Jedro

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči, ko bi morala pobrisati viseče elemente na zgornji strani, pri čemer si je pomagala s stolom, ki se je zapeljal, zaradi česar je padla na tla in se udarila v koleno ter si ga poškodovala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni v ničemer opustila dolžne skrbnosti za nadzor svojih delavcev pri opravljanju dela in da je poskrbela za njihovo izobraževanje s področja varstva pri delu. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, da bi bila tožnica deležna izobraževanja iz varstva pri delu niti da jo je delodajalec podučil o varnem in pravilnem opravljanju dela. Za izpolnitev te delodajalčeve obveznosti ne zadostuje pripis na razporedu dela, da se dela čiščenja pohištva na zgornji površini opravljajo s pomočjo lestve. Delodajalec je dolžan o načinu dela podučiti delavca in ga tudi nadzirati. Prav tako ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo, kar sodišče obrazloži s tem, da objektivna odgovornost ni podana iz razloga, ker se čiščenje kuhinjskih elementov na zgornji površini opravlja v vsakem domu. Tudi opravila, ki se redno opravljajo v vsakem domu, lahko namreč pomenijo nevarno dejavnost oziroma posamezni pripomočki lahko postanejo nevarna stvar. Za odločitev, ali je v konkretnem primeru prišlo do škode, ki je nastala od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja nevarnost za okolico, bi moralo sodišče ugotoviti, na kakšni višini in kako se je običajno opravljalo delo. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožnici 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 do plačila in ji nerazdelno plačati pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti njene stroške v skupnem znesku 211,95 EUR in drugotoženi stranki v znesku 528,31 EUR po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavanje in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker je štelo, da je tožnica padla na delovnem mestu in se poškodovala izključno zaradi lastnega neodgovornega dela in kršitve navodil delodajalca. Sodišče je s tem, ko je oprlo odločitev na dokaze izjava o varnosti in ocena tveganja ter razpored tedenskih in mesečnih dodatnih del z organizacijo delovišč, ki ga je prvotožena stranka predložila nepravočasno v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, storilo relativno kršitev pravil postopka. Pri tem se sodišče zmotno sklicuje, da ji je v okviru materialno procesnega vodstva v skladu s 34. členom ZDSS-1 naložilo predložitev listine, to je razporeda tedenskih in mesečnih dodatnih del, pri čemer pa pregled sklepa z naroka 13. 7. 2015, katerega je toženka tudi prerekala in uveljavljala bistveno kršitev pravil postopka pod točko 5 vloge ISS, ne pritrjuje sklepanju sodišča pod točko 5 sodbe. Nadalje uveljavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev po 14. točki 339. člena ZPP. Tožnica je zatrjevala, da za varno delo ni bila usposobljena, ni bila opozorjena na nevarnosti dela, ni bila ustrezno uvajana ter nadzorovana. Tudi iz izpovedi priče A.A. izhaja, da se je le-ta šele po izpitu iz varstva pri delu seznanila s pravili varnega dela in pri tem uporabljala lestev. Sodišče se do tega ni opredelilo, ker tega ni upoštevalo, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 56/99 in 64/01) v 12. členu določa dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za pravilno in varno uporabo delovne opreme s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem. Te obveznosti delodajalca ne more nadomestiti obvestilo oziroma razpored tedenskih in mesečnih del. Ker gre za delo na višini, čiščenje gornje strani elementov, in za uporabo lestev, je razumljiva večja nevarnost za poškodbe delavcev in bi moralo biti zagotovljeno posebno usposabljanje po določbi petega odstavka 12. člena Pravilnika. Tudi iz sodne prakse izhaja, da kadar se delo opravlja, kot v danem primeru, na višini in na način, da je delavec oviran pri gibanju in v prisilni drži, predstavlja to nevarno dejavnost. Ko je sodišče štelo, da je delavec usposobljen in poučen že s sicer nepreciznim ustnim poukom predpostavljene B.B., da naj za čiščenje pohištva na vrhu delavci uporabljajo lestev, je postavilo merilo za skrbnost delodajalca v nasprotju s citiranim pravilnikom. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanj tožnice, da je bil opuščen dolžen nadzor oziroma spremljanje delavca s strani delodajalca. Ob neprerekanem dejstvu, da je tožnica nastopila delo na oddelku rentgen prvi dan in da ji je delo razkazala in jo poučila o vseh elementih dela z varnostjo priča C.C., ni razumljiva dokazna ocena, da je bilo takšno usposabljanje ustrezno in za varnost ter nadzorstvo poskrbljeno. Priča C.C. je trdila, da ji ni ničesar povedala o varnem delu, še več, tudi sama je uporabljala za čiščenje elementov na višini stol, priča D.D. pa stola ni uporabljala, ker je bila prenizka, ne morebiti iz drugih razlogov. To dokazuje, da dolžno nadzorstvo gotovo ni bilo izvajano in tega toženka niti ne zatrjuje. Glede na izpovedi priče je tožnica pristopila k delu v skladu z uveljavljenim načinom dela, zaradi česar bi moral delodajalec toženke dodatno ukrepati in ne dopustiti napačnega ravnanja. Delodajalec ni organiziral dela v skladu z Zakonom o varstvu pri delu, ni izvedel varnostnih ukrepov, kaj šele, da bi nadzoroval ali delavci ravnajo po ustreznih varnostnih ukrepih in s tem pripomogel k doslednejši uporabi varstvenih priprav. Ni primerno in ustrezno, da delodajalec kljub temu, da prostor z lestvijo zaklepa, ne predvidi in uredi uporabe ključev na način, da bi tožnici bila lestev zlahka dostopna oziroma se preveri, da delavka, ki dela prvi dan na novem delovišču, lestev lahko in zna uporabiti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi okoliščine s strani delodajalca, ki so v vzročni zvezi z neuporabo lestve in načinom dela, ki je vzrok škode v uporabi stola, kot to ugotavlja sodišče. Ob vrednotenju teh okoliščin in neskrbnosti tožnice, ki je bila prisotna zaradi razlogov navedenih v sodbi, pa bi bila podana sokrivda tožnice, ne v meri 90 % kot to zatrjuje toženka, temveč po mnenju pritožbe v meri 30 %, saj so prav opustitve in okoliščine na strani prvotožene stranke kot močnejše stranke pogodbenega delovnega razmerja v večji meri prispevale k nastanku škode. Sodišče je po mnenju pritožbe postopalo v nasprotju s siceršnjo skrbnostjo, ko je poskrbelo za izdajo sklepa v okviru procesnega vodstva ter naložilo v korist tožene stranke predložitev listin, ki jih toženka ni zatrjevala in nameravala predložiti, čeprav bi bila to dolžna po določbi 286. člena ZPP. Istočasno pa je postopalo do tožnice neenako v nasprotju z 11. členom ZPP. Sodišče je odredilo dokaz z izvedencem medicinske stroke na prvem naroku, ki ga je predlagala drugotoženka v dokazovanje pretiranosti zahtevka po višini, čeprav še ni izpeljalo dokaznega postopka za odločitev zadeve po temelju, s čimer so se stroški postopka bistveno povišali. Ni običajno postopanje in v nasprotju z omenjenim osnovnim načelom ZPP, da sodišče odredi dokaz le za višanje stroškov postopka, saj je s tem stranka postopka dodatno kaznovana, obenem pa je pričakovano, da sodišče na spor gleda v smeri postopanja.

3. Prvotožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Glede pravočasnosti predlaganih dokazov meni, da jih je podala znotraj postavljenega 15 dnevnega roka, kot ga je določilo sodišče na naroku za glavno obravnavo. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Glede očitanih kršitev navaja, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji trdila in poskušala dokazati, da je odškodninska odgovornost prvotožene stranke kot delodajalca krivdna oziroma subjektivna, za tako imenovano objektivno odgovornost prvotožene stranke trditev tekom postopka na prvi stopnji ni podala in sodišče elemente objektivne odškodninske odgovornosti prvetožene stranke ne bi smelo ugotavljati, kljub temu, da je to storilo (24. točka obrazložitve sodbe). Zato so pritožbene navedbe tožeče stranke v smislu, da te predstavljajo delo tožeče stranke nevarno dejavnost, pritožbena novota. Ne glede na navedeno pa pojasnjuje, da tožeča stranka dela ni opravljala na višini in na način, da je bila ovirana pri gibanju in v prisilni drži, ampak je opravljala običajno čiščenje, ki se v ničemer ne razlikuje od tistega, ki ga je opravljala doma. Meni, da je sodišče pravilno zaključilo, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti prvotožene stranke, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi bili v ravnanju prvotožene stranke podani znaki protipravnosti kot enega od kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti. Delo pri toženi stranki je opravljala že devet mesecev in se na posameznih deloviščih ni razlikovalo. V času, ko se je zaposlila je prvotožena stranka tožečo stranko usposobila za delo čistilke na način, da jo je poučila o samem poteku in načinu opravljanja dela v obliki dajanja navodil, ki so jih morale zaposlene čistilke upoštevati pri opravljanju delovnih nalog. Vse navedeno so potrdile zaslišane priče. Vse navedeno pa je izhajalo tudi iz razporeda tedenskih in mesečnih dodatnih del, ki je bil vedno pripet na oglasni deski v skupnih prostorih. Prvotožena stranka je delavkam zagotovila ustrezno delovno opremo in sredstva tako kot ji nalaga 12. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu pri uporabi delovne opreme. Meni, da je izpolnila vse obveznosti, določene v 12. členu citiranega pravilnika. Tožnica je imela v skupnem prostoru zagotovljeno delovno opremo, med katero so se nahajale tudi lestve, ki so bile delavkam ves čas dostopne. V kolikor so bili skupni prostori zaklenjeni, so bile delavke seznanjene kje dobijo ključe. Da je imela lestev na voljo in je zanjo vedela, je potrdila tudi tožeča stranka. Dolžni nadzor nad opravljanjem dela tožeče stranke je opravljala priča B.B., ki je izpovedala, da je delala kontrole nad tem, kako delavke opravljajo svoje delo in v primeru, da je zaznala nepravilnost, je delavke na to takoj opozorila. Zato so tudi pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Tožena stranka opozarja, da gre pri čiščenju za običajno opravilo, kjer verjetnost za nastanek poškodbe ni večja kot sicer v življenju, ob povprečni skrbnosti, ki se pričakuje od delavca. Zahteva po temu, da bi bilo potrebno delavcu dati navodila za vsako še tako očitno banalno opravilo in mu jasno nakazati druge možnosti, kako lahko opravi, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa, v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Meni, da tožeča stranka spregleda in popolnoma zanemari obveznosti, ki jih je imela tudi sama napram prvotoženi stranki, njeno dolžnost pravilno ravnati oziroma ravnati v skladu s predpisi. Poudarja, da do poškodbe tožeče stranke ni prišlo, ker ni bila usposobljena za čiščenje višje ležečih površin, temveč zaradi tega, ker je ravnala povsem nepravilno in neskrbno, zaradi česar je prišlo tudi do nesreče in poškodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zagrešilo zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni.

6. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči dne 15. 10. 2010, ko bi morala pobrisati viseče elemente na zgornji strani, pri čemer si je pomagala s stolom, ki se je zapeljal, zaradi česar je padla na tla in se udarila v koleno ter si ga poškodovala. Odškodnino uveljavlja tako od delodajalca - prvotožene stranke kot od zavarovalnice, pri kateri je ta imel zavarovano civilno odgovornost, to je drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da je tožnica v celoti sama odgovorna za nastalo nesrečo pri delu. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je prvotožena stranka v zadostni meri poskrbela za varno opravljanje dela, da je tožnica imela na razpolago ustrezno lestev, s pomočjo katere bi lahko varno očistila gornje površine elementov. Ocenilo je tudi, da delo, ki ga je morala opravljati, ne predstavlja posebej zahtevnega dela, da gre za delo, ki se opravlja v vsakdanjem življenju v vseh domovih, zaradi česar je že z vidika najbolj povprečne pazljivosti mogoče pričakovati, da bo delavec uporabil tako sredstvo za doseganje višjih površin, ki bo varno in da to ne more biti stol na kolesih. Zaključilo je, da prvotožena stranka ni v ničemer opustila dolžne skrbnosti, saj je delavcem za čiščenje površin dala na razpolago lestev, da je poskrbela za izobraževanje s področja varstva pri delu, prav tako pa še na samem razporedu dela zapisala, da se opravlja čiščenje pohištva na zgornji površini s pomočjo lestve. Zaključilo je tudi, da ne gre za delo s povečano nevarnostjo, saj gre za delo, ki se opravlja v vsakem domu.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo očitano kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki je podana takrat, če sodba nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju, ki jo uveljavlja tudi tožeča stranka. Sodišče je v sodbi zaključilo, da tožena stranka ni v ničemer opustila dolžne skrbnosti za nadzor svojih delavcev pri opravljanju dela in da je poskrbela za njihovo izobraževanje s področja varstva pri delu. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, da bi bila tožnica deležna izobraževanja iz varstva pri delu, prav tako pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da jo je delodajalec podučil o varnem in pravilnem opravljanju dela. Za izpolnitev te delodajalčeve obveznosti namreč ne zadostuje pripis na razporedu dela, da se dela čiščenja pohištva na zgornji površini opravljajo s pomočjo lestve. Delodajalec je dolžan o načinu dela podučiti delavca in ga tudi nadzirati. Prav tako pa ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo, kar sodišče obrazloži s tem, da objektivna odgovornost ni podana iz razloga, ker se čiščenje kuhinjskih elementov na zgornji površini opravlja v vsakem domu. Tudi opravila, ki se redno opravljajo v vsakem domu, lahko namreč pomenijo nevarno dejavnost oziroma posamezni pripomočki lahko postanejo nevarna stvar. Za odločitev, ali je v konkretnem primeru prišlo do škode, ki je nastala od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja nevarnost za okolico, bi moralo sodišče ugotoviti, na kakšni višini in kako se je običajno opravljalo delo. Pri tem so neupoštevne pritožbene navedbe prvotožene stranke, da se sodišče z vprašanjem objektivne odgovornosti ne bi smelo ukvarjati iz razloga, ker naj bi tožeča stranka v tožbi zatrjevala le krivdno odgovornost delodajalca za nastanek škode. Ali gre za krivdno ali za objektivno odgovornost je vprašanje materialnega prava, zato je odločanje o pravni podlagi prepuščeno sodišču. 8. Po določbi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) mora delodajalec povrniti delavcu povzročeno škodo pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Že iz temeljnih določb ZDR-1 izhaja, da je delodajalec tisti, ki organizira delovni proces. Delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen ZDR-1). Torej je za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil odgovoren delodajalec. Po določbi 43. člena ZDR-1 mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Tudi delavec je zavezan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (34. člen ZDR-1), prav tako mora spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (35. člen ZDR-1). Da delavec lahko izpolnjuje svoje obveznosti pa je predpogoj, da ga delodajalec z njimi seznani. Varne delovne pogoje je dolžan zagotavljati delodajalec, kot izhaja iz določb 43. člena ZDR-1 in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in naslednji). Izvajati mora ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec mora delavca obveščati o varnem in zdravem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila, mora ga seznaniti o vrstah nevarnosti v delovnem okolju in na delovnem mestu o varnostnih ukrepih, potrebnih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic (37. člen ZVZD-1). Delodajalec mora delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja in pred razporeditvijo na drugo delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. Usposobljenost za varno delo preverja delodajalec na delovnem mestu (38. člen ZVZD-1).

9. Iz doslej izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi prvotožena stranka izpolnila navedene zakonske obveznosti. To, da delodajalec na razporedu dela, kjer je določeno, kateri dan se kaj čisti, napiše tudi, da se pohištvo z zunanje strani čisti na vrhu s pomočjo lestve, na zadosti zakonskim zahtevam o tem, da mora delodajalec delavca podučiti o varnem načinu dela. Popolnoma nesprejemljivo pa je stališče sodišča prve stopnje, da o varnem načinu dela delodajalcu ni potrebno podučiti delavca, če gre za dela, ki se opravljajo tudi v gospodinjstvu. Zakon namreč delodajalca v nobenem primeru ne odvezuje obveznosti podučitve delavca o varnem opravljanju dela. Tako ne zadostuje, da ima delodajalec le v oceni tveganja določeno, kako se mora izvajati delo in katere pripomočke je potrebno uporabljati, temveč je delodajalec dolžan o tem seznaniti samega delavca, mu dati navodila za delo, preveriti, ali je navodila razumel in tudi ali navodila spoštuje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka imela izdelano oceno tveganja, kjer je bilo določeno, da je potrebno na delovnem mestu čistilke uporabljati lestve in druge pripomočke, ki zagotavljajo varno delo ter da je prepovedano stopanje na okensko polico. Zaključek sodišča, da analogno pomeni tudi prepoved stopanja na druge predmete in police v primeru čiščenja elementov pa je v nasprotju z vsebino ocene tveganja, saj kaj takega iz nje ne izhaja in je stopanje na okensko polico glede varnostnih vidikov popolnoma nekaj drugega kot stopanje na druge predmete, ki se nahajajo v prostoru. Torej iz ocene varnostnega tveganja ne izhaja, da bi bilo že v sami oceni zapisano, da je prepovedano stopanje na druge predmete v primeru čiščenja, pa tudi če bi bilo, bi moral delodajalec o tem seznaniti delavko. Sodišče je v dokazni oceni zavzelo napačno stališče, da je za nadzor nad delom delavca dovolj, da je nekdo za to zadolžen. Delodajalec mora dejansko izvrševati nadzor nad delom in ne zadostuje, da le nekoga pooblasti za to. Sodišče je zaključilo, da krivdna odgovornost prvo tožene stranke ni izkazana ker ji ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja, pri čemer je popolnoma prezrlo obveznosti delodajalca, ki izvirajo iz predpisov o varnosti pri delu. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi delodajalec tožnico osebno seznanil z varnim / pravilnim načinom dela in opravljal nadzor nad delom tožnice. Zgolj splošne navedbe, da je opravljal nadzor nad delavci in da je delavce obveščal o pravilnem delu, za rešitev tega individualnega delovnega spora ne zadostujejo. Prvotožena stranka bi morala dokazati, da je tožnico podučila o varnem delu, jo posebej opozorila na nevarnosti, ki kot je ugotovilo sodišče prve stopnje izhajajo že iz izjave o varnosti z oceno tveganja za prvotoženo stranko, in jo nadzirala ali opravlja delo skladno z navodili.

10. Pritožbeno sodišče seveda pri tem pripominja, da je jasno, da delodajalec ne bo stalno nadziral delavca, ali pravilno opravlja svoje delo, vendar pa je delodajalec dolžan delavca seznaniti z delom in pravilnim načinom njegovega izvajanja ter vsemi varnostnimi tveganji ob sami zaposlitvi delavca in ob spremembi dela. V času izvajanja dela pa mora delodajalec zagotoviti nadzor nad izvajanjem tega dela z občasnimi kontrolami, da preverja, da delavec spoštuje vse predpisane varnostne ukrepe.

11. Seveda je tudi delavec dolžan izkazati potrebno skrbnost in izvajati delo v skladu z navodili, spoštovati in izvajati mora predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Vendar določba 35. člena ZDR-1 ne izključuje delodajalčeve odgovornosti, da delavca poduči o varnosti pri delu, kako se delo pravilno opravlja, zagotavlja pogoje za varnost in zdravje v skladu s posebnimi predpisi o varnosti pri delu in da delavca pri delu nadzoruje.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče ravnalo v nasprotju s 286. členom ZPP, ko je svojo odločitev oprlo na dokaze - izjava o varnosti in ocena tveganja ter razpored tedenskih in mesečnih dodatnih del z organizacijo delovišč, ki ga prvotožena stranka ni predložila pravočasno v okviru trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je že v sodbi pojasnilo, da je predložitev navedenih dokazov terjalo od prvotožene stranke zaradi pravilne in popolne ugotovitve odločilnih dejstev, zaradi česar ni mogoče govoriti o prekluziji navedenih dokazov. Po določbi prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje lahko zahtevalo od prvotožene stranke predložitev navedenih listin. Zato s takim postopanjem ni kršilo postopkovnih določb, kot se to zmotno zavzema tožeča stranka.

13. Utemeljeno pa pritožba graja postopanje sodišča prve stopnje, ko je prej, preden je razčistilo dejansko stanje v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka postavilo izvedenca medicinske stroke zaradi odločanja o tožbenem zahtevku po višini. Tako postopanje ni pravilno in je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Sodišče si mora namreč prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP).

14. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP. V novem postopku bo moralo sodišče oceniti izvedene dokaze še v manjkajoči smeri, to je glede obveznosti delodajalca o seznanitvi delavca s pogoji in varnostjo pri delu in potrebnim nadzorom. Oceniti bo moralo ali je delodajalec organiziral delo tako, da je omejil verjetnost nastanka škodnih dogodkov, obvladoval tveganja, ki jih mora obvladovati glede na svoje dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Opredeliti se bo moralo tudi do vprašanja, ali ni morda šlo za delo oziroma način opravljanja dela, ki pomeni povečano nevarnost, pri tem mora upoštevati, ali je šlo za delo na višini oziroma opravljanje dela na tak način, da predstavlja večjo nevarnost v posledici česar bi delodajalec odgovarjal na podlagi določbe drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Sodišče doslej še ni ugotovilo na kakšni višini je potekalo čiščenje in kako ter na kakšen način bi se moralo pravilno opravljati, od ugotovitve teh dejstev pa je odvisno za kakšno vrsto dela je šlo in ali je mogoče delodajalcu pripisati objektivno odgovornost za nastanek nesreče pri delu.

15. Seveda pa bo pri ponovnem odločanju moralo sodišče upoštevati tudi soprispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka, glede na ugotovitev, da tudi sama ni ravnala dovolj skrbno, ko si je pri delu na višini pomagala s stolom na koleščkih. Vendar, kot je bilo že povedano, po stališču pritožbenega sodišča, to dejstvo samo zase ne izključuje odškodninske odgovornosti za nepremoženjsko škodo toženih strank.

16. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, za kar je imelo podlago v določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.