Jedro

Kljub enaki pravni podlagi se zahtevka opirata na toliko različno dejansko podlago, da ni izpolnjena predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP.

Stališče nižjih sodišč, da v sporu o določitvi deležev na skupnem premoženju ni mogoče zahtevati ugotovitve deleža na gotovinskem znesku kot potrošni generični stvari, je napačno, saj negira sam pojem skupnega premoženja, ki obsega tudi prihranke zakoncev. V tej pravdi ne gre za ugotavljanje oziroma vprašanje (so)lastninske pravice na denarju kot generični stvari, kot to menita nižji sodišči, temveč za ugotavljanje obsega in deležev na skupnem premoženju. O denarju, ki naj bi spadal v skupno premoženje zakoncev, je zato po oceni revizijskega sodišča mogoče odločati tudi na podlagi ugotovitvenega zahtevka. Takšno stališče je v skladu s siceršnjo ustaljeno sodno prakso v zvezi z zahtevki iz naslova skupnega premoženja, v skladu s katero so dajatveni zahtevki oziroma zahtevki, ki merijo na neposredno civilno delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, izjema, ki predpostavlja obstoj posebnih okoliščin.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrže. Reviziji zoper sklep se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo zavrnilo: pod točko I tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi in tožene stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) glede nepremičnine in pod točko II tožbeni zahtevek tožene stranke po tožbi in tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) za ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank dvosobno stanovanje, desno od stopnišča, v I. nadstropju stanovanjskega objekta v M., ki stoji na parc. št. 1999 in je vpisan pri vl. št. ... k.o. ..., ter da sta pravdni stranki solastnika tega stanovanja vsak do 1/2, za katerega so kot solastniki vsak do 1/3 v zemljiški knjigi sedaj še vpisani I. T., H. S. in E. W., in s sklepoma: pod točko I zavrglo tožbeni zahtevek tožene stranke za ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank denar v tolarski protivrednosti 100.000 DEM, ki je v posesti tožeče stranke, in da sta pravdni stranki upravičenca navedenega zneska vsak do 1/2, pod točko II pa ustavilo postopek v obsegu glede tožbenega zahtevka tožeče stranke glede premičnin.

Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi in sklepu je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) zaradi nepravilne uporabe 181. člena ZPP, predvsem drugega odstavka navedenega člena, in iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da se zahtevku toženke v celoti ugodi, podrejeno pa, da odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo 181. člen ZPP, zlasti njegov drugi odstavek, ko je utemeljevalo zavrženje ugotovitvenega tožbenega zahtevka glede 100.000 DEM. V predmetni zadevi tožena stranka ne more uveljavljati dajatvenega zahtevka, ne da bi prej razpolagala z ugotovitvijo, da zahtevani denar dejansko sodi v skupno premoženje zakoncev in tako postane predmet delitve, seveda v generičnem smislu. Z revizijo napada tudi sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek glede stanovanja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP).

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Predlaga zavrženje revizije zaradi nedoseganja revizijskega praga, zgolj podredno pa meni, da je odločitev nižjih sodišč o zavrženju zahtevka glede 100.000 DEM pravilna, Hkrati opozarja, da revizije ni dopustno vložiti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizija zoper sodbo ni dovoljena, revizija zoper sklep pa je utemeljena.

O nedovoljenosti revizije zoper sodbo: Pravdni postopek na prvi stopnji se je končal s sodbo in sklepom z dne 15.3.2001, torej v času veljavnosti ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99). Glede na prehodno določbo 498. člena ZPP so se od uveljavitve tega zakona dalje uporabljale vse njegove določbe, torej tudi določbe o reviziji. Za presojo dovoljenosti revizije je tako odločilen drugi odstavek 367. člena ZPP, ki v premoženjskih sporih dovoljuje revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,92 EUR). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Prvostopenjsko sodišče je sicer na naroku za glavno obravnavo 8.1.1998 (po devetih letih vodenja postopka) v soglasju s strankama ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta celotne pravdne zadeve (vseh do takrat postavljenih zahtevkov) 3.000.000 SIT (12.518,77 EUR), vendar takšna korekcijska dolžnost prvostopenjskega sodišča pride v poštev pri presoji vrednosti spornega predmeta samo v primeru, če je opravljena najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP).

Izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe je tako vrednost spornega predmeta, ki jo je tožena stranka navedla v nasprotni tožbi in v njeni razširitvi. Tožena stranka je v tožbi z dne 9.11.1989 uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na stanovanju in ob tem navedla vrednost spornega predmeta 10.000.000 dinarjev. Kasneje kljub razširitvi tožbe z zahtevkom za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na 100.000 DEM (denarni zahtevek, glede katerega ni treba navesti vrednosti spornega predmeta) vrednosti spornega predmeta ni spremenila. Prvi zahtevek se nanaša na nepremičnino (stanovanje), medtem ko se drugi zahtevek nanaša na denar. Glede prvega tožena stranka zatrjuje, da sta stanovanje pravdni stranki kupili skupaj, saj sta kupnino zanj privarčevali skupaj, čeprav je v pogodbi o nakupu stanovanja nastopala le tožeča stranka. Glede drugega pa zatrjuje, da gre za skupne devizne prihranke pravdnih strank, ki sta jih hranili doma oziroma na devizni hranilni knjižici tožeče stranke (30.000 DEM), tožeča stranka pa jih je vzela, ko je odšla. Trditvena podlaga tožene stranke utemeljuje sklep, da gre sicer za dva dela celote, glede katerih velja isti premoženjski režim, ki pa imata različno premoženjsko obliko in izvirata iz različnih življenjskih dogodkov v različnem obdobju zakonske zveze pravdnih strank. Ker se kljub enaki pravni podlagi zahtevka opirata na toliko različno dejansko podlago, da ni izpolnjena predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se pravica do revizije določi na podlagi seštevka vrednosti vseh zahtevkov, je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, tako kot določa drugi odstavek 41. člena ZPP.

Izračun pokaže, da vrednost spornega predmeta pri zahtevku glede stanovanja (10.000.000 dinarjev) ne presega revizijske vrednosti. Upoštevajoč spremembo vrednosti (denominacijo) dinarja na podlagi Zakona o spremembi vrednosti dinarja (Uradni list SFRJ, št. 83/89) na dan 21.12.1989 (10.000 din za en konvertibilni dinar) in menjalno razmerje 1:1 med jugoslovanskim dinarjem in slovenskim tolarjem, določeno v prvem odstavku 5. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 17/91), veljavno na dan 8.10.1991, se izkaže, da je vrednost spornega predmeta 1.000 SIT (4,17 EUR).

Revizija v tem delu tako ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

O utemeljenosti revizije zoper sklep: Prvostopenjsko sodišče je s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank denar v tolarski protivrednosti 100.000 DEM, ki je v posesti toženca, ter da sta pravdni stranki upravičenca navedenega zneska vsak do 1/2. Sodišče se je postavilo na stališče, da v sporu o določitvi deležev na skupnem premoženju ni mogoče zahtevati ugotovitve deleža na gotovinskem znesku kot potrošni generični stvari. Na denarju se ne ugotavlja lastnina (oz. solastnina), zato tudi ne more biti predmet delitvenega postopka. O njem se sme meritorno odločati le na podlagi dajatvenega zahtevka. Ker tožena stranka po mnenju prvostopenjskega sodišča, ki se mu je pridružilo tudi drugostopenjsko sodišče, ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, je po 181. členu ZPP zahtevek zavrglo.

Revizijsko sodišče pritrjuje revizijskim navedbam, da je tožnica izkazala pravni interes za vložitev ugotovitvenega zahtevka.

Skupno premoženje zakoncev ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 in nasl. - ZZZDR) v poglavju o premoženjskih razmerjih med zakonci (členi 51. do 62. ZZZDR). Skupni prihranki so del skupnega premoženja zakoncev. Na skupnem premoženju imata zakonca skupno lastninsko pravico na stvareh ter druge stvarnopravne in obligacijske pravice. Bistvenega pomena za skupno premoženje, ki je kot takšno širok pojem, saj zajema vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je nerazdelen način pripadnosti premoženjskih pravic obema zakoncema. S skupnim premoženjem zakonca skupno razpolagata. Glede na to, da delež zakonca na skupnem premoženju ni določen (je pa določljiv), zakonec s svojim nedoločenim deležem s pravnimi posli med živimi ne more razpolagati. Vse do delitve skupnega premoženja se ne ve, kaj pripada kateremu od zakoncev od skupnega premoženja v naravi. Sama delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku se opravi, ko je znan njegov obseg in deleži na njem. Tožnica zahteva ugotovitev, da prihranki spadajo v skupno premoženje in da sta pravdni stranki upravičenca do navedenega zneska vsak do 1/2. Stališče nižjih sodišč, da v sporu o določitvi deležev na skupnem premoženju ni mogoče zahtevati ugotovitve deleža na gotovinskem znesku kot potrošni generični stvari, je napačno, saj negira sam pojem skupnega premoženja, ki obsega tudi prihranke zakoncev. V tej pravdi ne gre za ugotavljanje oziroma vprašanje (so)lastninske pravice na denarju kot generični stvari, kot to menita nižji sodišči, temveč za ugotavljanje obsega in deležev na skupnem premoženju. O denarju, ki naj bi spadal v skupno premoženje zakoncev, je zato po oceni revizijskega sodišča mogoče odločati tudi na podlagi ugotovitvenega zahtevka. Takšno stališče je v skladu s siceršnjo ustaljeno sodno prakso v zvezi z zahtevki iz naslova skupnega premoženja, v skladu s katero so dajatveni zahtevki oziroma zahtevki, ki merijo na neposredno civilno delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, izjema, ki predpostavlja obstoj posebnih okoliščin.

Ker sta sodišči napačno uporabili 181. člen ZPP, je revizijsko sodišče moralo na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP sklepa sodišč razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bo moralo v ponovljenem postopku meritorno odločiti o utemeljenosti denarnega zahtevka.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.