. V pravočasni dopolnitvi revizije pa je postavila opredeljeno zahtevo, da naj revizijsko sodišče predvsem zahteva "izvedbo grafološke ekspertize, obravnavo zapustničine dopisnice z grafološkega in psihiatričnega aspekta in pojasnilo izvedenca dr. P., ali je zapustničino dopisnico s priloženim gradivom prejel ali ne".

Po preteku revizijskega roka je tožena stranka vloženo izredno pravno sredstvo še dopolnjevala, vendar pa revizijsko sodišče teh (nepravočasnih) dopolnitev ni moglo upoštevati (1. odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija (in njena pravočasna dopolnitev) je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je v dne 28.12.1990 vloženi tožbi uveljavljala dva razloga za neveljavnost oporoke. V II. točki tožbenih trditev je najprej navedla, da zapustnica v času zapisa oporoke ni bila oporočno sposobna, na koncu tožbenih trditev pa še, "da podpis zapustnice na sporni oporoki ni pristen". Uveljavljala je tedaj dva razloga za neveljavnost oporoke in sicer : 1.) pomanjkanje oporočne sposobnosti - 59. člen zakona o dedovanju - ZD in 2.) napake v obliki oporoke - nepristnost lastnoročnega podpisa - 64. člen ZD. V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje je bilo ugotovljeno, da oporočiteljica tedaj, ko je oporoko napravila, ni bila oporočno sposobna. Že obstoj tega razloga pa zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku. Zato sodiščema ni bilo potrebno ugotavljati še obstoja drugega v tožbi zatrjevanega razloga neveljavnosti oporoke - nepristnosti lastnoročnega podpisa oporočiteljice, saj bi moralo sodišče tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da je podpis zapustnice pristen, zaradi ugotovljene zapustničine oporočne nesposobnosti (59. člen ZD), tožbenemu zahtevku kljub temu ugoditi. Revizijske trditve, da sta sodišči ravnali napačno, ker nista izvedli dokaza z izvedencem grafologom, zato niso utemeljene. Enako velja tudi za revizijsko trditev, da bi moral grafolog oceniti pisavo na dopisnici z dne 25.1.1979. Ob dejstvu, da je bila reviziji v fotokopiji priložena dopisnica napisana dne 25.1.1979, predmet izpodbijanja pa je oporoka z dne 1.12.1984, namreč v reviziji predlagana "obravnava dopisnice s psihiatričnega aspekta" ne bi mogla pripeljati do zaključka, ki ga ponuja revizija (da je bila oporočiteljica dne 1.12.1984 sposobna za razsojanje).

Preostale (sicer obširne) revizijske trditve pa izpodbijajo le v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno obeh sodišč. To pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Na podlagi izvedenih dokazov (izvedeniškega mnenja nevropsihiatra in izpovedb zaslišanih prič ter pravdnih strank) je sodišče ugotovilo, da pok. M. R. ob zapisu oporoke dne 1.12.1984, zaradi senilne demence, ni bila sposobna za razsojanje. Zato je odločitev sodišča, da oporoka ni veljavna, v skladu z določbo 2. odstavka 59. člena ZD in tedaj materialnopravno pravilna.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji (ne izrecno, vendar pa vsebinsko) zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).