Jedro

Materialnopravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno zdravljenje zadržane osebe v oddelku pod posebnim nadzorom do 15. 2. 2019. Pri tej presoji je sodišče pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da je čas šestih tednov potreben, ker gre za prvo hospitalizacijo udeleženca, zaradi česar je potrebna natančna diagonstika ter uvedba in prilagoditev terapije. Obdobje šestih tednov je tudi v okviru zakonsko dopustnega časa, ki je za takšen ukrep predpisan (prvi odstavek 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr). Pojasniti je še, da čas zdravljenje ukrepa fiksno ni določen, temveč je omejen le s skrajnim rokom (71. člen ZDZdr). Če bo čas zdravljenja krajši, kot ga je predvidela izvedenka, bo udeleženec iz oddelka pod posebnim nadzorom lahko odpuščen že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom udeleženca zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice do 15. 2. 2019. 2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa se pritožuje pooblaščenec udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je sodišče v konkretnem primeru povsem pavšalno ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izrečeni ukrep. Sodišče le povzame ugotovitve izvedenke, dokazne ocene o tem dokazu pa ne sprejme. Iz mnenja izvedenke namreč izhaja, da pridržana oseba trenutno ne kaže znakov avto in heteroagresivnosti, torej ne drži, da v času izdaje izpodbijanega sklepa ogroža svoje življenje. Razlogi sklepa so zato v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma z ugotovitvami postavljene izvedenke. Izvedeniško mnenje in izpodbijani sklep temeljita na preteklih dogodkih, ki niso dokazani z zadostno stopnjo gotovosti, konkretne ocene, zakaj naj bi v trenutku odločanja obstajali pogoji za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom pa izpodbijani sklep ne vsebuje. Glede trajanja zdravljenja je izpodbijani sklep neobrazložen, saj iz njega ne izhaja, zakaj sodišče ocenjuje, da je s strani izvedenke predlagano trajanje ukrepa utemeljeno oziroma dejansko potrebno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravice do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (45. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Vendar z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroča bodisi drugim bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

5. V 39. členu Zakona o duševnem zdravju1 so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, in sicer: – če ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; – če je ogrožanje iz prve alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; – če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 6. Sodišče prve stopnje je na podlagi 61. člena ZDZdr postavilo izvedenko medicinske stroke kot strokovno pomoč sodišču, saj lahko le s pomočjo strokovnega znanja, s katerim samo ne razpolaga, ugotovi, ali so izpolnjene predpostavke iz citiranega 39. člena ZDZdr.

7. Ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi, ki jih je v sklepu navedlo sodišče prve stopnje zadostni in dovolj jasni, da omogočajo pritožbeni preizkus. Ni res, da sodišče prve stopnje izvedenkinega mnenja dokazno ni ocenilo. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi odločitve navedlo, da se strinja z ugotovitvami izvedenke ter da ne vidi razloga, da bi izvedenka ne podala strokovno pravilnega mnenja. Na naroku, kjer je izvedenka podala izvedeniško mnenje, je bil prisoten tudi odvetnik udeleženca, ki na podano mnenje ni imel pripomb.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja udeleženca ter sprejemnega zapisnika z dne 2. 1. 2019, predvsem pa na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke R. S. ugotovilo, da so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji za zdravljenje udeleženca tega postopka na zaprtem delu psihiatrične ustanove. Pri udeležencu je bila ugotovljena akutna psihotična motnja, trenutno je v ospredju maniformna simptomatika, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojih ravnanj, s čimer je podan pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pravilna je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v posledici ugotovljene duševne motnje prišlo do ogrožanja njegovega življenja in zdravja ter povzročitve premoženjske škode v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Udeleženec je neposredno pred hospitalizacijo ogrožal svoje zdravje in življenje s tem, da je s kozarcem razbil okno in je obstajala nevarnost, da bo skočil skozenj, udarjal je po fotografijah v steklenem okvirju ter jih razbil, govoreč, da so to uroki. Grozil je tudi reševalcem. Udeleženec je bil po prihodu na oddelek zaradi agitacije in nevarnosti avto in hetero agresivnega vedenja oviran, ker je odklanjal zdravila. Dobil je injekcijo Diazepama in Haloperidola. Udeleženec na dan pregleda pri izvedenki res ni kazal avto in hetero agresivnosti, vendar je sodišče prve stopnje obnašanje zadržane osebe pravilno presojalo v celotnem časovnem obdobju in ne le na dan pregleda 4. 1. 2019, za kar se pritožba neutemeljeno zavzema.

9. Prvostopenjsko sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj trenutno ambulantno zdravljenje oziroma drugi načini zaradi udeleženčevega nekritičnega odnosa do svoje bolezni ne pridejo v poštev.

10. Materialnopravno pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno zdravljenje zadržane osebe v oddelku pod posebnim nadzorom do 15. 2. 2019. Pri tej presoji je prvo sodišče pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da je izvedenka navedla, da je čas šestih tednov potreben, ker gre za prvo hospitalizacijo udeleženca, zaradi česar je potrebna natančna diagonstika ter uvedba in prilagoditev terapije. Obdobje šestih tednov je tudi v okviru zakonsko dopustnega časa, ki je za takšen ukrep predpisan (prvi odstavek 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr). Pojasniti je še, da čas zdravljenje ukrepa fiksno ni določen, temveč je omejen le s skrajnim rokom (71. člen ZDZdr). Če bo čas zdravljenja krajši, kot ga je predvidela izvedenka, bo udeleženec iz oddelka pod posebnim nadzorom lahko odpuščen že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr). Ker pogoji za pravnomočnost sklepa še niso izpolnjeni, saj do dne seje pritožbenega sodišča ni bila izkazana vročitev izpodbijanega sklepa udeležencu, pritožbeno sodišče ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi. Učinek pravnomočnosti bo nastopil bodisi tedaj, ko se bo udeležencu iztekel rok za pritožbo bodisi tedaj, ko bo sodišče odločalo o njegovi morebitni pritožbi.2

12. O priglašenih stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

1 Uradni list RS, št. 77/2008, v nadaljevanju ZDZdr. 2 Primerjaj VSL sklep I Cp 2086/2014.