Jedro

Ni odločilno, ali se je tožeča stranka dejansko seznanila s zakonskimi pogoji za vložitev zahteve, ampak, da so bile možnosti za seznanitev (dovolj) realne in dostopne. Petindvajset mesečno obdobje tako predstavlja razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za seznanitev s pogoji za verifikacijo devizne vloge in vložitev zahteve za verifikacijo in s tem uveljavitev svojih lastninskih upravičenj. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prepozno zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka navedeno zahtevo oddala priporočeno na pošto dne 21. 12. 2018, kar je po poteku predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), ki ga v prvem odstavku 11. člena določa Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP).

2. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Navaja, da je bila njena vloga pravočasna, ker so bila devizna sredstva v banki, ki je registrirana na območju Bosne in Hercegovine. V takšnih primerih se rok za vložitev zahteve konča z dnem 31. 12. 2018. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z ZNISESČP in ZUP. 25-mesečni rok za vložitev zahteve je ustrezno dolgo obdobje, da se upravičenci seznanijo s predpisom in podajo zahtevo, čemur je bil namenjen tudi javni poziv, objavljen pred začetkom roka za vlaganje zahtev. Tožena stranka je na svoji spletni strani z ažurnimi informacijami dovolj zgodaj opozarjala na iztek roka. Spletna stran (tudi v tujih jezikih) je vsebovala vse informacije, podatke in obrazce, potrebne za uspešno uveljavljanje pravic upravičencev. Navaja še, da je ESČP v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme poplačila varčevalcev. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, št. knjižice ali računa ... in ... (v nadaljevanju zahteva).

6. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 7. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi ne prereka ugotovitve tožene stranke, da je zahtevo vložila dne 21. 12. 2018, torej, da je ni vložila v roku, določenem v citiranem prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. Da je tožeča stranka zamudila ta zakonski rok, med strankama torej ni sporno. Tožeča stranka pa prereka pravno naziranje tožene stranke v zvezi z razumevanjem prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. V zvezi s tem namreč navaja, da je rok za vložitev zahteve potekel 31. 12. 2018. 8. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08 z dne 16. julija 20141 vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem po tem zakonu določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Razlog sprejetja ZNISESČP je bil v odpravi neenakopravnosti, ki so je bili deležni imetniki deviznih vlog v podružnicah Banke v Sarajevu in Zagrebu.

9. Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Republika Slovenija ima legitimen interes, da si zagotovi predvidljivost obsega obveznosti na podlagi neizplačanih deviznih vlog, ter v ta namen določi rok za vložitev zahteve za verifikacijo. S časovno omejitvijo vlaganja zahtev za verifikacijo se zagotavlja tudi večja stopnja verodostojnosti ugotovljenega dejanskega stanja, saj po naravi stvari s potekom časa postane dokazovanje preteklih dogodkov manj zanesljivo (dokazila se izgubijo, predložena dokazila morda več ne odražajo dejanskega stanja).

10. ZNISESČP je pričel veljati dne 4. 7. 2015, kar pomeni, da je bil od tega dne javno dostopen in so se lahko potencialni upravičenci seznanili z njegovo vsebino in s predpisanim prekluzivnim rokom. Tožena stranka navaja, da je, da bi zagotovila čim širšo seznanjenost potencialnih upravičencev, skladno z 8. členom ZNISESČP objavila javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu RS ter časopisih, ki izhajajo na Hrvaškem, BiH ter tudi v Nemčiji. V pozivu so bili navedeni pogoji za vložitev zahteve za verifikacijo, izrecno je bil naveden tudi rok za vložitev zahteve za verifikacijo. Po presoji sodišča je tožeča stranka tako imela ustrezne možnosti, da se pravočasno seznani zakonskimi pogoji za uspešno verifikacijo devizne vloge ter pravočasno vloži zahtevo za verifikacijo do 31. 12. 2017 (in ne do 31. 12. 2018, kot neutemeljeno navaja tožeča stranka). Pri tem ni odločilno, ali se je tožeča stranka dejansko seznanila s zakonskimi pogoji za vložitev zahteve, ampak, da so bile možnosti za seznanitev (dovolj) realne in dostopne. Petindvajset mesečno obdobje tako predstavlja razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za seznanitev s pogoji za verifikacijo devizne vloge in vložitev zahteve za verifikacijo in s tem uveljavitev svojih lastninskih upravičenj. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženi stranki. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji). Upravičenci iz ZNISESČP z možnostjo učinkovitega pravnega varstva svojih pravic v primerjavi z varčevalci Banke iz Slovenije niso bili neenakopravno obravnavani.

11. Glede na nesporni datum oddaje priporočene pošiljke (21. 12. 2018) tožeča stranka torej ni izpolnila procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa zahtevo po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno s sklepom zavrgla.

12. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se s tožbo v upravnem sporu izpodbija procesni sklep.

14. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno (to je, da je tožeča stranka zahtevo za verifikacijo vložila 21. 12. 2018 priporočeno po pošti), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Med strankama so sporni le pravni učinki zamude roka. Svoje pravno stališče je tožeča stranka lahko podala v tožbi in pripravljalni vlogi ter se tudi odzvala na pravna in dejanska stališča tožene stranke. Tožeča stranka v tem postopku tudi v primeru, če dejansko ni vedela za predpisan rok za vložitev zahteve in ni predhodno pridobila sklepa o dedovanju po prvotnem imetniku devizne vloge, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, izvajanje teh dejstev, ker so nerelevantna, na odločitev ne bi vplivalo, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Glede na navedeno je sodišče odločilo, da je izvedba glavne obravnave nepotrebna. Pri tem je upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku2. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.3 V obravnavani zadevi dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev, kot rečeno med strankama ni sporno.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 S to sodbo je bilo Sloveniji naloženo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare“ devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. 2 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 3 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge