Jedro

Pravica do pritožbe v pravdnem postopku ni odvisna od plačila takse. Za izterjavo neplačane takse določa ZST poseben postopek (26. do. 31. člen), s katerim je mogoče zagotoviti izvajanje tega zakona.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču druge stopnje v meritorno odločanje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati odpravnino zaradi razrešitve. Proti tej sodbi se je tožena stranka pritožila in tedaj takse za pritožbo ni plačala. Sodišče prve stopnje je z opominom pozvalo toženo stranko, da plača takso za pritožbo in takso za opomin. Ker taksa v roku ni bila plačana, niti ni bilo sodišču predloženo dokazilo o njenem plačilu, je sodišče prve stopnje s sklepom št. Pd 190/2001-23 z dne 4. 9. 2002 odločilo, da se šteje pritožba za umaknjeno in je postopek s tem končan.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Na podlagi (spremenjenega) prvega odstavka 8. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 - prečiščeno besedilo, in nasl. - ZST) se šteje pritožbo za umaknjeno, če stranka ne obvesti sodišča, da je takso plačala.

Proti temu sklepu vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V obširni utemeljitvi pojasnjuje dejanske okoliščine v zvezi s svojo "pomoto" pri pošiljanju potrdila o plačani taksi. Ker naj bi bilo dokazilo na nepravo sodišče poslano po očitni pomoti, bi moralo sodišče na podlagi šestega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) šteti, da je bilo poslano pravočasno. Ker sodišče te določbe ni uporabilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe. Sočasno z revizijo in z isto vlogo, je tožena stranka predlagala tudi prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti prvega odstavka ZST.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je dovoljena in utemeljena.

Po določbah 384. člena ZPP je dovoljena tudi revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim se postopek pravnomočno konča. V obravnavani zadevi gre za tak sklep, glede na vrednost spornega predmeta pa bi bila dovoljena tudi revizija zoper pravnomočno sodbo.

Tožena stranka sicer našteje vse revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke 370. člena ZPP (verjetno ima v mislih določbe prvega odstavka tega člena). Smiselno pa navede le relativno bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP pa je ta kršitev revizijski razlog le, če je do nje prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje, ali če jo je stranka neuspešno uveljavljala v pritožbi. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje vložila le iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno, revizijsko sodišče izpodbijanega sklepa zaradi bistvenih kršitev določb postopka ni ne moglo ne smelo preizkušati (371. člen ZPP).

Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

Novela ZST (Ur.l. RS št. 93/2001 - ZST-I) je s 5. členom spremenila prvi odstavek 8. člena osnovnega besedila ZST, tako da se je glasil: "Če taksa za vlogo, s katero se predlaga izdaja odločbe ali oprava dejanja ali za pravno sredstvo, niti po opominu ni v celoti plačana ali če vlogi ni priloženo dokazilo o plačilu sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče šteje vlogo za umaknjeno, če zakon ne določa drugače." Pravila pravdnega postopka pa določa ZPP, ki se na podlagi 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS), uporablja tudi v delovnih sporih. ZPP v nekaterih primerih šteje plačilo sodne takse za procesno predpostavko za dovoljenost vloge, na primer v četrtem odstavku 180. člena za tožbo in v 497. členu v postopku v gospodarskih sporih za napoved pritožbe. Plačila sodne takse pa ZPP ne določa kot predpostavko za dovoljenost pritožbe zoper sodbo po določbah 333. do 366. člena. Ker ZPP v posameznih primerih veže dovoljenost vloge ali napovedi na plačilo sodne takse, to pomeni, da v drugih primerih, kjer tega ne določa, pravica do pravnega sredstva ni odvisna od plačila sodne takse.

Zakon o sodnih taksah po svoji pretežni vsebini ni postopkovni predpis, ker sam ne ureja pravil postopka, je pa v tesni zvezi s predpisi, ki urejajo sodne postopke, ker določa, v katerih sodnih postopkih, za katera procesna dejanja in v kakšnih zneskih se plačujejo sodne takse, način plačevanja in prisilne izterjave in druga vprašanja v zvezi s tem. Kot določbo, ki se nanaša na pravila sodnih postopkov, je mogoče šteti tudi novelirani prvi odstavek 8. člena ZST, ki določa kot sankcijo za neplačilo sodne takse, da sodišče šteje netaksirano vlogo za umaknjeno. Vendar ima ta določba izrecno omejitev - če zakon ne določa drugače. Kateri zakon in na kakšen način lahko to ureja drugače, pa je prepuščeno razlagi predpisov. ZPP je matični zakon za vprašanja pravdnega postopka, ki jih ta zakon ureja celovito. Med drugim kot pomembno vprašanje podrobno urejuje pravico do pritožbe in sploh pritožbeni postopek v celoti. S tem konkretizira ustavno pravico do pritožbe oziroma do pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih in lokalnih organov ter nosilcev javnih pooblastil (25. člen Ustave RS). Ker je pravica do pritožbe ustavna pravica, je treba vse omejitve te pravice obravnavati ozko. Po tem se je treba ravnati pri razlagi zakonskih predpisov. Z razlago zakonov ni mogoče utemeljiti omejitev pravice do pritožbe, ki jih zakon ne določa izrecno in v skladu z navedenim ustavnim načelom. To pomeni, da ZPP, ki sicer v posamičnih primerih šteje plačilo takse kot procesno predpostavko, v vseh drugih primerih, ko to v zakonu ni navedeno, to vprašanje rešuje drugače, kot ga ureja prvi odstavek 8. člena ZST. Iz tega sledi, da pravica do pritožbe v pravdnem postopku ni odvisna od plačila takse. Za izterjavo neplačane takse določa ZST poseben postopek (26. do. 31. člen), s katerim je mogoče zagotoviti izvajanje tega zakona. S sankcijami, ki jih ZPP ne določa, in s katerimi je strankam kratena ustavna pravica do pritožbe, ni mogoče zagotavljati fiskalnih interesov. Zato je izpodbijani sklep napačen, saj temelji na napačni razlagi prvega odstavka 8. člena ZST, torej na zmotni uporabi materialnega prava, zaradi česar je bila tožena stranka prikrajšana za možnost vsebinskega obravnavanja njene pritožbe pri sodišču druge stopnje.

Predlog tožene stranke za prekinitev postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem šteje revizijsko sodišče za brezpredmeten. Tožena stranka je tak postopek sprožila že sama in je Ustavno sodišče o ustavnosti prvega odstavka 8. člena ZST tudi že odločilo (odločba št. U-I-32/02-19 z dne 10. 7. 2003, Uradni list RS, št. 73/2003 z dne 29. 7. 2003). Določbo je sicer razveljavilo, vendar taka odločitev Ustavnega sodišča glede na 44. člen Zust na obravnavano zadevo nima neposrednega vpliva. Postopek v tej zadevi je bil namreč končan že v letu 2002 (4. 10. 2002), torej pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča. Odločitev revizijskega sodišča o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.