Jedro

V primeru, ko je zapadlost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, zastaranje začne teči po preteku primernega roka, v katerem bi upnik moral opraviti dejanje, potrebno za nastanek dospelosti. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvam prvostopnega sodišča, da je zastaranje terjatve tožene stranke pričelo teči po izteku primernega roka za izdajo računa, ki ga je določilo v trajanju 8 dni od odstopa od pogodbe.

Določilo 314. člena OZ določa izjemo od načelne prepovedi sodnega uveljavljanja zastarane terjatve in ga je treba spoštovati tako pri procesnem kot pri materialnopravnem pobotanju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 27.474,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2013 dalje.

2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 27.474,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2015 dalje.

3. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova zakonitih zamudnih obresti od glavnice 27.474,80 EUR za čas od 10.5.2011 do 25.1.2013. 4. Terjatvi iz 1. in 2. točke se pobotata na dan 25.1.2013 in je po opravljenem pobotu tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.264,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2013 do plačila, v 15 dneh.

5. Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 741,00 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 27.474,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2011 dalje (I.). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožeče stranke v višini 27.474,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2011 dalje (II.). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.487,15 pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke in terjatvi pravdnih strank pobota. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba ne izpodbija odločitve o terjatvi tožeče stranke, pač pa nasprotuje le razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo nasprotno terjatev tožene stranke, ki jo je le ta uveljavljala v pobot. Gre za terjatev iz naslova pavšalne odškodnine zaradi kršitve pogodbe, o kateri sta se pravdni stranki dogovorili v pogodbi o odvetniških storitvah z dne 14.7.2010 (A3). Četrti (IV.) člen te pogodbe določa, da je naročnik (tožeča stranka) dolžan v rokih plačevati račune za opravljene storitve (toženi stranki), sicer lahko tožena stranka od nje odstopi in je v takem primeru upravičena do pavšalno določene odškodnine v višini plačila po tej pogodbi za obdobje dveh let. Tako določena odškodnina, ki se izplača v enkratnem znesku, zapade v plačilo v roku 8 dni od izstavitve računa, ob pogoju, da je odvetniška družba pred tem naročnika najmanj trikrat pisno s priporočeno pošiljko opomnila, da zamuja s plačili.

6. Drži, kot opozarja pritožba, da se odškodninska obveznost po 165. členu Obligacijskega zakonika (OZ) šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Vendar navedeno določilo o zapadlosti odškodninske terjatve ni kogentne narave, kar pomeni, da sta se stranki v okviru dispozitivnega urejanja njunega pogodbenega razmerja glede zapadlosti terjatve lahko dogovorili tudi drugače. Prav to sta pravdni stranki tudi storili v že citirani IV. točki njune medsebojne pogodbe. Zapadlost odškodninske terjatve tožene stranke sta vezali na nastop pogojev (trikratni predhodni opomin in izstavitev računa). Pritožba zato s stališči o pomenu izstavitve računa na zapadlost terjatve, ki bi bila upoštevna, če se stranki ne bi dogovorili drugače, ne more uspeti.

7. Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Tožeča stranka pred izstavitvijo računa tožene stranke ni mogla priti v zamudo s plačilom svoje odškodninske terjatve. Zaključek prvostopnega sodišča, da je terjatev tožene stranke zapadla dne 25. 1. 2013 (v roku 8-ih dni od izstavitve računa), je bil tako pravilen.

8. Pravilen je bil tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je zastaralni rok za to terjatev pričel teči pred njeno zapadlostjo. Oprlo ga je na že uveljavljeno stališče sodne prakse, da začne v primeru, ko je zapadlost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, zastaranje teči po preteku primernega roka, v katerem bi upnik moral opraviti dejanje, potrebno za nastanek dospelosti. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvam prvostopnega sodišča (27. točka obrazložitve), da je zastaranje terjatve tožene stranke pričelo teči po izteku primernega roka za izdajo računa, ki ga je določilo v trajanju 8 dni od odstopa od pogodbe (21.2.2011), kar pomeni dne 2. 3. 2011 in da se je torej zastaranje te terjatve izteklo 2. 3. 2014. Ob vložitvi procesnega ugovora pobotanja dne 29. 9. 2015, je bila tako terjatev tožene stranke dejansko že zastarana.

9. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da se pravdni pobot (drugače kot pobot po pravilih materialnega prava) ne more opraviti z zastarano terjatvijo po določilu 314. člena OZ. Za razlikovanje učinkov procesnega in materialnopravnega pobota v zakonu ni podlage. Okoliščina, da je treba pri procesnem pobotanju v izreku sodne odločbe ugotoviti obstoj v pobot uveljavljene terjatve, ne predstavlja nikakršne ovire v primeru, če je pobotna terjatev v času izdaje sodbe že zastarana, saj pritožba pravilno opozarja, da z zastaranjem terjatev ne preneha obstajati, pač pa preneha le pravica do njenega uveljavljanja. Določilo 314. člena OZ določa izjemo od načelne prepovedi sodnega uveljavljanja zastarane terjatve in ga je treba spoštovati tako pri procesnem kot pri materialnopravnem pobotanju. Stališče iz sodb višjega sodišča, na katero se je sklicevalo prvostopno sodišče, je bilo tudi že preseženo z odločitvami Vrhovnega sodišča RS (glej sklep III Ips 179/2006), ki je izrecno zapisalo, da je predpostavka (tudi za procesno) pobotanje z zastarano terjatvijo, da nasprotna terjatev še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot. Tudi procesno pobotanje se torej opravi za nazaj in učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Ne nazadnje bi razlikovanje med učinki procesnega in materialnopravnega pobota v praksi pripeljalo do nesmiselnega izničenja instituta procesnega pobota, saj bi stranke-imetnice zastaranih nasprotnih terjatev v primerih, ko proti njim že teče sodni postopek, pač uveljavljale le materialnopravni pobot in o njem obvestile sodišče. 10. Pravno pomembno vprašanje v smislu 314. člena OZ je, ali je bila terjatev tožene stranke že zastarana v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot. Pogoji za pobot so se stekli, ko sta se vzajemni in nasprotni terjatvi srečali, srečali pa sta se v trenutku, ko je zapadla zadnja od njiju. Terjatev tožeče stranke je zapadla dne 9. 5. 2011, terjatev tožene stranke pa dne 25. 1. 2013. Dne 25. 1. 2013 terjatev tožene stranke še ni zastarala (zastaranje se je izteklo dne 2. 3. 2014).

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 27.474,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2011 dalje in obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v isti višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2015 dalje. S programom za izračun zamudnih obresti Vrhovnega sodišča RS je izračunalo višino terjatve tožeče stranke na dan 25. 1. 2013 v višini 31.738,85 EUR (obresti 4.264,05 EUR). Po opravljenem pobotu medsebojnih terjatev na dan 25. 1. 2013 je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko v višini 4.264,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2013 dalje. Odločitev o stroških pravdnega postopka je spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške, saj je njun uspeh v postopku približno enak. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini priglašene takse za pritožbo (165. člen ZPP).