Jedro

Skladnost računalnikov s tehničnimi predpisi in zahtevami je javno dobro, ker je v funkciji varstva potrošnikov, varne in učinkovite uporabe predmetnih proizvodov in varstva naravnega okolja, kar je razvidno iz zakonskih določil, ki jih prvostopenjski organa navaja na prvi strani obrazložitve prvostopenjskega akta. Zato ne gre za popolnoma prost pretok blaga. Poseg v zasebno lastnino tožnika oziroma v svobodno gospodarsko pobudo, ki je bil storjen z izpodbijano odločbo, je predpisan z zakonom na dovolj določen način, poseg je tudi primeren in nujen ter sorazmeren v ožjem pomenu besede in glede tega sodišču ureditev ne vzbuja nobenega dvoma z vidika skladnosti z ustavnim načelom sorazmernosti.

Dokazno breme, da so bili izvedeni postopki, ki obsegajo ugotavljanje skladnosti proizvodov z zakonskimi zahtevami, je na strani tožnika in tožnik tega ni dokazal, zmotno pa tudi razlaga, da ni proizvajalec, saj se predmetna obveznost nanaša na gospodarske subjekte, ki dajejo proizvode na trg, in ne zgolj na proizvajalce.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Tržni inšpektorat RS na podlagi 16. člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS-UPB1, Uradni list RS, št. 99/2004) po uradni dolžnosti odločil, da se pravni osebi A. d.o.o., (skrajšana firma: A. d.o.o.), matična št. ..., proizvajalcu osebnih računalnikov blagovne znamke PCH, (v nadaljevanju zavezancu), odredi prepoved dajanja v promet in umik iz prometa neskladnih proizvodov – osebnih računalnikov blagovne znamke PCH, tipa: Business, Competitor, Core i3 HD, Core i5 Power, Core i7 Extreme, Core2 Duo Gamer, Core2 Duo Premium, Core2 Duo Professional, Dual-Core Standard, Core2 Duo Business, Dual Core Premium, Extreme in M350 mini ITX in da pritožba zoper izdano odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tržni inšpektor dne 20. 9. 2010 ob 8.45 uri pri zavezancu opravil nadzor na podlagi določil 3. člena ZTZPUS-UPB1 v povezavi s 7. členom istega zakona ter v povezavi s Pravilnikom o električni opremi, ki je omenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Uradni list RS, št. 27/2004) in Pravilnikom o elektromagnetni združljivosti (Uradni list RS, št. 132/2006), na podlagi katerih se sme dajati v promet samo proizvode, ki so skladni z zahtevami veljavnih tehničnih predpisov. Istočasno je inšpektor za osebne računalnike blagovne znamke PCH, tipa: Business, Competitor, Core i3 HD, Core i5 Power, Core i7 Extreme, Core2 Duo Gamer, Core2 Duo Premium, Core2 Duo Professional, Dual-Core Standard, Core2 Duo Business, Dual Core Premium, Extreme in M350 mini ITX, opravil nadzor na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 98/2004-UPB2, 126/2007 in 86/2009), ki v 16. členu določa, da je proizvajalec ali prodajalec dolžan potrošniku ob sklenitvi prodajne pogodbe izročiti garancijski list, navodila za uporabo (v slovenskem jeziku – 2. odstavek 33. člena ZVPot) ter seznam pooblaščenih servisov; sklicuje se tudi na Pravilnik o blagu, za katerega se izda garancija za brezhibno delovanje, po katerem je po 4. točki 1. člena obvezna izdaja garancije, ter na Zakon o varstvu okolja (ZVO-1, Uradni list RS, št. 39/2006-UPB1, 70/2008 in 108/2009) v povezavi s 5. členom Uredbe o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (Uradni list RS, št. 107/2006), po katerem mora biti tovrstna oprema označena z znakom za ločeno zbiranje odpadne električne in elektronske opreme. Pri nadzoru je bil prisoten direktor družbe B.B. – odgovorna oseba zavezanca, kateremu je bil zapisnik prebran, podpisal ga je brez podanih pripomb. Inšpektor je tekom izvajanja pregleda želel opraviti pregled tehnične dokumentacije za ugotavljene tipe osebnih računalnikov, česar proizvajalec ni imel na voljo oziroma je na pregledu ugotovljeno, da dotlej ni pristopil k izdelavi tehnične dokumentacije, prav tako ni opravil preverjanja skladnosti proizvodov, saj ni imel na voljo poročil o preverjanju skladnosti tako po LVD kot po EMC. Dokumentacijo je proizvajalec dolžan hraniti za potrebe inšpekcije, v skladu z 2. točko Priloge po IV Pravilnika o LVD in v skladu s 4. točko Priloge II Pravilnika o EMC, še 10 let po zadnjem izdelanem proizvodu. Izdana ES izjava o skladnosti pa je neustrezna (vsebina le-te je razvidna iz točke B) Priloge III Pravilnika o LVD in točka 2 Priloge IV Pravilnika o EMC, ker je ni izdal proizvajalec, temveč se zavezanec v njej navaja kot dobavitelj, kar ne omogoča identifikacije proizvoda, prav tako so v njej navedeni neveljavni standardi, neveljavni direktivi in neveljavna slovenska predpisa (Pravilnik o elektromagnetni združljivosti, Uradni list RS, št. 61/00) in Odredba o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej, Uradni list RS, št. 53/00). Zavezanec je za osebne računalnike PCH izdal ES izjavo o skladnosti v letu 2004, pri čemer pa postopka ugotavljanja skladnosti, ki je podlaga za namestitev oznake CE na proizvode in izdajo ES izjave o skladnosti, ni izvedel. Inšpektor je z lastno zaznavo v času pregleda pri zavezancu ugotovil tudi, da na osebne računalnike namešča nalepko s podatki, na kateri je tudi oznaka skladnosti CE. Na zahtevo inšpektorja na zapisnik je zavezanec organu nadzora naknadno dostavil izpis prometa za obdobje 15. 6. 2010 do 19. 9. 2010, iz katerega izhaja, da je zavezanec dal v tem časovnem obdobju v promet na slovenskem trgu 68 osebnih računalnikov, za katere predhodno skladnost ni bila ugotovljena po predpisanem postopku.

Inšpektor je z lastno zaznavo v času izvajanja pregleda dne 20. 9. 2010 ugotovil, da zavezanec na proizvode – osebne računalnike blagovne znamke PCH namešča oznako skladnosti CE, dasiravno ni izvedel postopka ugotavljanja skladnosti, kot je določeno v 3. členu ZTZPUS, ki pravi, proizvodi smejo biti dani v promet oziroma se smejo začeti uporabljati oziroma se smejo uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi; sklicuje se tudi na določilo 1. odstavka 7. člena ZTZPUS. Podrobneje so zahteve za tovrstne proizvode, ki jih morajo izpolnjevati pred dajanjem v promet, določene v 4., 8. in 10. členu Pravilnika LVD ter v 4., 6., 8. in 9. členu Pravilnika EMC. Dne 13. 10. 2010 je inšpektor opravil pregled spletne strani družbe in ugotovil, da zavezanec daje v promet še tri druge tipe osebnih računalnikov blagovne znamke PCH, za katere pa preverjanje skladnosti prav tako ni izvedel. Zato sta inšpektorja dne 14. 10. 2010 nadaljevala pregled pri zavezancu in ugotovila, da zavezanec dejansko daje proizvode, za katere skladnosti ni ugotovil po predpisanem postopku, še naprej v promet, pri tem pa je zavezanec dne 29. 9. 2010 začasno ustavil tudi vsa preskušanja v laboratoriju SIQ na osebnem računalniku PCH in spremljajočih komponentah. Tako je zavezanec dal v promet od 21. 9. 2010 do 14. 10. 2010 kar 33 kosov različnih tipov računalnikov, za katere prav tako skladnost ni bila ugotovljena. Tekom pregleda sta inšpektorja tega dne z osebno zaznavo ugotovila, da navedena družba sploh še ni pristopila k pripravi tehnične dokumentacije. Na ugotovitve inšpektorja je odgovorna oseba zavezanca podala na zapisnik pripombo, da je družba pristopila k pridobivanju tehnične dokumentacije tako, da je na SIQ-ju predložila testna poročila in ES izjave o skladnosti za večino komponent, navodila za priklop in uporabo in garancijski list, vendar je začasno zadevo s SIQ z dopisom z dne 29. 9. 2010, ki bi naj v nadaljevanju izpeljala postopek za ugotavljanje skladnosti, prekinila. Zavezanec je dne 20. 9. 2010 dostavil organu nadzora izjavo o prostovoljnem ukrepu – o začasnem umiku osebnih računalnikov blagovne znamke PCH do odprave pomanjkljivosti, ki pa jo je v prekrškovni zadevi št. 7100-2399/2010, vodeni zoper istega zavezanca, preklical v izjavi o dejstvih. To je bilo ugotovljeno na nadaljevanem pregledu dne 14. 10. 2010, preklic izjave zavezanca pa je bil utemeljen razlog za nadaljevanje pregleda. Dne 15. 10. 2010 je Tržni inšpektorat po elektronski pošti prejel vsebino od zaposlene na Ministrstvu za gospodarstvo, v kateri med drugim navaja, da se sestavljeni računalnik iz komponent ne smatra kot proizvod (po ZTZPUS je proizvod vsak proizvod, ki je rezultat predelovanih dejavnosti), za katerega bi po Pravilniku LVD, Pravilniku EMC in ZTZPUS bilo potrebno voditi posebno tehnično dokumentacijo, da ni potrebno naknadno ugotavljanje skladnosti tako sestavljenega proizvoda po ustreznem postopku, in da so vse komponente ustrezno certificirane, s čimer se dokazuje, da so neškodljive in primerne za prodajo, torej vgradnjo v osebni računalnik. Organ nadzora si je v vmesnem času pridobil dodatno stališče Ministrstva za gospodarstvo v zvezi z osebnimi računalniki, sestavljenimi iz komponent, ki je bilo posredovano zavezancu kot pojasnilo, na katerega je lahko v roku 5 dni po prejemu (prejem potrjuje dne 20. 12. 2010), podal pripombe. Le-te je organ nadzora prejel 27. 12. 2010 (oddaja na pošto istega dne – žig na ovojnici), v njih pa zavezanec ponavlja že povedano, kaj je po ZTZPUS definicija proizvoda, da ZTZPUS ne omenja sestavljalca, da zavezanec ni proizvajalec in da kot sestavljalec nima na podlagi zakona nobenih obveznosti glede dokazovanja skladnosti itd. Organ nadzora ugotavlja, da je zavezanec podal pripombe po preteku postavljenega roka, vendar jih je vseeno upošteval. Dejanje in ravnanje zavezanca je v danem primeru, ko gre za neskladne proizvode, v nasprotju s 3. v povezavi 7. členom ZTZPUS. Zato se mu v skladu z 2. odstavkom 16. člena istega zakona odredi prepoved dajanja v promet in umik iz prometa neskladnih proizvodov – osebnih računalnikov blagovne znamke PCH. Prepoved velja do odprave ugotovljenih nepravilnosti, kar se nanaša na ugotavljanje skladnosti proizvodov po predpisanem postopku v skladu s 1. odstavkom 8. člena Pravilnika LVD in 8. člena Pravilnika EMC, izdelavo tehničnih dokumentacij in izdajo ustreznih ES izjav o skladnosti v skladu s Prilogo III Pravilnika LVD in Prilogo IV Pravilnika EMC, ter namestitev oznake skladnosti CE na vse osebne računalnike blagovne znamke PCH, ki jih zavezanec daje v promet, v skladu z 10. členom Pravilnika LVD in 9. členom Pravilnika EMC. Zavezanec, kljub temu, da je bil s strani nadzornega organa že v času izvedbe nadzora seznanjen z določili ZTZPUS in določili podzakonskih aktov – Pravilnikov, ki povzemata direktivi LVD in EMC, doslej ni izpolnil zahtev, ki jih določata Pravilnik LVD in Pravilnik EMC v Prilogah IV, je tako dajal v promet neskladne proizvode. Zavezanec ni poskrbel za izdelavo tehnične dokumentacije, katere sestavni del je tudi poročilo o izvedbenih preverjanjih skladnosti, na proizvode je nameščal oznako skladnosti CE (po izvedenem nadzoru dne 20. 9. 2010 ne namešča več oznake skladnosti CE) in je izdal neustrezno ES izjavo o skladnosti brez preverjanja skladnosti po predpisanem postopku. Zavezanec do izdaje te odločbe organu ni predložil dokazil o odpravi ugotovljenih nepravilnosti, nasprotno celo ves čas navaja, da s svojim ravnanjem ne krši veljavne zakonodaje, zato je inšpektor odločil kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Na podlagi 6. odstavka 16. člena ZTZPUS pritožba zoper odločbo za izvedbo pooblastil in ukrepov inšpektorjev, ki se nanašajo na njihovo delo, ne zadrži njihove izvršitve.

Z drugostopenjsko odločbo je organ zavrnil pritožbo kot neutemeljeno. Po obširnem povzemanju pritožbenih navedb drugostopenjski organ navaja, da je proizvajalec računalnikov PCH, ki so predmet izpodbijane odločbe, pritožnik. To je razvidno tako iz ES-izjave o skladnosti, garancijskega lista, vloge za preskušanje, kot napisane tablice s podatki nameščene na proizvodih. Pritožnik je v vseh navedenih dokazilih, predloženih prvostopenjskemu organu ob inšpekcijskem pregledu dne 20. 9. 2010, sebe navajal kot proizvajalca. Kljub nejasnemu besedilu pritožbe, ki je v nekaterih delih celo sama s seboj v nasprotju, je mogoče razbrati, da naj bi kratica PCH, s katero je pritožnik označeval računalnike, predstavljala ime gospodarske družbe (A. d.o.o.). Da gre za lastno blagovno znamko, je pritožnik navajal tudi v elektronskem sporočilu, ki ga je dne 6. 9. 2010 poslal na Slovenski institut za kakovost in meroslovje – v nadaljevanju S/Q. Pritožbeni organ je v postopku reševanja pritožbe vpogledal še v Poslovni register Slovenije, ki ga vodi Agencija RS za javnopravne evidence in storitve, in ugotovil, da ima pritožnik med drugim registrirano dejavnost proizvodnje računalnikov. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da je pritožnik tisti, ki (iz posameznih računalniških komponent proizvajalcev tretjih držav) sestavi nov proizvod (računalnike različnih tipov). Takšne nove proizvode je nato tudi dal v promet. ZTZPUS namreč v 3. členu določa, da smejo biti proizvodi dani v promet oziroma ne smejo začeti uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi. Glede na to, da gre v danem primeru za tehnične proizvode, je ugotovitev njihove skladnosti s predpisanimi tehničnimi zahtevami pred oddajo teh proizvodov v promet bistvenega pomena. Zahteve glede varnosti in postopki ugotavljanja skladnosti, ki jih mora proizvajalec izvesti pred dajanjem nizkonapetostne električne opreme v promet, so podrobneje določene v veljavnih tehničnih predpisih, in sicer v Pravilniku o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Uradni list RS, št. 27/04) in v Pravilniku o elektromagnetni združljivosti EMC (Uradni list RS, št. 132/06). Oba sta bila izdana na podlagi 2. člena ZTZPUS. Navedba pritožnika, da navedena pravilnika ne obstajata, ne drži. Prvi zgoraj navedeni pravilnik (prvostopenjski organ ga je skrajšano poimenoval Pravilnik LVD) povzema vsebino direktive Sveta o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih meja (73/23/EGS in njenih kasnejših dopolnitev); drugi pravilnik (prvostopenjski organ ga je poimenoval Pravilnik EMC) pa direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/108/ES o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z elektromagnetno združljivostjo. Po določilih navedenih pravilnikov, ki jih je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno uporabil, morajo biti za proizvode (preden so dani v promet) izvedeni ustrezni postopki ugotavljanja skladnosti, zanje mora biti zagotovljena ES-izjava o skladnosti, izdelana tehnična dokumentacija, poleg tega pa morajo biti označeni s predpisanimi znaki skladnosti (oznako CE in drugimi zahtevanimi podatki).

V zvezi z direktivo 2006/95/ES, na katero se sklicuje pritožnik, je treba navesti, da ta predstavlja zgolj redakcijo uskladitve (prečiščeno besedilo) direktive 73/23/EGS in njenih poznejših dopolnitev, s katero je bila usklajena zakonodaja držav članic v zvezi z električno opremo, konstruirano za uporabo znotraj določenih napetostnih mej. Redakcijska uskladitev direktive v letu 2006 ni v ničemer spremenila vsebinskih zahtev, ki so bile upoštevane pri sprejemanju Pravilnika o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (iz leta 2004). Iz navedenega razloga države članice tudi niso obvezane prenesti “nove“ direktive v svoj pravni red, saj vsebina te direktive ne spremeni predpisa na osnovi direktive 73/23/EGS in njenih dopolnitev. Za izdelke, ki so dani na trg po uveljavitvi direktive 2006/95/ES velja le, da se sklicevanje na „staro“ direktivo 73/23/EGS (v dokumentaciji, v navodilu za uporabo, tehničnih podatkih, idr.) zamenja s sklicevanjem na novo direktivo. Glede obveščanja pristojnih organov v zvezi z 9. členom Pravilnika o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej, na katerega se pritožnik sklicuje, pritožbeni organ pripominja, da je takšno obveščanje povsem ločeno od postopka izdaje izpodbijane odločbe in zato nima vpliva na njeno pravilnost in zakonitost. Iz vsebine omenjenega člena tudi izhaja, da se obveščanje izvede šele po prepovedi dajanja električne opreme v promet oziroma odreditvi umika iz prometa, in ne v postopku izdaje odločbe. Pritožnik je na računalnike sicer namestil oznako CE, vendar pa na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil, ni mogoče domnevati, da so bili pred tem izvedeni postopki, ki obsegajo ugotavljanje skladnosti proizvodov z vsemi zakonskimi zahtevami. Ugotovljeno je namreč bilo, da na podlagi ES-izjave o skladnosti, ki jo je kot proizvajalec sestavil in prvostopenjskemu organu predložil pritožnik, ne izhaja, na katere tipe računalnikov PHC se izjava nanaša, v njej tudi niso navedeni veljavni predpisi in standardi. Iz dokumentacije je razvidno, da je pritožnik pri priglašenem organu za ugotavljanje skladnosti (SIQ) dne 16. 9. 2010 vložil vlogo za preskušanje in certificiranje osebnega računalnika PHC, nato pa postopek ugotavljanja skladnosti prekinila. Prav tako je razvidno, da je od SIQ želel pridobiti določene podatke glede certificiranja računalnikov lastne blagovne znamke (PHC). Pritožnik je torej vedel, da so računalniki, ki jih sestavlja in daje v promet, neskladni. Iz razloga, ker v obravnavanem primeru ni bilo izkazano nikakršno ugotavljanje skladnosti proizvodov z bistvenimi zahtevami, tudi pritožbenih navedb, ki se nanašajo na standarde, ni mogoče upoštevati. V zvezi s pritožbenim zagovorom, da so vsi proizvodi označeni z oznako CE in s tem skladni z zahtevami, pa pritožbeni organ ugotavlja, da ima pritožnik nedvomno v mislih računalniške komponente, iz katerih računalnike sestavlja, vendar pa je treba poudariti, da je s tem, ko iz sicer domnevno skladnih računalniških komponent (označenih z oznako CE) sestavil računalnik, proizvedel nov proizvod. Pojasniti je treba, da tudi v primeru, če so posamezne komponente oziroma sestavni deli skladni s predpisanimi zahtevami, to še ne pomeni, da je računalnik skladen kot celota. Nadalje pritožbeni organ v zvezi z navedbami, ki se nanašajo na 16. člen Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04-UPB2, 126/07 in 86/09) ugotavlja, da iz njih ni mogoče razbrati, kaj pritožnik pravzaprav želi povedati, zato nanje tudi ne more odgovoriti. Nadalje je treba zavrniti pritožbeno navedbo, da inšpektor ni pristojen za nadzor nad izvajanjem Uredbe o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (Uradni list RS, št. 107/06 in 100/2010) izdano na podlagi Zakona o varstvu okolje (Uradni list RS, št. 39/06-UPB1, 70/08 in 108/09). V določbi 33. člena uredbe, ki ureja nadzor nad njenim izvajanjem je namreč jasno navedeno, da nadzor opravljajo inšpektorji, pristojni za okolje, za nadzor nad izvajanjem 5. in 6. člena te uredbe pa je pristojen Tržni inšpektorat Republike Slovenije. Pritožbeni organ ugotavlja, da navedeni predpis ne predstavlja pravne podlage za odločitev v konkretni zadevi.

Pritožbeni organ se tudi ne strinja s pritožbeno navedbo, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje elementov, določenih v 1. odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski organ je popisal dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, navedel določbe predpisov, na katere je odločitev oprl, in pojasnil razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Prav tako se je prvostopenjski organ v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZUP v obrazložitvi skliceval na predpis, ki določa, da pritožba v obravnavanem primeru ne zadrži izvršitve odločbe, in sicer na 6. odstavek 16. člena ZTZPUS.

Glede ničnosti pa pritožbeni organ v zadevi ni ugotovil, da bi bil ta razlog podan. Podlaga za ukrep prvostopenjskega organa je v 7. alinei 2. odstavka 16. člena ZTZPUS.

Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo, Tržnega inšpektorata RS, opr. št. 0610-9312/2010-17 z dne 28. 12. 2010. Navaja, da tožbo vlaga na podlagi 3. odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 27. člena ZUS-1 ter predlaga, da se izpodbijana odločba Ministrstva za gospodarstvo, Tržnega inšpektorata RS, opr. št. 0610-9312/2010-17 z dne 28. 12. 2010 o prepovedi prometa z računalniki, „ki niso upravna zadeva na podlagi zakona, od katere je odvisno preživetje tožnika, odpravi in razveljavi ter se izreče za nično, postopek zoper tožnika pa ustavi“. Pravi, da tožnik ni proizvajalec, da znamka PHC ni blagovna znamka, da predmetni računalniki niso predmet ugotavljanja skladnosti, kar vse pomeni, da je izpodbijana odločba, izdana v zadevi, ki ni upravna zadeva na podlagi zakona, v celoti nepravilna in nezakonita in iz tega razloga nična. Inšpekcijski organ je zoper družbo A. d.o.o. uvedel postopek o prekršku, ki nima podlage v materialnem zakonu oziroma materialnopravna podlaga za izrek kazni sploh ni navedena, in je pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe na zasebni naslov poslal obvestilo kršitelju o prekršku z dne 23. 9. 2010. Ker je družba A. d.o.o. do pravnomočne odločitve inšpektorja začasno prekinila domnevno testiranje računalnikov pri družbi SIQ, ker je menila, da dokumentacije za proizvode, ki so vsi uvoženi in opremljeni skladno z zahtevami evropskih direktiv, ter so že bili dani v promet na notranjem trgu Evropske unije, ki bi jo lahko izdelala družba SIQ, ne potrebuje, je inšpektor tožnici izdal odločbo o prepovedi prodaje.

Z izpodbijano odločbo o prepovedi prodaje je inšpektor gospodarsko družbo, ki živi izključno od prodaje računalnikov, praktično onemogočil. Skladnost računalnikov ni javno dobro in je sploh ni mogoče uveljavljati, zaradi česar ni predmet upravnega postopka, kar vse pomeni, da je tovrstno odločanje inšpekcijskega organa v celoti nepravilno in nezakonito. Odločanje o skladnosti računalnikov, ki ni predmet upravnega odločanja, na podlagi zakona, in ki je sploh ni mogoče ugotoviti, implicira odločitev o statusu slednjega, ki ga je mogoče podeliti ali odvzeti samo znaku skladnosti, ki pa ni predmet javnega dobra. Predmet javnega dobra je prost pretok blaga na njegovi podlagi, ki ga mora Republika Slovenija zagotavljati po uradni dolžnosti, in je urejen v določbah 16. in 17. člena ZTZPUS, v katerih so določeni podlaga, postopek in pristojnost upravnega organa, ki o tem odloči z odločbo konstitutivne narave, zoper katero je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve. Tako je v izključni pristojnosti upravnega organa, ki zasleduje javno korist, ureditev režima prostega pretoka blaga na podlagi CE znaka, ne pa ugotavljanje skladnosti računalnikov , ki niso skladni z ničemer, zaradi česar sleherno poseganje v računalnike, ki so zasebna lastnina tožnika, z upravno odločbo, izdano v upravnem postopku, hkrati pomeni poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine in do podjetništva. Zahteva za ureditev in zagotavljanje prostega pretoka blaga na podlagi CE oznaka po uradni dolžnosti nima podlage v zasebni lastnini tožnika in ne predstavlja varstva javnega interesa, ki ga upravni organ lahko zasleduje pri opravljanju inšpekcijskega nadzora, v katerem je tožnik varovana stranka pred upravnim organom, ki v razmerju do sporne zadeve opravlja oblastno funkcijo. V predmetni zadevi gre za prepoved prodaje računalnikov, ki jih je, družba A. d.o.o., dobavil od proizvajalca, ki jih je skladno z zahtevami ustreznih direktiv označil s CE znakom, ki je javno dobro, na katerega nima tožnik nobenega vpliva, in ki jih je že dal v promet proizvajalec oziroma njegov zakoniti zastopnik s sedežem v Evropski uniji s tem, ko jih je prvič uvozil. Gre torej za pogodbeni odnos, na podlagi katerega nima tožnik nobene odgovornosti v zvezi z označevanjem s CE znakom. Iz razloga, ker inšpekcijski organ še naprej vztraja pri izvršitvi odločbe, ki je ni mogoče izvršiti na način, kot je odločil inšpektor, namreč da pri gospodarskih družbah, ki so kupci računalnikov tožnika, slednje predlaga, da sodišče zadrži izvrševanje odločbe, ki ni izvršljiva, do končne odločitve sodišča v predmetni tožbeni zadevi. Predlaga, da sodišče izreče za nično odločbo, ki je bila izdana v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravne postopku, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku, ki je sploh ni mogoče izvršiti, zaradi česar tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v zadevi neskladnosti računalnikov, ki ne morejo biti neskladni, zaradi česar je sploh ni mogoče izvršiti, odpravi in razveljavi in izreče za nično.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je Tržni inšpektorat RS prejel vsebino tožbe s priloženim izvedenskim mnenjem. V javnem interesu je, da so na trgu le skladni proizvodi, kar določa Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS-UPB1, Uradni list RS, št. 99/2004) in Pravilnik o električni opremi, ki je namenjen za uporabo znotraj določenih napetost mej (Uradni list RS, št. 27/2004) ter Pravilnik o elektromagnetni združljivosti (Uradni list RS, št. 132/2006) z izpodbijano odločbo pa je bila tožniku naložena prepoved dajanja v promet neskladnih proizvodov, za katere tožnik, ki je proizvajalec, saj računalnike sestavlja iz komponent, za sestavljene nove proizvode – računalnike ni ugotavljal skladnosti po predpisanem postopku (3. in 7. člen ZTZPUS-UPB1 v povezavi s 8. členom Pravilnika o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetosti mej in Prilogo IV tega pravilnika ter 8. členom Pravilnika o elektromagnetni združljivosti in Prilogo II tega pravilnika), nanje pa je neupravičeno nameščal oznako skladnosti CE in s tem posledično zavajal potrošnike, da so njegovi proizvodi – računalniki, skladni. Glede izvedenskega mnenja pa pravi, da je C.C. po izobrazbi gradbenica ter je sodna izvedenka in cenilka gradbene stroke, nima pa pristojnosti za izdelavo izvedenskih mnenj za področje elektro stroke oz. informacijske tehnologije. Neresnična je navedba v izvedenskem mnenju, da tožnik ni registriran za proizvodnjo računalnikov, nasprotno namreč izhaja iz ustanovnega akta tožnika (3. člen dejavnosti 30.020). Izdelano mnenje je pristransko in nikakor nepristransko, saj je C.C. osebno že podala predlog za pregon storilcev kaznivega dejanja zoper inšpektorja v predmetni zadevi in zadevi pri družbi D. d.o.o. na ODT v Ljubljani. V mnenju povzema že znane vsebine in podane pritožbe na odločitev prvostopenjskega organa, ki so povsem nerelevantne in v celoti izpodbijajo zakonsko ureditev na področju tehničnih proizvodov v Sloveniji. Prvostopenjski organ meni, da bi bila nedvomno prizadeta javna korist, če bi bilo tožniku do pravnomočne sodbe onemogočeno dajanje neskladnih računalnikov v promet, zato sodišču predlaga, da sodišče tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvrševanja odločbe do odločitev sodišča ne ugodi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Glede na tožbene ugovore pa sodišče utemeljitvi tožene stranke v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi dodaja naslednje: Skladnost računalnikov s tehničnimi predpisi in zahtevami je javno dobro, ker je v funkciji varstva potrošnikov, varne in učinkovite uporabe predmetnih proizvodov in varstva naravnega okolja, kar je razvidno iz zakonskih določil, ki jih prvostopenjski organa navaja na prvi strani obrazložitve prvostopenjskega akta. Zato ne gre za popolnoma prost pretok blaga, kot to zmotno uveljavlja tožnik v tožbi; svobodna gospodarska pobuda oziroma gospodarska dejavnost se namreč že po Ustavi lahko izvaja le v skladu z javno koristjo (2. odstavek 74. člena Ustave). Poseg v zasebno lastnino tožnika oziroma v svobodno gospodarsko pobudo, ki je bil storjen z izpodbijano odločbo, je predpisan z zakonom na dovolj določen način, poseg je tudi primeren in nujen ter sorazmeren v ožjem pomenu besede in glede tega sodišču ureditev ne vzbuja nobenega dvoma z vidika skladnosti z ustavnim načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), pa tudi tožnik tega argumentirano ne uveljavlja, ampak zgolj pavšalno. Dokazno breme, da so bili izvedeni postopki, ki obsegajo ugotavljanje skladnosti proizvodov z zakonskimi zahtevami, je na strani tožnika in tožnik tega ni dokazal, zmotno pa tudi razlaga, da ni proizvajalec, saj se predmetna obveznost nanaša na gospodarske subjekte, ki dajejo proizvode na trg, in ne zgolj na proizvajalce (1. odstavek 1. člena, 3. člen 6. točka 4. člena, 1. in 2. odstavek 16. člena ZTZPUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).