Jedro

Tožnica je od toženih strank zahtevala plačilo odškodnine zaradi nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v času prijave na razpis ni izpolnjevala pogoja znanja italijanskega jezika na višjem nivoju (VI. stopnja). Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi morala prvo tožena stranka kljub temu, da je tožnica podala izjavo, v kateri je navedla, da zahtevani razpisni pogoj izpolnjuje, na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnica predložila k prijavi, ugotoviti, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje in je ne bi smela uvrstiti v izbirni postopek. Zato obstoji protipravno ravnanje prvo tožene stranke. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. V obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj protipravnosti na strani prvo tožene stranke, kot eden od elementov odškodninske odgovornosti. Iz objave javnega natečaja za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta »višji svetovalec« izhaja, da mora prijava med drugim vsebovati pisno izjavo o izpolnjevanju pogoja znanja uradnega jezika in izjavo o znanju višje ravni italijanščine. Tožnica je takšno izjavo priložila in tožena stranka se je na to izjavo upravičeno zanesla. Tožnica je tista, ki ni ravnala pravilno, saj je podala izjavo, da zahtevani razpisni pogoj izpolnjuje, čeprav ga ni. Zato prvo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. Ker zoper ugodilni del ni bila vložena pritožba, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna in pritožbeno sodišče v ta del sodbe ni poseglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 6.880,95 EUR ter obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 173,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek. Višji toženi zahtevek zoper prvo toženo stranko (plačilo odškodnine v znesku 69.544,05 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka). S sklepom je odločilo, da se tožba zoper drugo toženo stranko zavrže (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženima strankama v roku 8 dni povrniti potrebne stroške tega postopka, in sicer prvo toženi stranki v znesku 1.716,73 EUR in drugo toženi stranki v znesku 1.987,50 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev o stroških se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da njen soprispevek k nastanku škode znaša 80 %. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da je tožnica pred sklenitvijo delovnega razmerja predložila potrdilo, da ima znanje italijanskega jezika na osnovni ravni, tj. IV. stopnja in ne na VI. stopnji. Ni obrazložilo, kako je to dejstvo ovrednotilo z razmerjem 80 : 20. Navaja, da ni z ničemer prispevala k temu, da jo je tožena stranka zaposlila kljub neizpolnjevanju pogojev. V razpisu ni bila zahtevana VI. stopnja izobrazbe glede jezika. Poleg tega ni bilo določeno, da je treba izpolnjevanje pogojev izkazati z listinami. Navaja, da je imela tudi sicer znanje italijanskega jezika VI. stopnje, saj je že na občini A. dobivala za tako stopnjo poseben dodatek. Prvostopenjsko sodišče je napačno izračunalo višino škode. Navaja, da je vtoževala tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi kršitev osebnostnih pravic, ki pa jih ni mogla dokazati, ker sodišče prve stopnje ni dovolilo izvedbe dokaza z izvedencem. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi o stroških postopka, ki jih je naložilo v plačilo tožnici. Napačno je ugotovilo, da je tožničin uspeh v sporu 14,60 %. Tožnica je po temelju uspela 100 % in ne zgolj 20 %. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prvo tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o zavrnilnem delu (zavrnitev višjega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 69.544,05 EUR). Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje v sodbi.

7. V predmetni zadevi je tožnica od toženih strank zahtevala odškodnino zaradi nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi drugega odstavka 77. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU) ima javni uslužbenec v primeru razveljavitve njegove pogodbe o zaposlitvi na podlagi 74. člena od delodajalca pravico zahtevati odškodnino v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ), ki ureja splošna pravila o odškodninski odgovornosti, v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi odškodninske odgovornosti, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti OZ določa načelo obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena OZ). Navedeno pomeni, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti.

8. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da se je tožnica prijavila na razpis za delovno mesto Višji svetovalec B. v Uradu C.. V izjavi je glede izpolnjevanja razpisnega pogoja znanja italijanskega jezika na višjem nivoju izjavila, da je v juniju 2002 opravila preizkus znanja iz italijanskega jezika - raven VI Republiškega izpitnega centra na univerzi D. v E.. Tožnica je prijavi priložila potrdilo univerze D. v E., iz katerega izhaja, da ima opravljeno zgolj IV. stopnjo oziroma osnovno raven italijanščine. Tožena stranka je tožnico izbrala kot ustrezno kandidatko in z njo 8. 6. 20110 sklenila pogodbo o zaposlitvi. Istega dne je bila tožnica imenovana v naziv Višji svetovalec III ter bila uvrščena v 8. plačni razred. Zaradi ugotovitev v inšpekcijskem postopku je prvo tožena stranka dne 10. 3. 2011 Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS podala predlog za razveljavitev pogodb o zaposlitvi, sklenjenih s štirimi delavci, pri katerih je inšpekcijski pregled ugotovil razloge za ta ukrep, med njimi tudi tožničine. Komisija je nato 13. 4. 2011 izdala sklep, da se predlogu ugodi in se tožničina pogodba o zaposlitvi, sklep o uvrstitvi v plačni razred in odločba o imenovanju v naziv razveljavijo.

9. Sodišče prve stopnje je glede temelja zaključilo, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ugodilo je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za materialno škodo v znesku 6.880,95 EUR ter tožbenemu zahtevku v delu, kjer je tožnica zahtevala sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 173,00 EUR bruto, z izplačilom neto zneska. Višji tožbeni zahtevek, za plačilo odškodnine v znesku 69.544,05 EUR je zavrnilo iz razlogov, ker je pri materialni škodi upoštevalo tožničin 80 % prispevek k nastanku škode. Glede materialne škode, ki se nanaša na stroške izobraževanja, je ugotovilo, da niso v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem prvo tožene stranke, v zvezi z odškodnino za nematerialno škodo pa je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine neutemeljen.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu sicer pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Po presoji pritožbenega sodišča tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen že iz razloga, ker ravnanje prvo tožene stranke ni bilo protipravno.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v času prijave na razpis, tj. v marcu 2010 ni izpolnjevala pogoja znanja italijanskega jezika na višjem nivoju (VI. stopnja). Kljub temu, da je tožnica podala izjavo, v kateri je navedla, da zahtevani razpisni pogoj izpolnjuje, bi prvo tožena stranka na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnica predložila k prijavi, predvsem potrdila univerze D. v E., morala ugotoviti, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje in je ne bi smela uvrstiti v izbirni postopek. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da obstoji protipravno ravnanje prvo tožene stranke, in sicer se je sklicevalo na kršitev obveznosti iz drugega odstavka 61. člena ZJU. ZJU v 61. členu ureja izbirni postopek. V prvem odstavku določa, da se izbira kandidata opravi v izbirnem postopku, v katerem se presoja usposobljenost kandidata za opravljanje nalog na uradniškem delovnem mestu. V drugem odstavku pa določa, da se lahko izbirni postopek opravi v več fazah, tako da se kandidati postopno izločajo. Opravi se v obliki presojanja strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki jo je predložil kandidat, pisnega preizkusa usposobljenosti, ustnega razgovora, ali v drugi obliki.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj protipravnosti na strani prvo tožene stranke, kot eden od elementov odškodninske odgovornosti. Iz objave javnega natečaja za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta »višji svetovalec B.« izhaja, da je morala prijava med drugim vsebovati pisno izjavo o izpolnjevanju pogoja znanja uradnega jezika in izjavo o znanju višje ravni italijanščine. Tožnica je takšno izjavo priložila in tožena stranka se je na to izjavo upravičeno zanesla. Tožnica je tista, ki ni ravnala pravilno, saj je podala izjavo, da zahtevani razpisni pogoj izpolnjuje, čeprav ga ni. Na podlagi navedenega prvo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti.

13. Posledično je napačna tudi odločitev v ugodilnem delu I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, vendar pa zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, kar pomeni, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče v ta del sodbe zato ni posegalo.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspela. Prvo tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).