Jedro

1. Skladno z 14. členom Zakona o funkcionarjih v državih organih (Ur. l. RS, št. 30/90, 18/91, 22/91 in 4/93) ima funkcionar, ki mu je funkcija prenehala, pravico do nadomestila plače do vrnitve v prejšnjo organizacijo oziroma do nove zaposlitve, vendar največ za 3 mesece. Ker se je toženec po razrešitvi s funkcije na novo zaposlil že pred iztekom navedenega roka, je bilo nezakonito izplačano nadomestilo plače za obdobje po ponovni zaposlitvi.

2. Na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območjih (Ur. l. RS, št. 60/94 - 75/98) je bilo na območju mesta A. poleg tožeče stranke ustanovljenih še 9 občin, ki so skladno s citiranim predpisom pravne naslednice mesta A. Do sklenitve sporazuma o delitvi premoženja in ureditvi drugih medsebojnih premoženjsko-pravnih razmerjih so vse občine enotne sospornice, zato se na vsako od njih raztezajo učinki pravnih dejanj katerkoli od njih (196. čl. ZPP).

3. Vse premoženje mesta A. je do delitve premoženja in ureditve medsebojnih premoženjsko-pravnih razmerij last vseh novo nastalih občin. Tako na aktivi kot na pasivi premoženja gre za skupno lastnino (lastnino več oseb na nerazdeljenih stvareh, pri čemer deleži niso določeni, so pa določljivi), zato lahko tožeča stranka (ena od novo nastalih občin) sama vloži tožbo zoper toženo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 654.052,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1998 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 62.814,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Tožbeni zahtevek za plačilo obresti od glavnice za čas od 1.12.1998 do 23.12.1998 pa je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je že v teku postopka opozorila na tekst v 1. odst. sklepa računskega sodišča, iz katerega jasno izhaja, da imajo aktivno legitimacijo v obravnavanem sporu vse pravne naslednice in ne samo tožeča stranka in to potem, ko medsebojno uredijo premoženjsko pravna razmerja. Tega do danes še niso storile. Zaradi tega je mnenja, da tožeča stranka svoje terjatve do toženca sploh še ne more uveljavljati. Navaja tudi, da toženec v postopku v zvezi s sklepom računskega sodišča ni imel statusa stranke in je sklep računskega sodišča prvič videl šele, ko je prejel tožbo. Omenjeni sklep se zato nanj ne more nanašati in zoper njega ne more imeti pravne učinke. V zvezi s temeljem zahtevka pa poudarja, da sodišče prve stopnje zmotno tolmači določila predpisov, na podlagi katerih je toženec prejel izplačilo. Kot izhaja iz listin, je toženec izplačilo prejel na podlagi odločbe pristojne komisije za volitve in imenovanja pri SO A., ki je bila v skladu s predpisi v celoti zadolžena za odločanje o prejemkih zaposlenih. Ker se po poteku mandata ni mogel vrniti na prejšnje delovno mesto, je bil podpisan sporazum, ki mu je omogočil izplačilo prejemkov zaradi prenehanja ne samo funkcije, ampak tudi delovnega razmerja. Ker je tožencu delovno razmerje prenehalo v skladu s predpisi in ni imel možnosti vrnitve na prejšnje delovno mesto, je mnenja, da so se izpolnili pogoji za izplačilo nadomestila plače. Pri tem ni bistveno, ali je toženec kasneje zaposlitev imel ali ne. Končno opozarja še na odločbe VS RS, ki govore o tem, da se lahko dejstva, ki jih odločba navaja, izpodbijajo, v kolikor naj bi se nanašale na stranke. Ker sam ni bil stranka v postopku zanj ugotovitve računskega sodišča ne morejo imeti nobene dokazne ali druge moči, dejstva, ki jih zatrjuje tožeča stranka na eni in toženec na drugi strani, bi zato moralo sodišče prve stopnje samostojno presojati, česar pa ni storilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče zato sprejema pravne zaključke sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Pritožba se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da ugotovitve računskega sodišča za toženca ne morejo imeti nobene dokazne moči iz razloga, ker sam ni bil udeležen v postopku ugotavljanja nezakonitih izplačil tožeče stranke. Vendar pritožba nima prav, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni samostojno presojalo dejstva, ki jih zatrjuje tožeča stranka na eni strani in toženec na drugi strani. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je sodišče na glavni obravnavi izvedlo dokaz z vpogledom vseh listin, ki so pomembne za odločitev v sporni zadevi. Iz teh listinskih dokazov izhaja, da je tožencu s sklepom komisije za volitve in imenovanja pri SO A. z dne 1.12.1994 delovno razmerje prenehalo dne 31.12.1994. Iz sporazuma med strankama z dne 1.12.1994 pa izhaja, da sta se stranki sporazumeli, da toženec zaradi istočasnega prenehanja delovnega razmerja in funkcije člana izvršnega sveta in sekretarja sekretariata pridobi pravico do 3 mesečnega nadomestila plače. Kot pravna podlaga za omenjeno izplačilo je v sporazumu z dne 1.12.1994 naveden 14. člen Zakona o funkcionarjih v državnih organih (Ur.l. RS št. 30/90, 18/91, 22/91 in 4/93), ki določa, da ima funkcionar, ki mu je funkcija prenehala, pravico do nadomestila OD do vrnitve v prejšnjo organizacijo oziroma do nove zaposlitve, vendar največ za 3 mesece. Ker se je toženec na novo zaposlil že s 1.1.1995 in kar izhaja iz navedb samega toženca na obravnavi dne 4.10.2000, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožencu nezakonito izplačano nadomestilo plače in to v višini, kot izhaja iz izračuna tožeče stranke in zoper katere višino izplačanega neto zneska toženec ni ugovarjal (glej obravnavni zapisnik z dne 4.10.2000). Ker je za presojo odločitve bistvenega pomena ugotovljeno dejstvo, da se je toženec na novo zaposlil že s 1.1.1995, je sodišče pravilno zaključilo, da je toženec nedvomno neupravičeno prejel vtoževani znesek. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

V zvezi z ugovorom tožene stranke, ki tožeči stranki oporeka aktivno legitimacijo za vložitev te tožbe do sprejema akta o ureditvi medsebojnih premoženjsko-pravnih razmerjih med pravnimi naslednicami, ki so nastale na območju mesta A., pa je potrebno poudariti, da sprejem omenjenega akta ni procesna predpostavka za vložitev tožbe. Na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območjih (Ur.l. RS št. 60/94 - 75/98), je bilo namreč na območju mesta A. poleg tožeče stranke ustanovljenih še 9 občin, ki so vse pravne naslednice prvotnega mesta A.. Ta zakon je torej določil nasledstvo vseh teh občin. Zato so vse novo nastale občine pravne naslednice mesta A. do sklenitve sporazuma o delitvi premoženja in ureditvi drugih medsebojnih premoženjsko-pravnih razmerjih ter enotne sospornice. Že iz razloga, ker so enotne sospornice, pa se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (196. člen ZPP). V zvezi z vprašanjem delitve premoženja in ureditve medsebojnih premoženjsko-pravnih razmerjih, je potrebno še opozoriti, da je vse premoženje mesta A. še vedno last novih občin. Gre za lastnino več oseb na nerazdeljenih stvareh, torej za skupno lastnino pri katerih deli še niso določeni, čeprav so določljivi. To velja tako za aktivo kot tudi za pasivo premoženja. Iz tega torej sledi, da lahko tožeča stranka sama vloži tožbo zoper toženo stranko.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP).