Jedro

Ne glede na to, da je bila tožnici, ki se je upokojila pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja v R Srbiji, glede izpolnjevanja pogojev za upokojitev upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena v Sloveniji, ima ob dejstvu, da izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino tudi v Sloveniji, pravico do izbire tiste od možnih pokojnin, ki jo želi uživati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 3. odstavku tako, da se za besedo „odmeri“ doda besedi „in izplačilu“.

V 4. odstavku se drugi stavek spremeni tako, da glasi: „Zapadle in še neizplačane zneske starostne pokojnine je toženec dolžan tožnici izplačati v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške revizije v znesku 206,55 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo odločbi toženca z dne 9. 2. 2005 in z dne 14. 4. 2005 (1. odstavek izreka). Tožnici je priznalo pravico do starostne pokojnine od 15. 12. 2004 dalje (2. odstavek izreka). Tožencu je nato naložilo, da je dolžan v roku 30 dni od vročitve sodbe izdati odločbo o odmeri starostne pokojnine (3. odstavek izreka), ter tožnici plačevati zneske pokojnine v mesečnih zneskih za nazaj. Zapadle in še neizplačane zneske starostne pokojnine je dolžan tožnici izplačati v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neizplačanih zneskov starostne pokojnine od 15. 12. 2004 dalje do izplačila (4. odstavek izreka). Tožencu je tudi naložilo povrnitev stroškov postopka (5. odstavek izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po stališču toženca je sodišče zmotno uporabilo določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1). Le-to je mogoče pravilno uporabiti tako, da se šteje, da je zavarovanec, pri katerem je bila pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, že upoštevana ob uveljavljanju pravice do pokojnine v drugi državi, z uveljavitvijo pravice do pokojnine v drugi državi, že opravil izbiro med pokojninami. Določba namreč daje izbirno pravico zavarovancu, ki je šele izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, ne pa tudi upokojencu, ki je že uveljavil pravico do pokojnine v drugi državi in jo tam tudi uživa. Tožnica je z uveljavitvijo pravice do predčasne pokojnine že opravila izbiro, na kar tudi nima vpliva, da se pokojnina v Republiki Srbiji tožnici ne izplačuje. S tem, ko je tožnica že uveljavila pravico do pokojnine, se ji ne more več odpovedati, saj gre za neodtujljivo osebno pravico. Nesporno je, da je bila v Srbiji tožnici priznana pokojnina na podlagi celotne slovenske pokojninske dobe. Neupoštevanje plač, prejetih v RS s strani tujega nosilca zavarovanja pa ni razlog za neupoštevanje določbe 177. člena ZPIZ-1. Zaradi vsega navedenega toženec tudi meni, da tožnici ni dolžan povrniti niti stroškov postopka niti zakonskih zamudnih obresti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev starostne pokojnine v Republiki Sloveniji, kjer je delala 25 let in 8 mesecev, 15. 12. 2004 pa je tudi dopolnila zahtevano starost 59 let in 8 mesecev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Zadeva je bila že obravnavana pred pritožbenim sodiščem. S sodbo, opr. št. Psp 448/2006 z dne 27. 6. 2007 je pritožbeno sodišče izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca in na priznanje pravice do starostne pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na plačilo stroškov postopka zavrnilo. Zoper tako razsodbo je tožnica vložila revizijo, ki pa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 451/2007 z dne 26. 5. 2009 zavrnjena. Tožnica je nato vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. Up-957/09 z dne 8. 1. 2010 sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 451/2007 z dne 26. 5. 2009 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 448/2006 z dne 27. 6. 2007 razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica v Sloveniji dopolnila več kot 20 let pokojninske dobe in je bila na dan 15. 12. 2004, ko je vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, stara 59 let in 8 mesecev. S tem je izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 2. odstavku 36. člena ZPIZ-1 v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZPIZ-1. Omenjena dejstva očitno med strankama tudi niso sporna.

V zadevi je bilo sporno vprašanje uporabe 177. člena ZPIZ-1, kajti toženec je v predsodnem postopku zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnil iz razloga, ker je bila tožnici z odločbo tujega nosilca pokojninskega zavarovanja z dne 28. 7. 2000 priznana pravica do predčasne pokojnine od 15. 4. 2000 dalje, pri čemer je bilo pri vprašanju izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do pokojnine upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, pri odmeri pa je bila upoštevana le doba, ki jo je tožnica dopolnila (oziroma dokupila) v Srbiji. V zvezi z uporabo 177. člena ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS v zadevi, opr. št. Up-770/06-18 z dne 27. 5. 2009 poudarilo, da 33. člen Ustave RS varuje tudi pravico do izbire tiste od možnih pokojnin, ki jo zavarovanec želi uživati (177. člena ZPIZ-1), saj ima ta pravica premoženjski izraz. Pogoje za pridobitev pravice do več pokojnin lahko posamezniki izpolnijo po ZPIZ-1 ali po posebnih zakonih. Po 1. odstavku 177. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. Po 2. odstavku istega člena se navedeni 1. odstavek uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Izbira med pokojninami je po 177. členu ZPIZ-1 urejena tako, da jo zavarovanec lahko uveljavi ne glede na prebivališče, državljanstvo ali čas upokojitve.

Glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča RS ob ugotovitvi, ki očitno med strankama ni sporna in sicer, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje glede odprave odločb toženca in priznanja same pravice do starostne pokojnine od 15. 12. 2004 dalje pravilno uporabilo materialno pravo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je odločilo zgolj o sami pravici do starostne pokojnine, ni pa odločilo o izplačilu starostne pokojnine (tožencu je naložilo zgolj, da izda odločbo o odmeri starostne pokojnine). Zaradi pravilne uporabe materialnega prava (157. člen ZPIZ-1) je pritožbeno sodišče dopolnilo 3. odstavek izreka izpodbijane sodbe tako, da je toženec dolžan ne samo odmeriti starostno pokojnino, temveč tudi odločiti o izplačevanju te pokojnine. Prav tako je zaradi pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče poseglo v 4. odstavek izpodbijane sodbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Skladno z 2. odstavkom 276. člena ZPIZ-1 je namreč toženec dolžan izplačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, ne pa od pridobitve pravice do starostne pokojnine pa do plačila, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo skladno s 5. alineo 358. člena ZPP.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da stroške odgovora na pritožbo tožnica nosi sama. Glede revizijskih stroškov pa je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljevanju: OT) priznalo stroške za vložitev revizije v višini 450 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znašajo revizijski stroški 206,55 EUR. Navedeni znesek je dolžan tožnici plačati toženec v roku 8 dni.