Jedro

Tožena stranka, ki je – glede na pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi – razpolagala le z zaposlitvijo za določen čas, za to zaposlitev pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila dolžna ponuditi, razen v primeru, če so pogodbe o zaposlitvi za določen čas prikrivale zaposlitev za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonit razveljavi sklep tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 5. 2009 (I/1. točka izreka), da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati v šestdesetih dneh od prejema sklepa, to je 10. 8. 2009, ampak je tožnica še zaposlena pri toženi stranki z vsemi pravicami iz dela in po delu (I/2. točka izreka), da je dolžna tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo in ji omogočiti opravljanje dela, ki ga je opravljala pred odpovedjo (I/3. točka izreka), ji plačati neizplačane plače za čas od 10. 8. 2009 v višini 2.237,40 EUR bruto, od tega zneska obračunati in poravnati davke in prispevke ter izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I/4. točka izreka), ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I/5. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni (in tožbenemu zahtevku ugodi) oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da obstoj recesije ni splošno znano dejstvo in bi ga tožena stranka morala dokazati. Določene družbe so v tem obdobju prišle v finančne težave zaradi neekonomičnega investiranja in najemanja kreditov za gradnjo. Tožena stranka za finančne težave ni predložila dokazov, obstoj ekonomskih razlogov bi morala skladno s sodno prakso dokazati z listinami (bilancami), izpovedmi prič ali ugotovitvami sodnih izvedencev. Sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz z zaslišanjem priče Š.B., ki je v letu 2008 pripravljala novo sistemizacijo delovnih mest. Delo je opravljala kot zunanja izvajalka, kar pomeni, da ni bila seznanjena z ekonomskimi razlogi na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved zgolj z navedbami glede recesije in upada prodaje. Z izpodbijano odločitvijo je kršilo 9. člen Konvencije MOD št. 158, dejanskega stanja v zvezi z ekonomskimi razlogi (poslovnim razlogom) na strani tožene stranke ni ugotavljalo. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila dopustna kot skrajno sredstvo, ki bi se ga tožena stranka lahko poslužila le, če ne bi mogla uporabiti milejših ukrepov. Iz sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2010 (pravilno 25. 5. 2009), ki jo je tožnica prejela 10. 6. 2010 (pravilno 10. 6. 2009), izhaja le navedba, da delo tožnice ni več potrebno, ni pa navedeno, kdaj je potreba po njenem delu prenehala, kot bi moralo biti glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 187/2007. Priča Š.B. je izpovedala, da se je tožena stranka že leta 2008 znašla v finančnih težavah, kar pomeni, da je bila odpoved podana prepozno, po izteku subjektivnega tridesetdnevnega in objektivnega šestmesečnega roka za odpoved. V sklepu o odpovedi je tožena stranka zmotno navedla, da se odpoveduje pogodba o zaposlitvi z dne 1. 12. 2003, tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 8. 2004. Četudi bi šteli, da je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje dokazala utemeljen razlog za odpoved, ni dokazala, da tožnice ni mogla zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Zgolj navedba, da je možnosti za nadaljnjo zaposlitev preverila, ne da bi predlagala dokaze, ne zadošča. Tožnici bi morala ponuditi pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo za nedoločen čas. Sklepala in podaljševala je pogodbe o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavkami, tožnici pa kljub delovnim izkušnjam ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. S K.B.S. je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto materialni knjigovodja (VI. tarifni razred) za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009, že pred tem je tožnica svoje delo predala tej delavki. S P.S. je sklenila več pogodb o zaposlitvi za delovno mesto kalkulant (V. tarifni razred) za čas od 5. 1. 2009 do 31. 5. 2009 in od 1. 7. 2009 do 28. 2. 2010, s K.Ž. pa več pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto knjigovodja II. (V. tarifni razred) za čas od 1. 12. 2008 do 30. 11. 2010, kot razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas je navedla začasno povečan obseg dela. Poleg tega je tožena stranka sodišču prve stopnje predložila še pogodbo o zaposlitvi št. 314/09, ki je bila sklenjena s P.S. 1. 6. 2009 in ki ni popolna, saj iz nje ne izhaja čas, do katerega velja, in razlog, zaradi katerega je bila sklenjena. V istem času (25. 5. 2009) je tožnici podala odpoved. Namesto odpovedi bi ji morala ponuditi delo pod spremenjenimi pogoji, jo prekvalificirati ali dokvalificirati za drugo delo in ji tako omogočiti delo, za katero so se sklepale pogodbe o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavkami. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, na primer dokaza z zaslišanjem tožnice. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo, zmotno je štelo, da je tožnica sama kriva, da je bila njena pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala. Tožnici ob odpovedi ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ponujena ji je bila v postopku reorganizacije, ki je potekala v letu 2008. Kot izhaja iz sklepa o spremembi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2008 je bila nova sistemizacija delovnih mest sprejeta zaradi reorganizacije, prehoda na nov indeksni sistem obračunavanja plač in zaradi spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest. Iz sklepa o ugovoru zoper ta sklep z dne 13. 1. 2009 pa izhaja, da je bila nova sistemizacija delovnih mest sprejeta na podlagi priporočila Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Na podlagi navedenega je sklepati, da nova sistemizacija delovnih mest ni bila posledica ekonomskih razlogov, ampak sprememb, za katere se je odločila tožena stranka po inšpekcijskem pregledu ministrstva.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnice, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe, ter navedla, da tožnica zmotno razume pojav recesije. Do recesije je prišlo na globalnem nivoju in je zajela ves gospodarski prostor, ne le nekaterih družb. Zaradi stanja gospodarstva v državi, predvsem pa zaradi posledic recesije, ki se kažejo v panogi gradbeništva, se tožena stranka spopada z velikim upadom naročil in z odpuščanjem delavcev. Bilančno stanje je bilo podlaga za reorganizacijo, v okviru katere so bili sprejeti ukrepi zmanjšanja delovne sile. V aprilu 2009 je tožena stranka zaposlovala 209 delavcev, v septembru istega leta pa le še 172. Dejstva, da je v letu 2008 prodaja nepremičnin začela upadati, da so upadala naročila v gradbeništvu in da se je ekonomska kriza poglabljala, so splošno znana in jih ni treba dokazovati, razvidna so iz podatkov na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije. Zaradi omenjenih dejstev se je tožena stranka znašla v velikih likvidnostnih težavah, ki so privedle do uvedbe postopka prisilne poravnave (kar je razvidno iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7. 4. 2010, ki ga je tožena stranka priložila odgovoru na pritožbo). Glede na navedbe tožnice o možnosti nadaljnje zaposlitve pa je tožena stranka navedla, da je bila njena obveznost ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, s takšnim delom pa zaradi gospodarske krize ni razpolagala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožbeni zahtevek najmanj preuranjeno zavrnilo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) ureja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v točki 4.B 12. poglavja. Eden izmed odpovednih razlogov je poslovni razlog, ki je v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer mora biti ta razlog glede na 2. odstavek 88. člena ZDR utemeljen, torej takšen, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po 1. odstavku 82. člena ZDR je utemeljen razlog za odpoved dolžan dokazati delodajalec. Skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora pred podajo odpovedi še preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Skladno s 6. odstavkom 88. člena ZDR pa mora delodajalec redno odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga za odpoved.

Tožnica je delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2004, ki je bila sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto poslovni sekretar – komercialist (VI. tarifni razred). S sklepom z dne 9. 12. 2008 je tožena stranka odločila, da se s tožnico sklene (ponudi) nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto knjigovodkinja I. (V. tarifni razred). V obrazložitvi sklepa se je sklicevala na izvedbo reorganizacije v družbi, prehod na nov indeksni sistem obračunavanja plač in spremembo akta o sistemizaciji delovnih mest. Zoper ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnica ugovarjala, tožena stranka je o ugovoru odločila s sklepom z dne 13. 1. 2008 (pravilno: 13. 1. 2009), ugovor je zavrnila in tožnici predložila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto knjigovodkinja I. Tožnica ponudbe ni sprejela, 10. 6. 2009 je prejela sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem sklepu z dne 25. 5. 2009 se je tožena stranka sklicevala na ekonomske razloge, odpoved je podala, ker je zaradi drastičnega zmanjšanja prodaje nepremičnin in gradbenih investicij s strani naročnikov, načrtovanja in izvajanja projektov za trg, gradbene dejavnost stanovanjske in poslovne gradnje ter vseh drugih gradenj sprejela ukrepe za sanacijo nastalega položaja. V ta namen je sprejela novo sistemizacijo delovnih mest, pospeševala je prodajo, se dogovarjala z upniki in dolžniki, odprodala del mehanizacije. Z namenom, da tožnici delovno razmerje ne bi prenehalo, je preverila, ali jo je mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, in možnosti glede izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja. Zaradi nadaljnjega poglabljanja krize ji ni uspela zagotoviti drugega dela, potrebe po delu tožnice po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar – komercialist pa so prenehale (zaradi ekonomskih razlogov). V uvodu sklepa o odpovedi je sicer navedla pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 12. 2003, ne pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2004, po kateri je tožnica opravljala delo, vendar to ni vplivalo na zakonitost. Nesporno se odpoved nanaša na pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar – komercialist, na katerem je tožnica opravljala delo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je izpodbijana odpoved zakonita, sprejelo na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka izvedla prestrukturiranje poslovanja, da je zmanjševala delovno silo zaradi gospodarske krize, da za delo, ki ga je tožnica pri njej opravljala, ni zaposlovala novih delavk in da „si je tožnica sama kriva za nastalo situacijo, ker ni privolila v spremembo pogodbe o zaposlitvi“. Iz tega je razvidno, da je presojalo le obstoj utemeljenega razloga za odpoved, ne pa drugih vidikov, od katerih je odvisna odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, to je pravočasnosti odpovedi in možnosti, da bi tožnica ostala zaposlena pod spremenjenimi pogoji. Tako je izpodbijana odločitev najmanj preuranjena, četudi štejemo, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za odpoved. Ni dokazala oziroma sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, ali je tožena stranka odpoved podala znotraj šestmesečnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR in ali je pred odpovedjo preverila možnost, da bi tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji, kot se zahteva v 3. odstavku 88. člena ZDR.

Tožena stranka se je za utemeljitev razloga za odpoved v odgovoru na tožbo z dne 8. 7. 2009 sklicevala na splošno znano dejstvo, da je prišlo do izrednega upada naročil v gradbeništvu in da so se njeni prihodki v enem letu znižali za približno 70 %. Prodaja nepremičnin (stanovanj) se je praktično ustavila, gradbenih investicij s strani novih naročnikov ni bilo, zaradi česar je sprejela ukrepe za sanacijo nastalega položaja. Poslovanje je racionalizirala na organizacijskem in poslovnem področju, pospešila je prizadevanja za večjo prodajo, delno je odprodala osnovna sredstva, vse z namenom znižanja stroškov. Hkrati je ugotovila, da ne more ohraniti v veljavi pogodbe o zaposlitvi s tožnico. V pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2009 je navedbe dopolnila, dodala je, da je upad naročil v gradbeništvu razviden iz podatkov na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije. Poleg tega je predlagala vpogled v podatke Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v zvezi z brezposelnostjo. V zvezi s potrebo po delu tožnice je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo Š.B., ki je izpovedala, da je pri toženi stranki zaznala zmanjšano količino dela na vseh področjih in da od sprejema nove sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ni več delovnega mesta poslovni sekretar – komercialist, na katerem je delo opravljala tožnica.

Ugotovitev, da je imela tožena stranka ekonomske težave (znižanje prihodkov za 70 % zaradi izrednega upada naročil v gradbeništvu, prodaje nepremičnin in gradbenih investicij) ne zadošča za zaključek, da je tožena stranka dokazala utemeljen (poslovni) razlog za odpoved. Za takšen zaključek bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti (bi morala tožena stranka dokazati), da je poslovni (ekonomski) razlog privedel do tega, da delo tožnice po njeni pogodbi o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Do tega se sodišče prve stopnje kljub navedbam, ki so bile pravočasno podane, ni posebej opredelilo. V prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2009 je tožnica na primer navedla, da je po pogodbi o zaposlitvi (ki je bila odpovedana) opravljala delo, povezano s kompenzacijami in bančnimi garancijami, ki je za toženo stranko potrebno in ki ga še vedno opravljajo druge delavke.

Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinega ugovora, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Ugotovilo je le, da se je tožena stranka že konec leta 2008 začela soočati z upadom prodaje nepremičnin, da je zaradi poglabljanja krize izvedla reorganizacijo, v okviru katere je decembra 2008 tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi (ki je tožnica ni sprejela). Delovno mesto poslovni sekretar – komercialist, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je bilo ukinjeno s spremembo akta o sistemizaciji oziroma s sprejemom novega akta o sistemizaciji, ki je začel veljati 1. 1. 2009. Na podlagi teh ugotovitev bi bilo treba preveriti, ali ni delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za delovno mesto poslovni sekretar – komercialist, že tedaj (decembra 2008) postalo nepotrebno, kar pomeni, da bi bilo treba ugotoviti, kdaj je nastopil (poslovni) razlog za odpoved. Od tega je namreč odvisno, ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je predmet presoje, pravočasna in zakonita.

Pri zaključku o zakoniti redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je sodišče prve stopnje upoštevalo še, da tožena stranka na delovnem mestu poslovni sekretar – komercialist, na katerega se je nanašala odpovedana pogodba o zaposlitvi (niti na delovnem mestu knjigovodkinja I. po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila ponujena konec leta 2008 in ki je tožnica ni sprejela), ni zaposlovala na novo in da za to delovno mesto ni sklepala pogodb o zaposlitvi za določen čas. Nobena izmed delavk, omenjenih v pritožbi (K.B.S., P.S. in K.Ž.), ne opravlja enakega dela, kot ga je opravljala tožnica. Na podlagi teh ugotovitev bi sicer lahko sklepali, da tožena stranka dela tožnice ni več potrebovala (torej da je obstajal utemeljen razlog za odpoved), ne pa tudi, da je preverila možnost za nadaljnjo zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji ali da možnosti za zaposlitev pod spremenjenimi pogoji ni bilo. S tem v zvezi bi bilo treba najprej ugotoviti, ali bi bilo katero izmed del, za katera so se sklepale pogodbe o zaposlitvi za določen čas, za tožnico ustrezno. Ustrezna zaposlitev je po 3. odstavku 90. člena ZDR zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Le v kolikor delodajalec ob odpovedi razpolaga s tako zaposlitvijo, je delavcu dolžan ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da tožena stranka, ki je – glede na pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delavkami K.B.S., P.S. in K.Ž. – razpolagala le z zaposlitvijo za določen čas, za to zaposlitev pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila dolžna ponuditi, razen v primeru, če so pogodbe o zaposlitvi za določen čas prikrivale zaposlitev za nedoločen čas. S K.B.S. je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 za delo na delovnem mestu materialni knjigovodja, ki sodi v VI. tarifni razred (za to delovno mesto tožena stranka ni predložila opisa). Na takšno delovno mesto se je nanašala tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar – komercialist, ki je bila 25. 5. 2009 odpovedana tožnici (prenehanje delovnega razmerja je nastopilo 10. 8. 2009). Zaradi tega bi bilo treba preveriti, ali bi bila zaposlitev na delovnem mestu materialni knjigovodja ustrezna za tožnico z vidika 3. odstavka 90. člena ZDR, kajti če bi bila, bi ji bila dolžna tožena stranka ob odpovedi ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto.

Ob koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo ugotovitev, da je tožena stranka od aprila 2009 do oktobra istega leta zmanjšala število zaposlenih z 209 na 172. Glede na to bi moralo v okviru pooblastil materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP ugotoviti, ali je postalo nepotrebno delo večjega števila delavcev v smislu 96. člena ZDR. Na podlagi 1. odstavka tega člena ZDR je delodajalec, ki zaposluje najmanj 100 in največ 300 delavcev (tožena stranka je zaposlovala 209 delavcev) ob ugotovitvi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju tridesetih dni postalo nepotrebno delo najmanj 10 % delavcev, dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Tak program je na podlagi 2. odstavka 96. člena ZDR dolžan izdelati tudi, če v obdobju treh mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Vsebina programa je podrobneje opredeljena v 99. členu ZDR.

Glede na opisano nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo po 355. členu ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z izvedbo dodatnih dokazov (upoštevaje prepoved novot v 2. odstavku 362. člena ZPP in pravila o dokaznem bremenu) razčistiti nakazana odprta vprašanja ter nato ponovno presoditi, ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 5. 2009, ki je bila podana tožnici, zakonita oziroma ali je tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi, reintegracijo in reparacijo utemeljen.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo iz načela ekonomičnosti postopka ter iz ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno dalj in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da vsi ugovori strank (tožnice) še niso bili predmet obravnave. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.