Jedro

V sporu, v katerem delavec od delodajalca vtožuje izplačilo plač, ki so po svoji naravi izražene v bruto znesku (ta pojem zajema tako plačilo prispevkov in davkov na plače ter izplačilo neto zneska), je pristojno odločati delovno sodišče. Pristojen davčni organ lahko po uradni dolžnosti zahteva od delodajalca, da odvede od izplačanih plač delavcev predpisane prispevke, tudi na podlagi davčne izvršbe, vendar to ne pomeni, da delavec ni upravičen tega zahtevati v sporu pred delovnim sodiščem. V kolikor delavec uspe v sporu tudi z zahtevkom za odvod prispevkov od bruto plače, se bo lahko delodajalec v davčnem postopku oziroma izvršbi na to skliceval ter iz tega naslova uveljavljal pri davčnem organu manjši dolg.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II./4. točki, IV. točki glede plačila prispevkov in V. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi tožnika in tožene stranke zavrneta ter se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 681,08 EUR za mesec avgust 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011 do plačila in plačati znesek 825,01 EUR za mesec september 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 21. 10. 2011 (I. točka izreka). V nadaljevanju je ugotovilo, da obstojijo terjatve tožnika do tožene stranke in sicer za plačilo plače za mesec avgust 2011 iz naslova neto plače v višini 660,64 EUR, regresa za prehrano v višini 134,64 EUR in prevoznih stroškov v višini 12,96 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011, za september 2011 iz naslova neto plače v višini 516,71 EUR, regresa za prehrano v višini 67,32 EUR in prevoznih stroškov v višini 5,94 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2011, iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 570,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011, iz naslova obračunanih in neplačanih prispevkov v obdobju od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 1.394,74 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da je po pobotanju medsebojnih terjatev tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 573,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2011 in za tožnika plačati prispevke za obdobje od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011 (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 93,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (V. točka izreka).

Tožena stranka prodaja pritožbo zoper tretjo alineo točke II izreka sodbe, četrto alineo točke II izreka sodbe ter IV. točko izreka sodbe, ki se nanaša na pobot z upoštevanjem obresti in na plačilo prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011 ter V. točko izreka sodbe regres za letni dopust za leto 2011 v višini 570,00 EUR z obresti od 2. 7. 2011 dalje in ugotovitev obstoja terjatev iz naslova obračunanih in neplačanih prispevkov v obdobju od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011 ter pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče storilo bistvene kršitve po točki 3. in 4. ter 14. ZPP ter zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se tožba v delu, ki se nanaša na prispevke za socialno varnost, zavrže, glede regresa za letni dopust pa, da obresti ne tečejo od 2. 7. 2011 dalje, ter da se drugače odmerijo stroški postopka. Tožena stranka je imela blokirane račune zaradi neporavnanih obveznosti, ki so posledica splošne krize v gospodarstvu in posledica izgube znatnih denarnih sredstev zaradi stečaja podjetja A. d.d., dejansko je bila nezmožna v celoti tekoče poravnavati svoje obveznosti. Tožena stranka bi tako lahko izplačala regres za letni dopust šele v novembru 2011. Glede zahtevka vtoževanih prispevkov tožena stranka meni, da sodišče ni stvarno pristojno za sojenje glede tega dela zahtevka, kot ga je tožnik vtoževal za obdobje od meseca marca 2011 do septembra 2011. Gre za socialni spor. Prav tako DURS že vodi davčni postopek v upravnem (davčnem) postopku. DURS sicer ne ve, koliko prispevkov je bilo že plačanih za nekega konkretnega delavca, pri čemer je DURS ugotovil kumulativni znesek neplačanih prispevkov in obresti. Če bi po pravnomočnosti sodbe prišlo do izvršbe, bi bila tožena stranka v težkem položaju, saj bi dejansko že pretežno večino prispevkov plačala, ne bi pa mogla dokazati, da jih je plačala konkretno za tožnika. Sodišče ni pravilno odmerilo stroškov postopka, pri čemer ni upoštevalo dejanske sporne vrednosti, čeprav je razpolagalo z listinami in trditvami tožene stranke. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo v delu, kjer ni uspel in navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev, saj je o pobotnem ugovoru odločilo za to stvarno nepristojno sodišče, nadalje pa tudi storilo kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba pomanjkljiva, izrek pa nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih pa so med seboj v nasprotju. Tožnik ni postavil zahtevka v višini 681,08 EUR za mesec avgust in 825,01 EUR za mesec september 2011, ampak je postavil višje tožbene zahteve. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožbeni zahtevek najprej zavrnilo, nato pa podalo ugotovitveni obseg o obstoju terjatev iz naslova neto plač, regresa za prehrano in prevoznih stroškov. Sodišče je napačno odločilo o obračunanih in neplačanih prispevkih v obdobju od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011, sodba glede obračuna in plačila prispevkov ne predstavlja izvršilnega naslova v morebitnem izvršilnem postopku. Po ZDR ne sme terjatve od delavca tožnika brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, tožnik pa v tej zvezi ni dal soglasja. Sicer pa v kolikor bi sodišče pobotni ugovor dopustilo, je dejansko stanje zmotno ugotovilo. Pri tem se sklicuje na izpovedbe direktorja, ki naj bi bil pri svoji izpovedbi prepričljivejši od tožnika, drugih dokazov pa sodišče ne presoja. Tožnik je zatrjeval, da na prošnjo tožene stranke ni izkoristil očetovskega dopusta, ki bi mu po zakonu pripadal v zameno za odpis dolga do tožene stranke, tak dogovor je obstajal z direktorjem tožene stranke. Glede dodatka k osnovni plači za mesec avgust 2011 in september 2011 je sodišče zmotno odločilo glede na izpovedbo priče A.A. in direktorja tožene stranke. Tožnik je ves čas delal enake naloge kot predhodne mesece. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne. Pobot v sodnem postopku je mogoč. Gre za procesni pobot. Prispevki za socialno varnost so predpisani po vrsti in višini, temelj za prispevke iz plače je predpisan, višina znaša 22,10 %, enako temelj za prispevke na plačo delodajalca, to je 16,10 %. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi ne bistvenih kršitev pravil postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pa pri tem delno storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju prič A.B. in A.A. ter tožnika in direktorja tožene stranke delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo plač, stroškov prehrane, prevoznih stroškov, regresa za letni dopust in plačila neplačanih prispevkov, pri čemer je ugotovilo tudi obstoj terjatve tožene stranke do tožnika v višini 1.394,74 EUR. Tožnik je vložil pritožbo zoper sodbo v delu, s katerim ni uspel ter odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče uvodoma glede ugovora stvarne pristojnosti sodišča glede plačila prispevkov za tožnika navaja, ter ugovora, da je sodišče odločalo v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (bistvena kršitev iz 4. točke in 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) ugotavlja, da je navedeni pritožbeni ugovor neutemeljen, saj gre v konkretnem primeru za izplačilo plač, ki so po svoji naravi izražene v bruto znesku, ta pojem pa zajema tako plačilo prispevkov in davkov na plače ter izplačilo neto zneska, torej gre za spor, o katerem je pristojno odločati delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, saj Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 681,08 EUR za mesec avgust 2011 ter znesek 825,01 EUR za mesec september. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik v teh dveh mesecih upravičen le do plačila plače skladno s pogodbo o zaposlitvi, priča A.A. in direktor pa sta tudi izpovedala, da se je obračun plač za posameznega delavca pripravil na osnovi pogodbe o zaposlitvi in sklepa direktorja, da posameznemu delavcu eventualno pripada dodatek, pri čemer je direktor odločil, da tožniku za navedena dva meseca ni odločil, da je tožnik zaslužil dodatke. Tako je sodišče pravilno delno zavrnilo tožbeni zahtevek, delno pa ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo plač, pri čemer je utemeljeno odločalo z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, saj je tožena stranka podala pobotni ugovor v pravdi. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da obstojijo terjatve tožnika do tožene stranke in sicer iz naslova regresa za prehrano ter prevoznih stroškov tako za mesec avgust kot za mesec september, ter da obstoji terjatev tožnika za plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 570,00 EUR. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da tožniku ne pripadajo obresti od dne 2. 7. 2011, pri čemer navaja, da je imela tožena stranka probleme v poslovanju. Tožena stranka v postopku ni dokazovala, da je zanjo veljala kolektivna pogodba, ki bi določala kasnejši rok izplačila kot to uveljavlja v pritožbi, tako da je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust najkasneje do 1. julija tekočega leta, kot to določa 2. odstavek 131. člena ZDR. Tako tožniku pripadajo obresti od regresa od 2. 7. 2011, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče navaja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da obstoji terjatev tožene stranke do njega v višini 1.394,74 EUR, saj je sodišče po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka upravičena do plačila blaga in prevozov za gradnjo hiše in sicer to izhaja iz zahteve za plačilo z dne 18. 11. 2011 in računov ter delovnih nalogov, kar skupaj predstavlja terjatev 1.369,43 EUR. Ob navedenem si tožnik zmotno razlaga, da tožena stranka v sodnem sporu ne bi smela podati pobotnega ugovora. Pobotni ugovor je procesno obrambno sredstvo tožene stranke, s katerim le-ta proti tožniku uveljavlja svojo terjatev, ki še obstaja. Vložitev pobotnega ugovora pa ima tako procesne kot materialnopravne učinke. O terjatvi, ki se uveljavlja z ugovorom zaradi pobota, mora sodišče prve stopnje odločiti, kar izhaja iz določbe 3. odstavka 319. člena ZPP ter 3. odstavka 324. člena ZPP. Glede na izvedene dokaze, podkrepljene z listinami, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da obstaja terjatev tožene stranke do tožnika v višini 1.369,43 EUR.

Obe pravdni stranki vlagata pritožbo zoper odločitev o obstoju in posledično o plačilu terjatve iz naslova obračunanih in neplačanih prispevkov v obdobju od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011 (II./4. alinea) in IV. točka izreka. Res je, da gre za ugotovitveni tožbeni zahtevek ter posledično dajatveni tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov za obdobje od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011, pri čemer pa sodišče niti ni ugotovilo, kakšne prispevke bi morala tožena stranka plačati tožniku, torej je takšen zahtevek, kot pravilno navaja pritožba, neizvršljiv. Sodišče bi moralo tako določno odločiti glede plačila prispevkov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati za posamezne mesece na neto zneske plače glede na to, da je sodišče sicer odločalo o plačilu neto plač. Ob tem je neutemeljen pritožbeni ugovor, da teče že davčni postopek, kjer ne bo mogoče izrecno ugotoviti, koliko prispevkov je tožena stranka plačala za konkretnega delavca, saj je znesek plačila prispevkov le za vse delavce. V kolikor je tožena stranka izplača prispevke za tožnika, bo navedeni ugovor lahko uveljavljala tudi v izvršilnem postopku in dokazala, da je izplačala prispevke in davke za tožnika, ki pa so kot navedeno del bruto plače. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in tožene stranke v II./4. točki in IV. točki glede plačila prispevkov (za obdobje od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011) ter plačila stroškov postopka v V. točki izreka ugodilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V preostalem pa je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Sicer pa pritožbeno sodišče strankama predlaga, da navedeni spor v izogib nastajanja dodatnih pravdnih stroškov rešita sporazumno z medsebojnim dogovorom.

Pritožbeno sodišče navaja, da je vpogledalo tudi v zadevo, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo pod opr. št. Pdp 655/2012 tožnice A.C. zoper isto toženo stranko in navaja, da zadevi nista povsem identični, niti materialnopravno in posledično tudi procesno (medsebojni pobot terjatev), tako da je bila v navedeni zadevi odločitev sodišča prve stopnje v celoti razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.