Jedro

Stranki kot laiku ni mogoče očitati, da bi morala vedeti, kakšno primerjalno gradivo je po strokovnih kriterijih grafološke stroke primerno za preiskavo. S tem se je seznanila šele po pojasnilu izvedenca, zato ji je treba dopustiti, da naknadno predloži primerjalno gradivo, ki ustreza strokovnim kriterijem brez sankcije prekluzije. V nasprotnem primeru bi ji bilo naloženo nesorazmerno dokazno breme.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 13.840.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.020.000,00 SIT od dne 2.3.2004 do plačila, od zneska 1.260.000,00 SIT od dne 8.3.2004 do plačila in od zneska 10.000.000,00 SIT od dneva vložitve tožbe do plačila, ter da je toženec dolžan preklicati izjavo, ki je navedena pod 2. točko izpodbijane sodbe.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožeča stranka tožencu v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 7.287,62 EUR.

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh zakonskih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, izvede pritožbeno obravnavo in odloči o tožbenem zahtevku, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vtoževanje škode iz anonimk od št. 1 do 6. Očitki glede prešuštva in kadrovskih zadev uprave pravne osebe so takšne narave, da bi tožeči stranki kot pravni osebi lahko okrnili ugled oziroma dobro ime v skladu s 183. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Ti očitki so imeli namen očrniti vodstvo tožeče stranke, ki v očeh javnosti pooseblja pravno osebo. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka iz razloga, ker tožeča stranka ni dokazala s stopnjo prepričanja, da je tožena stranka avtor vseh navedenih anonimk, tudi anonimke št. 9, saj s tožbenim zahtevkom zajeto škodno dejanje predstavljata zgolj anonimki št. 8 in 9, predhodne anonimke pa so zgolj dokaz toženčevega škodljivega kontinuiranega delovanja. Sodišče prve stopnje je prekršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj dokazov ni obravnavalo povezano in ni upoštevalo vsebinske in časovne povezanosti dogodkov, posledično pa je napačno zaključilo, da ni prepričljivih dokazov, da je ravno toženec napisal in razposlal anonimki št. 8 in 9. Sodišče prve stopnje bi moralo objektivno presoditi vse izvedene dokaze in na tako celovito ugotovljenem dejanskem stanju oblikovati zaključek. V konkretnem primeru je zgolj iskalo argumente, ki bi čim bolj skladno podprli predhodno sprejeto odločitev. Anonimko št. 8 je presojalo brez upoštevanja celotnega dogajanja in predhodnih anonimk. Ni ugotavljalo motiva toženca za pisanje anonimk, čeprav je le-ta pogoj za vsestransko objektivno ovrednotenje dokazov. Toženčevi motivi so bili osebne narave, zato bi moralo obravnavati tudi anonimne obtožbe osebne narave. Ločeno in izven konteksta celotnega dogajanja je sodišče prve stopnje analiziralo izpovedi prič S. K., T. H. in I. L., pri čemer ni upoštevalo, da priznanje posredovanja podatkov tožencu ni bilo v interesu nobene od prič. Pri presoji izpovedi S. K. je spregledalo, da se navedbe v anonimki nanašajo na Produkt V-100, ki se je pri tožeči stranki uporabljal do 90. let prejšnjega stoletja, torej v času, ko je priča še delala pri tožeči stranki. Šlo pa je tudi za običajno uporabljeno sestavino v barvni industriji. Anonimka št. 8 je skupek z vseh strani pobranih informacij, ki bi jih lahko pridobil le toženec, saj je bil 30 let v zakonski zvezi z Z. Z., dolgoletno članico uprave. Navedeno je treba upoštevati pri presoji izpovedi priče T. H., ki se je izgovarjala, da kot pravnica ni imela dostopa do receptur. Ni mogoče verjeti priči I. L., da sta se s tožencem pogovarjala le enkrat, saj živita v istem kraju in zahajata v isti teniški klub. Izpoved predsednika uprave ni mogoče zavrniti kot absolutno neverodostojen dokaz, ker naj bi bil zainteresiran za izid postopka. Enako velja za izpoved priče Z. Z.. Sodišče prve stopnje je nekritično v celoti sledilo izpovedi toženca. Pristransko je interpretiralo izpoved priče D. V. in na njeni podlagi zmotno zaključilo, da se toženec ni mogel seznaniti o poimenovanju kemikalij iz dokumentacije Z. Z. Upoštevati je treba, da se v anonimki ne navaja celotna receptura J., temveč le ena sestavina. Poleg tega kazenskih sodb zaradi nasilnih kaznivih dejanj na škodo predsednika uprave in članice uprave tožeče stranke sploh ni oziroma ni dovolj upoštevalo, čeprav dokazujejo izredno agresivno in kontinuirano delovanje zoper predsednika uprave in članico uprave tožeče stranke. Zaključek sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, kam naj bi bile navedene anonimke poslane, ni obrazložen. Ni prepričljiva argumentacija, da toženec grozilnih SMS sporočil ni pošiljal anonimno in da toženčevo ljubosumje ni bilo prikrito, zato ni imel motiva za pošiljanje anonimnih pisem. V kazenskem postopku namreč svojih dejanj ni priznaval. Zaslišanje F. Z. je tožeča stranka predlagala potem, ko je po njegovem zaslišanju v kazenskem postopku izvedela, da se je pogovarjal s tožencem in za vsebino teh pogovorov, zato sodišče prve stopnje dokaznega predloga ne bi smelo zavrniti kot prepoznega. Priča M. S. je povedal, da se z očetom ne želi več soočati pred sodiščem, zato je tožeča stranka ocenila, da navedene priče ni smiselno vabiti na zaslišanje. Nelogični so zaključki v zvezi z začetkom davčnega pregleda pri tožeči stranki. Zmoten je zaključek, da je bil avtor anonimke št. 3 nekdo od zaposlenih, saj bi lahko za zamenjavo dveh vodstvenih oseb toženec izvedel od Z. Z.. Prav tako ni nenavadno, da je toženec zaradi svoje prizadetosti pisal gospe H.. Zaključek, da naj bi anonimko namenjeno Z. Z. zelo verjetno napisali zaposleni, pa ni obrazložen. Sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja dr. P. ni upoštevalo kot trditveno podlago in z njim ni primerjalo izvedenskih mnenj v postopku postavljenih izvedencev. Vsak rokopis, za katerega je toženec izjavil, da ni njegov, je izločilo iz primerjalnega gradiva. Poleg tega ni ocenilo dejstva, da je toženec zanikal obstoj svoje pisave praktično na vseh primerjalnih gradivih in nasprotoval predložitvi svojih rokopisov iz kritičnega obdobja, hkrati pa je s sklicevanjem na prekluzijo tožeči stranki onemogočil predložitev dodatnih primerjalnih rokopisov. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre dokazna ocena v breme tiste stranke, ki ne želi predložiti določenega dokaza v njeni posesti, je zagrešilo absolutno kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži, da za primerjalno gradivo, ki ga uporabijo izvedenci pri svojem delu, velja načelo prekluzije dokazov, saj primerjalno gradivo ni dokaz, temveč sredstvo, ki je potrebno za izdelavo izvedenskega mnenja. Sodišče bi moralo stranki ob imenovanju izvedenca celo pozvati na predložitev potrebnega primerjalnega gradiva. Ker je sklicujoč se na prekluzijo zavrnilo naknadno predložene vzorčne rokopise toženca, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede na navedeno ni mogoče tako kritično presojati izvedenskih mnenj izvedencev. Izvedenca nista mogla s popolno gotovostjo potrditi identičnosti podpisa na anonimki in toženčevega rokopisa le zaradi premajhnega obsega primerjalnih rokopisov, njihove starosti in daljšega časovnega obdobja, v katerem so nastajali. Ni mogoče nekritično slediti izvedenskemu mnenju izvedenca K., ki je namerno spreminjanje rokopisa zavrnil, ker je izvedenec dr. R. prepričljivo zaključil, da je toženec namerno prenarejal svoj rokopis tako, da je črke delal s prisiljenim potezami. Glede obstoja vplivane pisave je izvedenec K. deloma prišel sam s sabo v nasprotje, ko je navajal, da se na prilogi A35 nahaja prenarejana pisava, ni pa pojasnil, ali je prenarejanje pisave razlog za neujemanje določenih značilnosti sporne in primerjalne pisave. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bilo sporno gradivo napisano z prisiljeno pisavo, bi ugotovilo, da se razlike pojavljajo zaradi vplivanja na pisavo. Izvedenskega mnenja izvedenca dr. R., ki je identičnost pripisa na anonimnem pismu št. 8 glede na toženčevo vzorčno pisavo ugotovil s stopnjo visoke verjetnosti, ni ustrezno upoštevalo. Enako velja glede preostalih ugotovitev tega izvedenca. Njegovega izvedenskega mnenja ne bi smelo zavrniti le iz razloga, ker je izvedenec K. predhodno podal drugačno mnenje. Poleg tega je tudi izvedenec dr. R. opredelil in obrazložil stopnjo verjetnosti, visoke verjetnosti in gotovosti. Ni jasno, zakaj je sodišče sledilo socio-lingvistični metodi izvedenca K. in ne izvedenca dr. R. Zagrešilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izvedenskega mnenja obeh izvedencev ni obravnavalo kot celoti in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, temveč je iz izvedenskih mnenj iztrgalo posamezne dele v korist tožencu. Za ugoditev tožbenemu zahtevku zadošča, da se sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov prepriča o avtorstvu toženca, kar pa ne pomeni, da morajo biti vse okoliščine dokazane s stopnjo prepričljivosti. Na podlagi ugotovitev izvedencev o ujemanju toženčevega rokopisa s pripisom na anonimki št. 8, toženčevih motivih, preostalih aktivnosti toženca zoper tožečo stranko oziroma njenega predsednika in članico uprave, kumulacije napadov v času pisanja anonimke št. 8 ter izpovedi prič Z. Z. in Š. H. je mogoče priti do prepričanja, da je toženec avtor anonimke št. 8. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišče prve stopnje razveljavi. Navaja, da je napačna odločitev o stroških posledica napačne odločitve o glavni stvari.

Pritožbi zoper sodbo in sklep sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožeča stranka za vtoževanje nepremoženjske škode iz anonimk od št. 1 do 6 ni aktivno legitimirana, pri čemer se v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Tožeča stranka anonimk od št. 1 do 6 ni navajala le kot posredne dokaze, ki bi lahko skupaj z drugimi neposrednimi in posrednimi dokazi privedli do zaključka, da je bil prav toženec avtor anonimk št. 8 in 9, kot to prikazuje v pritožbi, temveč je zahtevala povračilo škode zaradi posega v čast in dobro ime, ki ji je nastala tudi zaradi anonimk od št. 1 do 6. V skladu z določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče F. Z., ki naj bi izpovedal o tem, kaj mu je toženec pri poskusu posredovanja povedal in kako je opravičeval svoja ravnanja. Tožeča stranka je njegovo zaslišanje predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo, konkretno na obravnavi dne 20.6.2008, pri tem pa ni ni izkazala, da ga brez svoje krivde prej ni mogla predlagati. Ko je tožeča stranka predlagala predmetni dokaz, namreč ni zatrjevala, da je šele v kazenskem postopku po prvem naroku za glavno obravnavo izvedela za pogovor priče F. Z. in toženca, prej pa z njunim pogovorom ni bila seznanjena, kot to navaja v pritožbi. Dokazni predlog z zaslišanjem M. S. je tožeča stranka umaknila, in sicer brez pojasnil, zato sodišče prve stopnje tega dokaza pravilno ni izvedlo.

Sodišče prve stopnje pa je z zavrnitvijo naknadno predloženega primerjalnega gradiva s strani tožeče stranke kršilo pravico te stranke do izjave in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je svojo trditev, da je toženec napisal anonimko št. 8, poslano na Gospodarsko zbornico, dokazovala z izvedencem grafološke stroke, ki naj bi potrdil ujemanje rokopisa na predmetnem anonimnem pismu s toženčevim rokopisom. Kot primerjalno gradivo je predložila domačo telefonsko beležko, v katero je z velikimi tiskanimi črkami zapisoval tudi toženec. Toženec je kot svoje priznal le tri zapise. Izvedenec K., ki je izvedensko mnenje izdelal na podlagi takšnega omejenega obsega primerjalnega gradiva in upoštevaje oddaljenost njegovega nastanka, je v izvedenskem mnenju zaključil, da je ujemanje nedokazljivo, nato pa v dopolnitvi izvedenskega mnenja, na podlagi povečanega obsega primerjalnega gradiva, ujemanje označil s stopnjo verjetnosti. Nov izvedenec dr. R. je razpolagal z večjim obsegom primerjalnega gradiva v primerjavi prvotnim in upoštevaje omejeno količino primerjalnega gradiva ter njegovo starost zaključil o ujemanju z veliko verjetnostjo. Šteti je, da se je tožeča stranka šele po pojasnilih obeh izvedencev lahko seznanila z dejstvom, da primerjalno gradivo, ki lahko obsega le veliki pisani rokopis in še to le tistega, ki tožencu nesporno pripada, po obsegu ni zadostno, da časovno oddaljen (oziroma časovno negotov) nastanek primerjalnega gradiva ovira podajanje zanesljivega mnenja ter da se z večanjem obsega primerjalnega gradiva veča tudi verjetnost ujemanja rokopisa iz anonimnega pisma št. 8 s toženčevim primerjalnim rokopisom. Glede na pojasnjeno tožeči stranki bremena neustreznega primerjalnega gradiva ni mogoče naložiti, saj bi šlo za nesorazmerno dokazno breme. Tožeča stranka ob predložitvi prvotnega primerjalnega gradiva in brez pojasnil izvedencev kot laik ni mogla vedeti, kakšno primerjalno gradivo (po starosti in obsegu) je po strokovnih kriterijih ustrezno. Posledično je v pripombah na izvedensko mnenje dr. R. kot primerjalno gradivo predložila več listin, na katerih je bil glede na njihovo vsebino nedvomno toženčev rokopis in ki so nastale v obdobju nastanka rokopisa na anonimnem pismu oziroma so bile novejšega datuma kot dotedaj predloženo primerjalno gradivo (na listinah je naveden točen datum njihovega nastanka). Glede na navedeno tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi te listine lahko predložila že prej, to je hkrati s predhodno predloženim primerjalnim gradivom. Prekluzija dokazov je zato ne more zadeti. Sodišče prve stopnje bi moralo listinske dokaze upoštevati kot pravočasne in jih kot primerjalno gradivo predočiti izvedencu. Ker sodišče prve stopnje ni tako postopalo, je tožeči stranki odvzelo pravico do izjave v postopku in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki terja razveljavitev izpodbijane sodbe. Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče posledično ni odgovarjalo.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo in posledično tudi pritožbi zoper sklep ugodilo, izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo treba dopustiti dokazovanje z listinami, ki jih je tožeča stranka predložila v pripombah na izvedensko mnenje dr. R. dne 17.2.2010 (vloga za lokacijsko informacijo za investicijska vzdrževalna dela z dne 19.9.2003 – A 51, splošna položnica za plačilo stroškov šolnine za E. šolo za leto 2002 z dne 11.9.2002 – A 52, najemna pogodba za stanovanje z dne 25.6.1999 - A 53, najemna pogodba za stanovanje z dne 1.7.1998 (A 54), ročno izpolnjena splošna položnica z dne 15.11.1993, z dne 9.11.1993 in z dne 15.11.1993 (A 55) kot pravočasnimi. Izvedencu bo treba odrediti, da na podlagi primerjalnega gradiva v obsegu treh zapisov v domači telefonski beležki, ki jih je toženec priznal, ter listin iz A 51 do A 55 predvsem ugotovi, ali je lastoročni pripis k anonimnemu pismu št. 8 (A 34) identičen toženčevim zapisom v primerjalnem gradivu. Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja na 254. člen ZPP, ki določa, kdaj se dokazovanje ponovi z drugimi izvedenci oziroma kdaj se zahteva mnenje drugih izvedencev. Razlog za postavitev drugega izvedenca glede na 254. člen ZPP vsekakor ni nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem oziroma navajanje dvoma v verodostojnost izvedenca, ki ne rezultira v njegovi izločitvi. Opozarja tudi, da ni mogoče medsebojno primerjati izvedenskih mnenj izvedencev, ki temeljijo na različnem obsegu primerjalnega gradiva. V primeru, da bo toženec tudi glede novo predloženih listinskih dokazov, predvsem glede ročno izpolnjenih splošnih položnic z dne 15.11.1993, z dne 9.11.1993 in z dne 15.11.1993 trdil, da ne gre za njegov rokopis, jih sodišče prve stopnje ne bo smelo upoštevati kot primerjalno gradivo. Primerjalno gradivo mora biti nesporno in zaključek, ali pripada tožencu, ne sme temeljiti na dokazni oceni sodišča prve stopnje. Če bo tožeča stranka navajala, da s toženčevim rokopisom, ki bi lahko služil kot primerjalno gradivo ne razpolaga, bo moralo sodišče prve stopnje analogno s prvim odstavkom 227. člena ZPP zahtevati od toženca, da predloži listino s svojim rokopisom. Primerjalno gradivo ima namreč tudi naravo listinskih dokazov. Če toženec sklepu sodišča ne bo hotel ugoditi, bo moralo sodišče pomen toženčevega upiranja presoditi po analogiji s četrtim odstavkom 227. člena ZPP. Po izvedenem dokaznem postopku bo treba opraviti ponovno dokazno oceno v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka (stroški pritožbe zoper sodbo, stroški odgovora na pritožbo in stroški pritožbe zoper sklep) temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.