Jedro

Nesklepčen je tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, če tožnik ne zatrjuje pridobitnega načina - vpisa v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, (1) da je tožnik lastnik stanovanja št. 5 na naslovu K., I. nadstropje stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 298/6 k.o...; (2) da mora toženec izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis za to stanovanje na ime tožeče stranke; (3) da mu mora toženec izročiti to stanovanje in (4) povrniti pravdne stroške. Prvi zahtevek ni utemeljen, ker tožnik ni izkazal, da bi pridobil lastninsko pravico z vpisom niti z desetletno priposestvovalno dobo. Tožnik, ki trdi, da je stanovanje kupil leta 1987, nima prednosti pred Š., ki sta stanovanje kupila leta 1996 in ga imata v posesti in ki štejeta za domnevnega lastnika. Toženec ne more izstaviti tožniku zemljiškoknjižne listine, ker je takšno listino že izdal Š., in tudi stanovanja ne more izročiti, ker ga je že izročil tema, ki sta tudi dobroverna. Zatrjevana prodajna pogodba ni bila realizirana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, ker je sprejelo kot pravilno pravno sklepanje prvostopnega sodišča in tako tudi, da ni odločilno, ali je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba, ker tožnik v nobenem primeru ne bi mogel uspeti glede na postavljeni tožbeni zahtevek in ugotovljeno dejansko stanje.

Tožnik je vložil proti tej sodbi revizijo, v kateri uveljavlja razloga bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Za obrazložitev prvostopne sodbe trdi, da je nejasna in sama s seboj v nasprotju, saj je izredno pomembno v tej zadevi ugotoviti, ali je bila zatrjevana pogodba sklenjena ali ne. S tem je sodišče bistveno kršilo postopek. Ker gre za dve prodajni pogodbi, je treba uporabiti pravila glede večkratne prodaje iste stvari. Tožnik je nedvomno dobroveren in je prvi pridobil posest. Pokojna tožnikova žena je pobirala najemnino za stanovanje, kar pomeni, da je tožnik imel posredno posest na njem.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pravna presoja nižjih sodišč je pravilna. Tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik obravnavanega stanovanja, je nesklepčen ob danih tožbenih trditvah. Zakon določa, da, kadar gre za pravni posel, se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90), kar pomeni, da je poleg pravnega naslova (v tem primeru zatrjevane prodajne pogodbe) potreben tudi pridobitni način - vpis v javno knjigo (lastninske pravice na idealnem solastniškem deležu 1095/10000 vl. št. 298/6 k.o...). Tega tožeča stranka ne zatrjuje. Že iz teh dejstev sledi, da ta tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Enako velja tudi za naslednji zahtevek (2) za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Med dokaznim postopkom so bila ugotovljena dejstva (na katera je vezano revizijsko sodišče), da sta stanovanje kupila J. in I. Š. leta 1996 in ga takrat vzela v posest kot lastnika in da sta bila dobroverna, medtem ko tožnik ni postal nikoli ne neposredni ne posredni posestnik stanovanja. Poznejša dobroverna kupca, ki jima je bila nepremičnina izročena v posest, imata močnejšo pravico kot prvi kupec - tožnik (če je res to bil), ki mu nepremičnina ni bila izročena, pa čeprav je bil tudi dobroveren.

Toženec mu zato ni dolžan izročiti ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki jo je dokazano že izdal poznejšima kupcema.

Tretji tožbeni zahtevek postavljen (samo) proti tožencu, spet ni utemeljen, ker je treba poleg vsega prej povedanega upoštevati še nesporno dejstvo, da imata stanovanje v posesti zakonca Š..

Ob takšnem stanju stvari se pokaže, da je nepomembno, ali je tožnik (sam zaslišan kot stranka je izjavil, da je bila to njegova žena) res sklenil s tožencem na veljaven način prodajno pogodbo (ki naj bi izginila) ali ne. Načelo pospešitve postopka (10. člen ZPP (1977)) je narekovalo sodniku, da se ni ukvarjal s tem močno spornim vprašanjem, od katerega pa ni bil odvisen izid pravde glede na tožbene zahtevke, kot jih je postavila tožeča stranka. Smotrno je bilo, da je sodišče izhajalo iz domneve, kot da je bila sklenjena zatrjevana pogodba. Povedano pa pomeni, da sodbi nižjih sodišč nista pomanjkljivi (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP (1977)), če nista dokončno ugotovili spornega dejstva, od katerega pravilnost odločitve ni odvisna.

Revizijska trditev o tem, da je tožnik postal posredni posestnik stanovanja, je v nasprotju z ugotovljenim dejstvom, da to nikoli ni postal (vedno je pobiral najemnino za stanovanje toženec sam) in da je bilo izročeno Š. Takšno zatrjevanje pomeni izpodbijati dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)).

Uveljavljani revizijski razlogi potemtakem niso podani, eden med njimi pa ni dovoljen. Zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP (1977)).