Jedro

16.Postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence je urejen v VI. poglavju ZOA (20-22.a člen ZOA). Vloga za pridobitev pravice do osebne asistence se vloži na krajevno pristojnem centru za socialno delo (prvi odstavek 20. člena ZOA). Odločba o pravici do osebne asistence se izda na podlagi mnenja dvočlanske strokovne komisije Inštituta RS za socialno varstvo, ki izdela mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence (četrti odstavek 20. člena in prvi odstavek 21. člena ZOA). Pri tem je komisija izvedenski organ, ki deluje v okviru inštituta (drugi odstavek 21. člena ZOA), mnenje pa izdela na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom storitev na njegovem domu na posebnem, vnaprej pripravljenem standardiziranem obrazcu predpisanem s strani ministra (tretji in šesti odstavek 21. člena ZOA). Določbe ZOA urejajo tudi sestavo in imenovanje komisije, ki jo sestavljata dva izvedenca, ki ju center za socialno delo imenuje z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, in v katero se imenujejo strokovnjaki s področja socialnega varstva, strokovnjaki s področja zdravstvenega varstva in strokovnjaki - predstavniki uporabnikov po vrsti invalidnosti (drugi odstavek 21. člena ZOA). V primeru pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, odloča ministrstvo, ki lahko pri odločanju o pritožbi pridobi novo izvedensko mnenje (peti odstavek 20. člena ZOA). V postopku ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence se preverja ustreznost obsega ur in vrst storitev osebne asistence, priznanih z odločbo o pravici do osebne asistence (prvi odstavek 22. a člena ZOA). Ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence se izvede po uradni dolžnosti (drugi odstavek 22. a člena ZOA) ali v skladu s postopkom, kot je določen za postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence (četrti odstavek 22. a člena ZOA). V postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v ZOA niso urejena drugače (5. člen ZOA).

-------------------------------

Sodišče po pregledu izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedenski mnenji o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 20 ur osebne asistence manj kot je veljalo od leta 2020 naprej. Upravna organa prve in druge stopnje se sploh nista opredelila do navedb tožnika in njegove dodatne medicinske dokumentacije v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja.

Izrek

17.Sodišče je pri presoji izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb zakona, pri čemer mora preveriti vsebino izreka in obrazložitve odločbe ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), neustrezno obrazloženost in napake v postopku pa je v tožbi uveljavljal tudi tožnik.

1Kerševan E. (ur), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 333, tč. 6.

I.Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Maribor št. 1410-49/2022-31992/8 z dne 19. 7. 2022 in odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 14109-130/2022/11 z dne 15. 6. 2023 se odpravita ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan od poteka paricijskega roka za izpolnitev dalje do plačila.

18.Sodišče po pregledu izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedenski mnenji o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 20 ur osebne asistence manj kot je veljalo od leta 2020 naprej. Upravna organa prve in druge stopnje se sploh nista opredelila do navedb tožnika in njegove dodatne medicinske dokumentacije v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja. Navedbe (sicer pavšalne) v zvezi s tem je toženka prvič podala šele v odgovoru na tožbo, ko je navedla, da se zdravstveno stanje tožnika ni poslabšalo, saj gre za stanje po poškodbi iz leta 2019, pri tem pa takšne dodatne obrazložitve ni mogoče upoštevati, saj skladno s sodno prakso toženka obrazložitve izpodbijane odločbe v odgovoru na tožbo ali z navedbami v upravnem sporu ne more dopolnjevati.

2Kerševan E. (ur), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 266, točka 5. in 7.

Obrazložitev

19.Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je Komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence; ni pa Komisija tista, ki na koncu odloča. Izvid in mnenje Komisije je samo dokaz, do katerega se mora upravni organ opredeliti/ga oceniti, stranka pa mora imeti možnost, da se z njim seznani in o njem izjavi. To velja tudi v primeru, da se v postopku imenujeta dve komisiji in izdelata dve mnenji: stranka mora imeti možnost, da se še pred izdajo (prvostopenjske in drugostopenjske) upravne odločbe seznani in izjavi o ugotovitvah obeh. V tem okviru sodišče opozarja toženko na določbo prvega odstavka 154. člen ZUP, ki določa, da: uradna oseba, ki vodi postopek, lahko po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotnimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence.

Potek upravnega postopka

3UPRS sodba opr. št. I U 146/2021-29 z dne 21. 11. 2023.

1.Z odločbo Centra za socialno delo Maribor št. 1410-49/2022-31992/8 z dne 19. 7. 2022 je bila tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) priznana pravica do 40 ur storitev osebne asistence na teden, in sicer: - storitev, namenjenih osebni pomoči uporabnika, - storitev, namenjenih pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih, - spremstva (1. točka izreka). V izreku je bila določena izvršljivost odločbe in prenehanje veljavnosti odločbe št. 141-23/2020-311992/7 z dne 17. 6. 2020 (2. točka izreka), določen način izbire izvajalca osebne asistence, njeno izvajanje, kritje stroškov izvajanja osebne asistence in dolžnost sporočanja sprememb, ki vplivajo na upravičenost do osebne asistence (3., 4., 5., 6. točka izreka). Odločeno je bilo še, da stroški postopka niso nastali (7. točka izreka).

20.Končno odločitev sprejme pristojni organ po končanem ugotovitvenem postopku z ustrezno obrazloženo odločbo. To pomeni, da mora obrazložitev ustrezati standardom obrazloženosti iz prvega odstavka 214. člena ZUP, ki določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto, 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, 4. navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

4Kot že obrazloženo se skladno s 5. člen ZOA v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače.

2.Iz izreka odločbe izhaja, da je Center za socialno delo na podlagi ponovne vloge za priznanje pravice do osebne asistence z dne 28. 1. 2022 ugotovil, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do osebne asistence, na podlagi mnenja strokovne komisije, ki se mu pošilja v vednost skupaj z izdano odločbo, pa je bilo tožniku priznana pravica do 40 ur storitev osebne asistence na teden.

3.Tožnik je zoper odločitev I. stopenjskega organa vložil pritožbo. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 14109-130/2022/11 z dne 15. 6. 2023 odločilo, da se pritožbi ne ugodi (1. točka izreka), da se prvostopenjska odločba odpravi (2. točka izreka) ter da ima tožnik pravico do 40 ur, in sicer: - storitve, namenjene osebni pomoči uporabnika, - storitve, namenjene pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih, - spremstvo, - pomoč pri komunikaciji (3. točka izreka). Določen je bil tudi način izbire izvajalca osebne asistence, način njenega izvajanja, kritje stroškov izvajanja osebne asistence in dolžnost sporočanja sprememb, ki vplivajo na upravičenost do osebne asistence ter odločeno, da stroški postopka niso nastali (4., 5., 6., 7. in 8. točka izreka).

21.V kolikor je namreč obrazložitev odločbe pomanjkljiva in v njej ni konkretizirano obrazloženo, katere so tiste okoliščine, ki so organ vodili k sprejetem zaključku, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, posledično so zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

5Prim. UPRS sodba opr. št. II U 39/2020 z dne 27. 1. 2023, sodba opr. št. II U 190/2020 z dne 30. 6. 2023 ter VSRS sodba opr. št. I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004.

4.Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je pritožbeni organ v pritožbenem postopku pridobil novo izvedensko mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, iz katerega je razvidno, da je tožnik upravičen do 40 ur osebne asistence na teden in da je obseg ur osebne asistence enak, kot je bilo ugotovljeno ob izdaji prvostopenjske odločbe. Toženka je v celoti sledila izvedenskemu mnenju, iz mnenja povzela, pri katerih aktivnostih tožnik potrebuje pomoč ter odločila, da je pri tožniku ugotovljena enaka potreba po osebni asistenci kot je bila ugotovljena z izvedenskim mnenjem prve stopnje, vendar z dodatno opredeljeno storitvijo, ki jo je toženka na podlagi 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku vnesla v izrek odločbe. Izvedensko mnenje komisije druge stopnje je bilo tožniku posredovano v vednost skupaj z drugostopenjsko odločbo.

22.Sodišče ugotavlja, da ne iz odločbe organa prve stopnje in ne iz odločbe organa druge stopnje ne izhajajo ustrezno obrazloženi razlogi za sprejeto odločitev. Drži sicer, da Komisija, ki jo določi organ, skladno z 21. členom ZOA izdela mnenje o potrebnosti osebne asistence posameznika ter o številu potrebnih ur in vsebini osebne asistence, kljub navedenemu pa to ne pomeni, da Komisija odloča tudi o pravici posameznika do osebne asistence. Slednje je, glede na tretji odstavek 20. člena ZOA, vselej naloga upravnega organa. Dejstvo, da je v postopek odločanja o pravici do osebne asistence pritegnjena strokovna komisija, upravnega organa prve in druge stopnje ne odvezuje dolžnosti, da sprejme konkretizirano odločitev, zanjo navede razloge in opravi zaključek glede ocene vrste in obsega osebne asistence uporabnika, pri tem pa se opredeli do predloženih dokazov in navedb s strani stranke v postopku.

Tožbene navedbe

6UPRS sodba in sklep opr. št. I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020.

5.Tožnik se z odločitvijo upravnih organov ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da odločba temelji na zmotno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju, da je strokovno pomanjkljiva, nima navedb o odločilnih dejstvih in je v nasprotju sama s seboj. Prav tako odločba nedopustno posega v že pridobljene pravice tožnika in s tem krši 158. člen Ustave RS. Upravni organ ni spoštoval določil ZUP, saj se o tožniku in njegovem zdravstvenem stanju ter stopnji invalidnosti ni trudil informirati. Na podlagi odločbe CSD Maribor je bila tožniku na podlagi odločbe št. 141-23/31992/6 z dne 17. 6. 2020 priznana pravica do osebne asistence do 60 ur na teden za potrebe osebne pomoči, pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih, spremstvo in pomoč pri komunikaciji. Tožnik je ponovno vlogo vložil zaradi povišanja ur osebne asistence, saj se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo iz razloga centralne in periferne motnje ravnotežja in sluha, zaradi česar ima težave z ravnotežjem. Zaradi slepote ima tožnik tudi težave pri orientaciji v prostoru, pri hoji uporablja palico, ves čas potrebuje spremstvo druge osebe in njeno asistenco. Zaradi težav z rokami in poškodbami hrbtenice ima težave pri prijemanju, nošnji in z upravljanjem predmetov. Kljub takšnemu dejanskem stanju pa strokovna komisija temu in na veliko presenečenje ni odobrila povečanja števila ur osebne asistence, temveč je število ur zmanjšala na 40 ur tedensko, pri tem pa so razlogi za izpodbijano odločitev vsebinsko vsebovani v obrazložitvi izvedenskega mnenja, katerega ugotovitve odločba zgolj minimalno povzema in se nanje samo sklicuje. S tem, ko je bilo tožniku zmanjšano število ur osebne asistence, je prišlo do poslabšanja pravic tožnika in to kljub poslabšanju njegovega zdravstvenega stanja. Na osnovi predloga za zvišanje števila ur osebne asistence, je bil tožniku zmanjšan obseg ur za eno tretjino, kar je nedopustno. Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj je minimalna in se na izvedensko mnenje zgolj sklicuje, razlogi, ki so organ vodili pri odločanju pa iz odločbe ne izhajajo. Hkrati je bila tožniku kršena tudi pravico do izjavljanja v postopku, saj je tožnik izvedensko mnenje prejel šele skupaj z izpodbijano odločbo, tožniku pa pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se o novih dejstvih in dokazih pomembnih za izdajo odločbe izreče, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik je invalid I. stopnje, popolnoma slep, brez čutila voha, okusa, tipa, ohranjen ima samo sluh. Ima težave s požiranjem, kar je posledica operacije vratnih vretenc. Ima sladkorno bolezen in hipertenzijo. Zaradi hude možganske pogodbe ima difuzno poškodbo glave - decerebracija, hemiplegija z afazijo, je dementen, ima Parkinsov sindrom z zavrtostjo gibov vseh okončin in kompletno hemiplegijo. Ima popolno izgubo ravnotežja.

23.Po mnenju sodišča gre tako v predmetni zadevi pri obeh izpodbijanih odločbah za neustrezno in pomanjkljivo obrazložitev, ki ne zadošča standardu obrazloženosti upravne odločbe (214. člen ZUP), posledično pa za takšne bistvene pomanjkljivosti, ki jih upravni organ lahko sanira le v ponovnem postopku, zato je izpodbijani odločbi že iz tega razloga potrebno odpraviti in vrniti v ponovni postopek. Do odločitve toženke v ponovnem postopku za tožnika velja odločba št. 141-23/2020-31992/6 z dne 17. 6. 2020 po samem zakonu, zato sodišče tega ni vneslo v izrek sodne odločbe. V upravnem sporu, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost upravnih odločb, sodišče namreč odloča samo o odpravi ali spremembi odločbe ali o ugotovitvi njene neveljavnosti, ne odloča pa o veljavnosti drugih (predhodno izdanih odločb), ki niso predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

6.V nadaljnji pripravljalni vlogi je tožnik dodatno pojasnil še, da v upravnem sporu izpodbija tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo, izpostavil, da izpodbijani odločbi ne zadostita standardu obrazloženosti upravnih odločb ter da je bila tožniku kršena pravica do izjave, s tem ko mu je bilo izvedensko mnenje vročeno šele z izpodbijano odločbo. V postopku je bila storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka, kar je razlog za odpravo odločbe, zaradi česar ni potrebno izvesti glavne obravnave, saj gre pri odločitvi organa za strokovno odločitev organa, ki jo mora sam sprejeti.

7ZOA-B se uporablja od 13. 11. 2021.

7.Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi, zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu organu ter odloči, da do odločitve velja odločba CSD Maribor z dne 17. 6. 2020. Hkrati zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

24.Nadalje sodišče izpostavlja še, da mora imeti stranka pred izdajo odločbe, s katero se odloči o njeni pravici, pravico, da se o pridobljenem mnenju Komisije prve in druge stopnje izjavi. V nasprotnem primeru je namreč kršena njena pravica do izjave v postopku, saj je z mnenjem Komisije seznanjena šele z dnem prejetja izdane odločbe in ne pred njeno izdajo, kar pa je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti, in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, ki izhajajo iz odločbe odločevalca. V konkretnem primeru takšna možnost izjave tožniku po presoji sodišča ni bila zagotovljena, saj je slednji mnenje Komisije pridobljeno pred izdajo prvostopenjske odločbe prejel skupaj z izdano odločbo prvostopenjskega organa v vednost, enako pa je bilo tudi v zvezi z mnenjem Komisije, ki si ga je pred izdajo drugostopenjske odločbe pridobila toženka. Tudi to nepravilnost je mogoče odpraviti le v ponovljenem postopku, saj mora stranki pravica do izjave biti zagotovljena pred izdajo odločbe odločevalca, le-ta pa mora biti (tudi glede pripomb, ki jih vlagatelj poda v zvezi z mnenjem Komisije) ustrezno obrazložena, saj je v nasprotju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Enako velja tudi v zvezi s pritožbenimi očitki: v kolikor so ti odločilnega pomena, kot bi to lahko bilo v konkretnem primeru, organ druge stopnje, ko nanje ne odgovori, stori bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost odločbe.

Odgovor na tožbo

8VSRS sklep opr. št. I Up 120/2014 z dne 25. 9. 2014.

25.Sodišče še pripominja, da lahko tožnik v postopku upravnega spora uveljavlja samo kršitve podane v postopku pred organom in nanašajoče se na izpodbijano odločbo organa, ne pa tudi napake izvida in mnenja komisije, ki ga je pridobil organ. Ugovore glede vsebine izvida in mnenja Komisije mora stranka uveljavljati v postopku pred organom prve stopnje in v postopku pritožbe pred organom druge stopnje. Upravni organ pa se mora v obrazložitvi upravne odločbe opredeliti do vsakega posameznega dokaznega predloga posebej, še posebej do tistih dokaznih predlogov, s katerimi stranka dokazuje, da ugotovitve upravnega organa niso pravilne/resnične, česar toženka v izpodbijanih odločbah prav tako ni storila. V zvezi z očitki tožnika o prepovedi zmanjšanja števila ur osebne asistence, sodišče pojasnjuje, da je v času vložitve tožnikove vloge za priznanje osebne asistence zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja že veljal ZOA-B, ki je v četrtem odstavku 22.a člena ZOA določil, da je mogoče z odločbo o ponovni oceni pravice do osebne asistence uporabniku priznati drugačen (večji ali manjši) obseg ur in drugačno opredelitev vrst storitev osebne asistence, ki so mu bile priznane z veljavno odločbo. Seveda pa mora takšna odločitev zadostiti pravnemu standardu obrazloženosti upravne odločbe, zato da jo lahko stranka preizkusi in da lahko, v primeru sodnega varstva, pravilnost in zakonitost takšnega odločbe preizkusi tudi sodišče.

8.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V pritožbenem postopku je toženka ponovno pridobila mnenje strokovne komisije. Iz obeh mnenj je izhajalo, da tožnik potrebuje storitve osebne asistence v obsegu 40 ur na teden, pri tem pa iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi se tožnikovo zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, saj gre za stanje po poškodbi v letu 2019. Strokovna komisija je, skladno z Zakonom o osebni asistenci (ZOA), izvedenski organ, ki poda mnenje o obsegu ur in vsebini storitev osebne asistence, v postopku ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence pa se lahko uporabniku prizna večji ali manjši obseg ur in drugačna opredelitev vrsta storitev osebne asistence, kot so mu bile priznane s prejšnjo odločbo. Glede na navedeno naj sodišče tožbo v celoti zavrne.

Odločitev brez glavne obravnave

9Enako tudi načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006.

26.Sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, kar je razlog za odpravo odločbe, saj gre pri odločitvi organa za strokovno odločitev organa, ki jo bo moral sam sprejeti.

9.Sodišče je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi kršitve pravil postopka ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Zveza:

10.Nadalje sodišče dodaja še, da je ob upoštevanju vrste, narave in pomena zadeve (zlasti glede na tožnikovo zdravstveno stanje), predmetno zadevo obravnavalo prednostno (drugi odstavek 13.a člena Zakona o sodiščih (ZS)).

27.Glede na obrazloženo je sodišče skladno s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ odpraviti navedeno kršitev upravnega postopka in svojo odločitev ustrezno obrazložiti v izdani odločbi v skladu z 214. členom ZUP. Odločitev organa mora namreč temeljiti na dokazih in tudi materialnopravni podlagi, kar mora biti vse konkretizirano na način, da je mogoče preizkusiti, kateri so bili tisti razlogi, ki so organ vodili k sprejeti odločitvi, pri tem pa je ocena Komisije zgolj eden izmed dokazov v postopku. Prav tako bo moral organ pred izdajo odločbe v zvezi z mnenjem Komisije tožniku zagotoviti pravico do izjave.

Sodna presoja

Zakon o osebni asistenci (2017) - ZOA - člen 21 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 154, 154/1

Stroški postopka

11.Tožba je utemeljena.

12.Iz tožbe in nadaljnjih tožbenih navedb izhaja, da tožnik s tožbo izpodbija odločitev CSD Maribor št. 1410-49/2022-31992/8 z dne 19. 7. 2022, s katero je bilo odločeno, da se tožniku prizna 40 ur osebne asistence na teden (prvostopenjska odločba), kakor tudi odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14109-130/2022/11 z dne 15. 6. 2023, s katero je bila pritožba tožnika zavrnjena, odpravljena prvostopenjska odločba ter odločeno, da ima tožnik pravico do 40 ur osebne asistence na teden (drugostopenjska odločba). Glede na takšno vsebino tožbe je sodišče štelo, da tožnik v predmetni zadevi izpodbija tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo.

Pridruženi dokumenti:*

28.V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga v postopku ni zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji (izven glavne obravnave), upravičen do povrnitve stroškov v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženki.

13.Med strankama je sporno, ali je toženka obrazložila izpodbijano prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo v delu, v katerem je zmanjšala število ur osebne asistence iz 60 ur, ki so tožniku pripadale na podlagi odločbe CSD Maribor št. 141-23/2020-311992/6 z dne 17. 6. 2020, na 40 ur, kljub zatrjevanemu bistveno poslabšanemu zdravstvenemu stanju uporabnika, kar je bil razlog za vložitev vloge na podlagi 22. a člena Zakona o osebni asistenci (ZOA).

14.Iz 1. člena ZOA izhaja, da je namen pravice do osebne asistence omogočiti posamezniku/ci z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval/a v družbi na vseh področjih življenja, in da ima na ta način enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

29.Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 378. členom OZ).

15.Osebna asistenca predstavlja pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo (prvi odstavek 2. člena ZOA). Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje (drugi odstavek 2. člena ZOA). Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen (tretji odstavek 2. člena ZOA).