Jedro

Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba ne da bi v njej opredelila, v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo. To ni razvidno niti iz njene obrazložitve. Pritožbeno sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti, kršitev, na katere je dolžno paziti, pa ni ugotovilo. V kolikor pa pritožba uveljavlja ta pritožbeni razlog v posledici zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa pritožbeno sodišče poudarja, da taka kršitev ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi, ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca M.N. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec M.N. je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca M.O. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi določbe drugega odstavka 96. člena ZKP je oškodovancu kot tožilcu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer stroškov zagovornika obdolženca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Proti tej sodbi so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje namreč očita, da neutemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za določitev izvedenca avtomehanične stroke, ki bi lahko ugotovil, ali je obdolženec lahko ugotovil, da je bilo vozilo v 5. ali 6. prestavi ter ali je na tej podlagi lahko podal oceno o okvari menjalnika. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno razjasnjeno, posledično pa manjkajo tudi razlogi o odločilnih dejstvih. S takimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz njih namreč izhaja, da pritožba graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ko je sledilo zagovoru obdolženca in ga oprostilo storitve očitanega kaznivega dejanja. Zato pritožba obrazlaga in s tem tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga sicer uveljavlja. Zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato ostane brez temelja.

5. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba ne da bi v njej opredelila, v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo. To ni razvidno niti iz njene obrazložitve. Pritožbeno sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti, kršitev, na katere je dolžno paziti, pa ni ugotovilo. V kolikor pa pritožba uveljavlja ta pritožbeni razlog v posledici zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa pritožbeno sodišče poudarja, da taka kršitev ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi, ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo spoznalo obdolženca za krivega storitve omenjenega kaznivega dejanja. V posledici tega ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja pooblaščencev oškodovanca kot tožilca ne morejo omajati pravilnosti razlogov napadene sodbe.

7. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja obdolženca neutemeljeno oprostilo obtožbe. Očitek oškodovanca kot tožilca obdolžencu je, da je po krivem izpovedal v delu: „da je preizkusil menjalno ročico, bila je v 5. oziroma 6. prestavi. Ročica je bila mrtva, avtomobil pa ni vžgal. Delavec D. me je pred tem opozoril, da je menjalnik pokvarjen, vendar sem oceno o okvari menjalnika podal na podlagi svojega izkustva“. Zato v izpovedbi obdolženca ne gre za njegovo oceno ali zaznavo, temveč za navajanje lažnih oziroma izmišljenih dejstev. Zato je oškodovanec kot tožilec predlagal izvedenca avtomehanične stroke, vendar je sodišče dokaz zavrnilo z obrazložitvijo, da je vprašanje, ali je obdolženec podal krivdo izpovedbo, zgolj pravno vprašanje. Sodišču prve stopnje pritožba očita, da je sledilo napačni oceni izpovedbe priče B.W.. Priča je izpovedala, da je „več možnosti glede okvare te ročice, lahko je to večja ali manjša napaka. V takem primeru je potrebna diagnostika pooblaščenega servisa Renault, saj tudi sam O. ne more na licu mesta ugotoviti kaj natančno je z vozilom narobe in se mora obrniti na servis.“ Takšna izpovedba priče W. je potrdila navedbo obtožbe, da obdolženec na licu mesta ni mogel ugotoviti kaj je z vozilom narobe. Pritožba še graja zaključke sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve, da iz dokumentacije vozila izhaja, da mu je 30. 8. 2009 potekla veljavnost prometnega dovoljenja oziroma tehničnega pregleda, saj tega dokaza sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni izvedlo. Na koncu pritožnik v spis prilaga še seznam zavarovanj vozila, ki je sicer pritožbena novota, vendar pa oškodovanec kot tožilec tega dokaza ni mogel priložiti med postopkom na prvi stopnji, ker sodišče prve stopnje tega dejstva sploh ni ugotavljalo in v tej zvezi ni izvajalo nikakršnih dokazov.

8. Z navedenimi stališči pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžencu ni mogoče dokazati, da je v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Murski Soboti I P 558/2012, ko je bil dne 16. 9. 2013 na glavni obravnavi zaslišan kot priča (list. št. 13 kazenskega spisa), krivo izpovedal. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje po določbi prvega odstavka 284. člena KZ-1 stori priča ...ki pred sodiščem.... po krivem izpove. To kaznivo dejanje se lahko stori le z naklepom (direktnim ali eventualnim). Za storitev kaznivega dejanja se ne zahteva kakšen poseben oškodovalni namen storilca. Izpovedba je kriva tedaj, ko se v njej navaja kaj neresničnega, torej neki dogodek, ki se sploh ni pripetil ali pa se je pripetil drugače. Poleg tega mora biti v zavesti storilca, da omenjeni neresnični dogodek prikazuje kot resničen. Ni torej podana kriva izpovedba, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil oziroma odigral tako, kot ga pojasnjuje. Tudi zaznava dogodka je pri ljudeh različna, zato krivo ne izpoveduje tisti, ki interpretira svojo dejansko zaznavo dogodka, pa čeprav se je ta objektivno odigral drugače(1).

- Utemeljeno sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za pritegnitev izvedenca avtomehanične stroke. Pritožba namreč spregleda, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo(2).

- Obramba je na zadnji glavni obravnavi predlagala sodišču, da določi izvedenca avtomehanične stroke, ki bi povedal, ali je obdolženec ugotovil, ali je bilo vozilo v 5. ali 6. prestavi ter podal oceno o okvari menjalnika. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in v sodbi navedlo, da to ni potrebno, ker gre za presojo izvedenih dokazov, zaradi česar je predlog obrambe nepotreben. Ocenilo je torej, da izvedensko mnenje izvedenca avtomehanične stroke ne bi vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

- Priča W. je zaslišan kot priča potrdil zagovor obdolženca v bistvenem delu, in sicer da je bil problem s prestavno ročico in da je bila ta ročka blokirana ter da je s tem seznanil obdolženca. Povedal pa je tudi, da je zaradi tega, ker je bila ročka menjalnika blokirana in se zato tudi ni moglo vžgati avtomobila, šlo vozilo na servis. Servis je uredil premik avtomobila, vendar pa okvara ni bila odpravljena v času, ko je prišel po ključe vozila k njemu O., da bi opravil cenitev in takrat ga je opozoril na težave z menjalnikom vozila.

- Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje še, da ni izvedlo dokaza z vpogledom v dokumentacijo vozila, kljub temu pa v sodbi zatrjuje, da je potekla veljavnost prometnega dovoljenja oziroma tehničnega pregleda 30. 8. 2009. Spregleda namreč, da je sodišče prve stopnje v dokazne namene v soglasju s strankami prebralo listinsko dokumentacijo, med drugim tudi cenilni zapisnik, ki se v spisu nahaja na list. št. 6. Iz njega izhaja, da je cenilec (obdolženi M.O.) to dejstvo ugotovil, razen tega pa še slabo stanje vozila, kar je tudi opisal v cenilnem zapisniku in kar je potrdila priča W.. Seznam zavarovanj vozila je pritožnik v spis predložil kot pritožbeno novoto, kar pa ni dopustno, saj se cenilni zapisnik (list. št. 6) nahaja v spisu že od vsega začetka in se je za to dejstvo od takrat tudi vedelo. Na podlagi obrazloženega je torej potrebno pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da obstaja dvom, da je obdolženi storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1, da bi torej kljub opozorilu na posledice krive izpovedbe, v bistvenih delih naklepoma navajal lažna in izmišljena dejstva in okoliščine med cenitvijo predmetnega vozila.

9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov ter je zato pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zoper prvostopni oprostilni izrek, neutemeljena.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP.

Op. št. (1) : Primerjaj mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, strani 696-702. Op. št. (2) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 52/2002 z dne 8. 4. 2004.