Jedro

Sklep je oblikovno res pomanjkljiv, saj izostane ločitev med izrekom in obrazložitvijo oziroma navedba mednaslova odločbe, ki bi kazala na obrazložitev, vendar ta lapsus calami nikakor ne pomeni, da je bila pritožnica prikrajšana za pravno sredstvo proti temu sklepu.

Šteje se, da je izročitev del v redu opravljena, če so predana osebi, ki jo izbere naročnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111534/2010 z dne 17. 8. 2010 obdržalo v veljavi v 1. točki za 8253,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2009 dalje, v 3. točki pa za 36 EUR stroškov (1.). Zavrnilo je zahtevek v presežku, za 1719,68 EUR (2.), toženko pa zavezalo še k povračilu stroškov tožnika v višini 100,66 EUR.

2. Proti sodbi se toženka pritožuje, uveljavlja vse po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, predlaga pa njeno spremembo ali razveljavitev ter zahteva še povračilo svojih pritožbenih stroškov. Ključna točka njene pritožbe je očitek pomanjkanja aktivne legitimacije, glede česar naj bi bil njen ugovor napačno zavrnjen. Trdi, da proti dovoljeni spremembi na strani upnika ni imela na voljo nobenega pravnega sredstva, kar da je nezakonito in v nasprotju z ustavo. Meni, da cesija, na podlagi katere naj bi terjatev od družbe T. dobil tožnik, proti njej ne more učinkovati, ker o njej pred pravdo ni bila obveščena, o njenem ugovoru, da je tudi nična, pa sodišče ni podalo nobenih razlogov. Tudi vsebinsko se toženka zahtevku zoperstavlja, češ da sodišče ni pravilno uporabilo prava med strankama, in sicer pogodbe in aneksa, ko je ocenilo vlogo S., ki ni bil naročnik, mu je pa T. izvedel primopredajo. Nadalje očita, da sodišče ni ocenilo izpovedbe priče Š. in da se je napačno oprlo na PGU. Sklene, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev za plačilo po 5. čl. pogodbe oz. tega ni dokazala.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev, brez nadaljnjih stroškovnih zahtev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Prav na vse pritožbene očitke je že v celoti, pravilno in popolnoma odgovorilo sodišče prve stopnje. Zato bo na ponavljanje toženkinih stališč iz postopka pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče odgovorilo le sumarno in sklicujoč se na jasno argumentacijo izpodbijane sodbe, ki je ne kaže zgolj ponavljati. Golo ponavljanje namreč nima nobenega pomena.

7. Ugovor aktivne legitimacije je pravilno zavrnjen, razlogi za to pa v zadnjem, 5. odstavku na nenumerirani 3. strani sodbe pravilni. Že v izvršilnem postopku je na podlagi cesijske pogodbe na stran upnika vstopil prevzemnik, sedaj tožnik. Prvi sklep z novim upnikom z dne 20. 12. 2010 je oblikovno res pomanjkljiv, saj izostane ločitev med izrekom in obrazložitvijo oz. navedba mednaslova odločbe, ki bi kazala na obrazložitev. Vendar pa ta lapsus calami, kot je edino razumno to oblikovno hibo pojasnilo že sodišče prve stopnje, nikakor ne pomeni, da je bila pritožnica prikrajšana za pravno sredstvo proti temu sklepu, nasprotno. Pravni pouk v odločbi ni izostal, bil je povsem v redu, zato o kršitvah ustavnih procesnih jamstev ni govora. Pritožnica se očitno spreneveda, na kar kaže tudi dejstvo, da se je nato 25. 9. 2012 tudi sklep o ugovoru glasil na novega upnika, česar toženka (oz. tedaj še dolžnica) prav tako ni izpodbijala. Ker je nastopil pogoj iz 3. odst. 24. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju(1), je tožnikova procesna aktivna legitimaciji v pravdi, ki je sledila izvršilnemu postopku, tudi brez soglasja toženke oz. dolžnice v redu podana.

8. Očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o ugovoru ničnosti cesijske pogodbe, ni utemeljen, saj so ti razlogi eksplicitno podani v zadnjem stavku 5. odstavka 3. nenumerirane strani sodbe. Kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana.

9. Tudi relevantno materialno pravo, konkretno pravo, ki velja med strankama spora (pogodba P-033-2008 skupaj z aneksom P-033-2008 med tožečo stranko kot izvajalko in toženko kot naročnico), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je ocenilo, da je bila primopredaja opravljena v skladu s pogodbo, saj je zakoniti zastopnik toženke zahteval, da tožeča stranka primopredajo izvede z U. S. kot končnim uporabnikom (sodišče ga imenuje „investitor“). Ni res, da bi sodišče S. štelo za naročnika, pač pa je ugotovilo, da je bila volja naročnika, da izvajalec delo preda njemu (opravi primopredajo), kar se je tudi zgodilo. Šteje se, da je izročitev del v redu opravljena, če so predana osebi, ki jo izbere naročnik (1. odst. 632. čl. Obligacijskega zakonika, OZ).

10. Da je bila primopredaja opravljena S., sploh ni bilo sporno, sodišče je le pojasnilo, in to pravilno, da zato on še ni bil naročnik. Pričanje Š. zato niti ni pomembno, sploh pa pritožnici ne more koristiti, saj sama navaja, da je izpovedoval v korist tožnika, čeprav po njenem sicer pristransko.

11. Sklicevanje na Posebne gradbene uzance (PGU) sodišča prve stopnje je bilo v nasprotju z (napačnim) stališčem pritožbe povsem na mestu. Sklicevanje nanje je sicer _ex abundati cautela_, da ne bi bilo slehernega dvoma o dejstvu opravljene primopredaje, saj se glede na določbo 112. čl. PGU šteje izročitev in prevzem za opravljen, če je naročnik objekt začel uporabljati. Trditev, da se objekt z vgrajenimi strojnimi inštalacijami, plačilo česar je tu sporno, uporablja, ni bila prerekana, česar pritožba niti ne izpodbija.

12. Tožeča stranka je dokazala, da je pogodbeno dogovorjena dela opravila in jih izročila naročniku, in to brez napak, ki bi jih ta pravočasno grajal izvajalcu, zato je pravilen in zakonit zaključek sodišča prve stopnje, da je upravičena do plačila v skladu s pogodbo, to je v skladu z njenim 5. čl. (239. čl. OZ).

13. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal relevantnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Toženka mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) „Če pride do spremembe upnika po vložitvi predloga za izvršbo, lahko nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Nov upnik mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.“