Jedro

10. člen ZSPOZ veže višino odškodnine glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, zato je tožnik upravičen do odškodnine za čas, za katerega mu je priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilni mobiliziranec. Čas do tožnikovega povratka v domovino (do 8. 11. 1945) se upošteva zgolj pri odmeri pravice do priznanja pokojninske dobe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku določila odškodnino v višini 680.000,00 SIT, ker je bil tožniku s pravnomočno odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 1. 2. 1996 priznan status žrtve vojnega nasilja in s tem status upravičenca do odškodnine po 6. členu Zakona o skladu za plačilo odškodnine žrtev vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01 in 111/01, v nadaljevanju: ZSPOZ). Upravičencu se odškodnina izplača v dveh obrokih, in sicer prvi obrok v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe, drugi obrok v 12 mesecih po plačilu prvega obroka, preostali del odškodnine v višini 380.000,00 SIT pa se izplača z izročitvijo 380 obveznic Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik upravičen do odškodnine po 3. točki prve alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ za čas trajanja 34 mesecev v višini 20.000,00 SIT za mesec pretrpljenega nasilja.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. S potrdilom Upravne enote A z dne 13. 10. 1998 je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja za obdobje od 7. 7.1942 do 8. 11. 1945. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku priznana odškodnina samo za 34 mesecev in ne 40 mesecev kolikor znaša obdobje, za katero mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da mu kot žrtvi vojnega nasilja prizna odškodnina za celotno trajanje nasilja, to je 40 mesecev in izplačilo pripadajoče odškodnine v skupnem znesku 800.000,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v postopku priglasilo z vlogo z dne 31. 5. 2002. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 6. člena ZSPOZ so upravičenci do odškodnine po tem zakonu določeni z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00 in 1/01-odl. US, v nadaljevanju ZZVN), z Zakonom o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, 68/98-Odločba US in 11/01) in z Zakonom o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 (Uradni list RS, št. 49/97). Tožnik v tožbi uveljavlja razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa po presoji sodišča ni utemeljen. Iz potrdila o statusu žrtve vojnega nasilja za tožnika je razvidno, da ima priznan status prisilnega mobiliziranca za čas od 7. 7. 1942 do 15. 5. 1945. Na podlagi 13. člena ZZVN se kot podlaga za priznanje pokojninske dobe upošteva čas od 7. 7. 1942 do povratka v domovino dne 8. 11. 1945. Iz navedenega je torej ugotoviti, da je tožena stranka tožniku pravilno odmerila odškodnino za 34 mesecev (čas prisilne mobilizacije od 7. 7. 1942 do 15. 5. 1945) in ne tudi še nadaljnjih 6 mesecev, ki jih tožnik v tožbi uveljavlja glede na to, da se je vrnil v domovino 8. 11. 1945 in da mu je iz tega naslova na podlagi 13. člena ZZVN kot podlaga za priznanje pokojninske dobe upoštevano tudi to obdobje. 10.člen ZSPOZ veže višino odškodnine glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, ter za prisilne mobilizirance določa višino 20.000,00 SIT za mesec pretrpljenega nasilja. Iz navedenega je torej razvidno, da je tožnik upravičen do odškodnine za čas, za katerega mu je priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilni mobiliziranec, kot ga določa 4. člen ZZVN, ki status veže na pogoje iz 2. in 3. člena ZZVN. Po 2.členu ZZVN je žrtev vojnega nasilja oseba, nad katero so nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 izvajale nasilno dejanje ali prisilne ukrepe. V obravnavanem primeru je prisilni ukrep trajal lahko najkasneje do 15.5.1945, zato je bila tožniku utemeljeno odmerjena odškodnina 34 mesecev pretrpljenega nasilja. Čas do tožnikovega povratka v domovino (do 8. 11. 1945) se upošteva zgolj pri odmeri pravice do priznanja pokojninske dobe, zato tožnik nima pravice do odškodnine po določbah ZZPOZ še za nadaljnjih 6 mesecev, kot v tožbi zahteva.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).