Jedro

Ker je bilo v izreku pravnomočne sodbe določeno, da mora tožnica tožencu plačati razliko plače med vrednostjo 420 in 720 točk, toženec v izvršbi ni mogel zahtevati višje razlike do dejanske plače, ki naj bi bila za delovno mesto, iz katerega je bil toženec nezakonito razporejen, v vmesnem obdobju določene z individualno pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je na podlagi pravnomočne odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 993/94-3, z dne 18.5.1995, v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Kopru, opr. št. S 162/92, z dne 16.12.1993, pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr. št. I 879/95 vodil izvršbo zaradi izterjave 6.696.850,80 SIT. Po napotilu izvršilnega sodišča je tožeča stranka v tem sporu zahtevala ugotovitev nedopustnosti zahtevane izvršbe z utemeljitvijo, da je svoje obveznosti do toženca iz gornjih pravnomočnih odločb že v celoti izvršila. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je predmetna izvršba nedopustna.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvami, da je tožnica že pred vložitvijo izvršilnega predloga v zadevi I 879/85 svojo obveznost, kot je bila opredeljena v izreku pravnomočnih sodnih odločb v predhodnem delovnem sporu, v celoti izpolnila.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

Zatrjuje, da obstoja nasprotje med listinami v spisu in razlogi sodbe. V predhodnem delovnem sporu je bilo dejansko pravnomočno razsojeno, da je toženec upravičen do plače, kakršno bi prejemal, če ne bi bil nezakonito razporejen na drugo delovno mesto. Razliko do 720 obračunskih točk bi zato moralo sodišče ugotoviti po dejanski vrednosti toženčevega delovnega mesta. Na vseh primerljivih delovnih mestih je bila kasneje delavcem ponudena v podpis individualna pogodba o zaposlitvi z višjo plačo, kar sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe neutemeljeno ni upoštevalo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS. št. 26/99) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). V skladu z določbo 3. odstavka 370. člena ZPP revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pri izdaji sodb nižjih sodišč ni podana.

Obe nižji sodišči sta pri presoji dopustnosti sporne izvršbe pravilno izhajali iz vsebine II. in III. točke izreka odločbe Sodišča združenega dela v Kopru v zadevi S 162/92, z dne 16.12.1993, v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 993/94-3, z dne 18.5.1995. Navedeni sodbi sta nalagali tožnici, da mora tožencu izplačati "razliko osebnega dohodka med osnovo 720 točk in 420 indeksnih točk od 1.4.1991 do 31.10.1992, z zakonitimi zamudnimi obrestmi" in 7.800,00 SIT stroškov postopka. Zmotno zato toženec zatrjuje, da mu je bila dosojena dejanska razlika plače po njegovem bivšem delovnem mestu, upoštevaje tudi zvišanje obračunske osnove po individualni pogodbi o zaposlitvi, do katere bi v spornem obdobju prišlo, če ne bi bil nezakonito razporejen. Toženec sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tem navedbam ni sledilo.

Ker je bila v skladu s 17. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98) izvršba dopustna le v okviru gornje vsebine pravnomočnih sodb, ki sta v tem primeru predstavljali izvršilni naslov, je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, ko je preizkusilo višino tožencu dosojene razlike plače na podlagi vsakomesečne vrednosti točke v enoti, kjer bi v času od 1.4.1991 do 30.10.1992 delal toženec, če pred tem ne bi bil nezakonito razporejen na drugo delovno mesto, upoštevaje pri tem razliko med 420 in 720 točkami. Samo tako opredeljena razlika plače je bila tožencu pravnomočno dosojena. Ugotovitve nižjih sodišč o višini izračuna in dejanskem plačilu tega zneska predstavljajo dejanske ugotovitve, na katere je sodišče druge stopnje oprlo izpodbijano sodbo, ki ne morejo biti predmet revizije, oziroma je nanje revizijsko sodišče vezano.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.