Jedro

Kontradiktornost na pripornem naroku je nujno omejena s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka, in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu. Ker mora biti o nadaljnjem položaju osebe, ki ji je odvzeta prostost, odločeno v najkrajšem možnem času, priporni narok načeloma ni namenjen izvajanju dokazov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je zoper obdolženega M. S. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku; v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo obdolženčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odpravi pripor zoper obdolženca, podrejeno pa predlagajo, da se zoper obdolženca odredi hišni pripor z omejitvami stikov s soobdolženimi v tej zadevi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B-I.

5. Zagovorniki uvodoma uveljavljajo kršitev pravice do obrambe (29. člen Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP). Opozarjajo, da je obramba že na pripornem naroku zahtevala predvajanje prisluhov, da bi se lahko izjasnila, ali je na posnetkih res glas obdolženega S. Vozilo znamke Golf, v katerem je bila nameščena snemalna naprava, je namreč uporabljalo več ljudi in ne le obdolženi M. S. Glede na to, da je v spisu večje število prepisov posnetkov Š. telefona in ni nikoli zabeleženo, da bi ta telefon uporabljal kdo drug kot Š., je po mnenju obrambe podan tudi dvom, da glas na posnetku, ki je bil podlaga za očitek kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pripada obdolženemu S. Ker obramba ni imela možnosti poslušanja posnetkov, po mnenju zagovornikov v postopku ni bilo mogoče verodostojno ugotoviti, da glas na posnetkih res pripada obdolženemu S. B-II.

6. V skladu z 204. a členom ZKP mora sodišče pred odločitvijo o odreditvi pripora zaradi zagotavljanja pravice obdolženca, da lahko vpliva na svoj pravni položaj v postopku, in zaradi zagotavljanja enakosti orožij med strankama (22. in 29. člen Ustave RS) izvesti kontradiktorni priporni narok. Zmotno je sklepanje zagovornikov, da je kontradiktornost na pripornem naroku zagotovljena v enaki meri kot na glavni obravnavi in da mora biti na vprašanje, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, z gotovostjo odgovorjeno že v tej fazi postopka. Kontradiktornost na pripornem naroku je namreč nujno omejena s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka (prim. npr. tretji odstavek 202. člena ZKP in drugi odstavek 20. člena Ustave RS), in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu.(1) Ker mora biti o nadaljnjem položaju osebe, ki ji je odvzeta prostost, odločeno v najkrajšem možnem času, priporni narok načeloma ni namenjen izvajanju dokazov (niti obremenilnih niti razbremenilnih). Preiskovalni sodnik mora o odreditvi pripora odločiti takoj, ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, relevantnih v tej fazi postopka.

7. Kot je pravilno pojasnil že zunajobravnavni senat, je iz zapisnika o zaslišanju osumljenca z dne 13. 5. 2012 razvidno, da sta imela obdolženec in njegova zagovornica pred odločitvijo o priporu možnost vpogleda v spis in možnost seznanitve in izjave o vsem dokaznem gradivu (torej tudi o prepisih prisluhov), ki je bilo kasneje podlaga za odreditev pripora. Iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa je tudi razvidno, da je sodišče pretehtalo navedbe obrambe, ki se nanašajo na identiteto posnetih glasov, in pri tem pojasnilo, da le-te zaradi njihove pavšalnosti niso mogle vzbuditi dvoma v dokazno gradivo, ki je bilo podlaga za sklepanje o obstoju utemeljenega suma. Glede na pravna izhodišča, pojasnjena v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, je sodišče s takšnim postopanjem pred odreditvijo pripora zadostilo procesnim garancijam, ki se zahtevajo v tej fazi postopka. Tako je neutemeljen očitek zagovornikov, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker preiskovalna sodnica pred odreditvijo pripora ni izvedla dokaza z reproduciranjem zvočnih posnetkov.

8. Sodišči sta tudi pojasnili, na podlagi katerega dokaznega gradiva sta sklepali, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec pri dejanju, opisanem v 7. točki izreka prvostopenjskega sklepa, posredoval pri komunikaciji z Z. M. in nato prisostvoval pri srečanju soobdolžencev, ki so se dogovorili za preprodajo prepovedane droge. Ali opisano ravnanje obdolženega M. S. ustreza vlogi posrednika v smislu tretjega odstavka 186. člena KZ-1, pa bo mogoče odgovoriti šele v nadaljnjem postopku, ko bo po izvedbi dokazov mogoča dokončna pravna kvalifikacija dejanja in opredelitev vlog posameznih udeležencev pri storitvi kaznivega dejanja. Očitana kršitev kazenskega zakona tako ni podana.

9. Neutemeljen je tudi očitek kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišči sta namreč pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevali tudi okoliščine (obdolženčeva mladost, predhodna nekaznovanost, redno šolanje in bivanje pri starših), ki jih ponovno izpostavlja zahteva, ter pri tem pravilno pretehtali, da te okoliščine ob ostalih ugotovitvah (prodaja oziroma sodelovanje pri prodaji prepovedanih drog v daljšem obdobju; velike količine različnih vrst drog - tudi drog, ki so zdravju najbolj škodljive; visoka premoženjska korist; ukvarjanje z izvrševanjem kaznivih dejanj kot pridobitna dejavnost; vloga obdolženca v združbi) ne morejo spremeniti zaključka, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Podatek, da izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja M. S. velik vir zaslužka, ima podlago v spisu (list. št. 1569), v prvostopenjskem sklepu (str. 12 in 13) pa so navedene tudi konkretne okoliščine (sorodstvo, podrejena vloga M. S. enemu od glavnih akterjev združbe (M. Š.), ki je na begu), na podlagi katerih je sodišče dodatno utemeljilo svoj zaključek glede ponovitvene nevarnosti.

10. Sodišči sta tudi utemeljeno presodili, da je glede na ugotovljene okoliščine odreditev pripora zoper obdolženega M. S. nujna za varnost ljudi in da zato ni mogoča nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom (vključno z dodatnimi komunikacijskimi omejitvami), ki ga v zahtevi ponovno izpostavljajo zagovorniki. Tako je neutemeljen tudi slednji očitek zahteve, ki se nanaša na nujnost odreditve pripora.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Prim. npr. sodbo VS RS I Ips 24/2000 z dne 17. 2. 2000.