Jedro

Rok za vložitev zahteve za uveljavljanje odškodnine je določen v 8. členu ZPŠOIRSP in je tipičen materialni rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja odškodnino kot materialno pravico, določeno v ZPŠOIRSP. Ne gre za sui generis rok, kot meni tožnik. Da gre za materialni rok, izhaja tudi iz enotnega stališča upravno sodne prakse (npr. I U 2526/17, I U 1713/18).

Vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča v primeru zamude materialnega roka, za kar gre v konkretnem primeru. V nasprotju s procesnimi roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank, je bil rok za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva materialni rok, določen v materialnem pravu, tj. ZPŠOIRSP in se je nanašal na samo (materialno) upravičenje tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 14. 8. 2019 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pri čemer je vložitev predloga utemeljeval z zdravstvenimi težavami. Njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje tako ni bil utemeljen, saj se ni nanašal na zamudo roka za opravo določenega dejanja postopka, ampak se je nanašal na uveljavljanje materialne pravice po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), torej zamudo materialnega roka, čemur pa predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni namenjen. Sicer tožnik – upoštevaje prvi in drugi odstavek 8. člena ZPŠOIRSP – zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ni vložil pravočasno.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, pri čemer je pritrdil razlogom, navedenim že v izpodbijanem sklepu.

3. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razloga po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je toženka z izpodbijano odločbo zavrnila tako predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot za izdajo odločbe o pravici do odškodnine. Obrazložitev izpodbijanega sklepa nasprotuje sama sebi. Toženka namreč na eni strani zatrjuje, da se upravni postopek ni pričel in zato sploh ni prišlo do zamude (in posledično do situacije, v kateri bi lahko predlagal vrnitev v prejšnje stanje), po drugi strani pa je toženka presojala, ali je sploh upravičenec do odškodnine po ZPŠOIRSP in ugotavljala, da je zamudil materialni rok. V času oddaje vloge je izpolnjeval pogoje za odločanje o odmeri odškodnine po ZPŠOIRSP. Sicer je upravni postopek pričel z vložitvijo vloge (zahteve za odškodnino), ki jo je toženka prejela 10. 7. 2019 in na katero je odgovorila zgolj s podajanjem splošnih informacij. Ni pa te obravnavala kot vloge oziroma sploh ni ugotavljala, kaj želi, tj. izplačilo odškodnine po ZPŠOIRSP; na dopolnitev vloge ga namreč ni pozvala. Glede na to je napačno naziranje toženke, da upravni postopek v predmetni zadevi ni bil začet. Ko pa je prejel odgovor toženke, je predlagal vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer je hkrati s predlogom podal tudi vlogo za izplačilo odškodnine, tj. vlogo z dne 10. 7. 2019. To je vložil takoj, ko so minili zdravstveni razlogi za njegovo zadržanost. Nadalje še navaja, da toženka napačno in neobrazloženo konkretizira stališče, da je rok za vložitev zahteve za izplačilo odškodnine po ZPŠOIRSP materialne narave. Že iz samega namena navedenega zakona namreč izhaja nasprotno. Namen zakona ni bil v dajanju določenih pravic, saj je pravica zahtevati odškodnino od države zagotovljena že v 26. členu Ustave; ta pa mora oškodovancu na dejanski ravni omogočati, da jo uveljavi. Tudi sicer pa je materialni le tisti rok, v katerem mora določena oseba opraviti določeno dejanje, saj ji drugače preneha pravica sama. Tako je nesprejemljivo, da bi s potekom roka po ZPŠOIRSP – ki ima sicer izvedbeno naravo – izgubil pravico do odškodnine in da ne bi bila možna vrnitev v prejšnje stanje. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep; podredno pa, da ugotovi, da je le-ta nezakonit. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, kateri so navedeni že v izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijani sklep toženke, s katerim je ta zavrnila tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki se je nanašal na vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ker je rok za vložitev take zahteve, določen v prvem in drugem odstavku 8. člena ZPŠOIRSP, materialni rok, katerega zamude se ne da popraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje. Upoštevaje tožbene navedbe je tako presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa odvisna od odgovora na vprašanje, ali predstavlja rok iz prvega oziroma drugega odstavka 8. člena1 ZPŠOIRSP materialni rok ali ne.

7. Namen in vsebina ZPŠOIRSP je razvidna iz 1. člena tega zakona, ki v prvem odstavku določa, da zakon ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odločba US in 14/99 – odločba US), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. V skladu z drugim odstavkom istega člena ZPŠOIRSP določa tudi upravičence in upravičenke, merila za odmero in višino denarne odškodnine, načine in roke za izplačilo, druge oblike pravičnega zadoščenja ter postopek in organe, pristojne za odločanje. Rok za vložitev zahteve za uveljavljanje odškodnine je določen v 8. členu ZPŠOIRSP in je tipičen materialni rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja odškodnino kot materialno pravico, določeno v ZPŠOIRSP. Ne gre za sui generis rok, kot meni tožnik. Da gre za materialni rok, izhaja tudi iz enotnega stališča upravno sodne prakse (npr. I U 2526/17, I U 1713/18).

8. Glede na navedbe strank v tem postopku in izpodbijani sklep je med strankama nesporno, da je tožnik pri toženki vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z vložitvijo zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (po ZPŠOIRSP). Nesporen je tudi datum vložitve predloga, tj. 14. 8. 2019, saj tožnik teh ugotovitev toženke ni prerekal.2

9. Upoštevaje določbo sedmega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP je toženka v zvezi z vloženim predlogom tožnika za vrnitev v prejšnje stanje postopala pravilno, ko je uporabila določbe ZUP, ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje (103. do 108. člen)3. Pravilno je ugotovila, da v skladu s prvim odstavkom 103. člena ZUP tožnikov predlog ni bil dopusten, saj se ni nanašal na zamudo roka, naroka ali kakšnega drugega dejanja postopka. Predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je namreč zamuda roka za opravo dejanja v postopku (procesnega roka). Vrnitev v prejšnje stanje pa ni mogoča v primeru zamude materialnega roka, za kar gre v konkretnem primeru. V nasprotju s procesnimi roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank, je bil rok za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva materialni rok, določen v materialnem pravu, tj. ZPŠOIRSP in se je nanašal na samo (materialno) upravičenje tožnika.4

10. Ob upoštevanju, da se vložitev zahteve iz ZPŠOIRSP veže na materialni rok, je tako pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da vrnitev v prejšnje stanje pri zamudi materialnega roka ni mogoča. 11. Glede na pojasnjeno stališče, da je predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zamuda roka za opravo dejanja v postopku, so nerelevantni vsi tožnikovi ugovori v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za odločanje o odmeri odškodnine po ZPŠOIRSP, saj se z izpodbijanim sklepom o vlogi oziroma zahtevi za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra ne odloča. Sodišče ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov, ki jih je smiselno predlagal v zvezi z zatrjevanjem dejstva pravočasnosti, tj. vpogled v zdravniško dokumentacijo, mnenje invalidske komisije ZPIZ, prisego in potrdilo o državljanstvu ter angažiranje izvedenca medicinske stroke in zaslišanje tožnika. Glede na stališče sodišča, da ZPŠOIRSP določa materialni rok za vložitev zahtev, zoper materialne roke pa predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dopusten, so ti dokazi nerelevantni.

12. V zvezi s tožbeno navedbo, da naj bi bila obrazložitev izpodbijanega sklepa nejasna oziroma bi nasprotovala sama sebi, sodišče pojasnjuje, da iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi toženka odločila, da tožnik ni upravičenec do odškodnine po ZPŠOIRSP. Zgolj izrek pa ustvarja pravne posledice. V izogib nejasnostim v nadaljevanju postopka pa dodaja, da bo toženka morala, kolikor je tožnik vložil zahtevo za določitev odškodnine (v upravnem spisu ni vloge z dne 10. 7. 2019) o njegovi vlogi odločiti. Ima pa tudi prav, da bo morala toženka o njegovi vlogi odločiti v skladu z določili ZUP, vendar to vprašanje ni predmet te sodne presoje, niti ni bilo z izpodbijanim sklepom o odškodnini odločeno. Kolikor toženka o vlogi ne bo odločila, naj tožnik izsili odločitev z institutom molka organa.

13. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da naj bi bil njegov odškodninski zahtevek utemeljen že z samo ustavno pravico do povračila škode (26. člen Ustave), torej neodvisno od ZPŠOIRSP (in tam vsebujočih rokov), pa sodišče dodaja, da je bila sistemska ureditev povračila škode izbrisanim Republiki Sloveniji naložena s sodbo Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) z dne 26. 6. 2012, izdano v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji (pritožba št. 26828/06). To obveznost pa je Republika Slovenija izpolnila ravno s sprejemom ZPŠOIRSP, nenazadnje tudi z določitvijo (materialnega) roka za vložitev zahtev za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kar terja že načelo pravne varnosti. Tudi sicer pa je samo ESČP v zadevi Anastasov in drugi proti Sloveniji 17. 11. 2016 ocenilo, da so odškodnine za izbrisane v Republiki Sloveniji ustrezno urejene, kar velja tudi za izvajanje ZPŠOIRSP v praksi.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

15. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni bilo sporno. Odločitev je bila namreč odvisna od presoje pravnega vprašanja, ali rok iz prvega oziroma drugega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP predstavlja materialni rok ali ne. V izvedbo predlagani dokazi pa so bili, glede na stališče sodišča, nerelevantni.

16. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Prvi odstavek tega člena določa, da se upravni postopek za določitev denarne odškodnine začne na zahtevo stranke. Zahteva za določitev denarne odškodnine se lahko vloži v treh letih po začetku uporabe tega zakona. Drugi odstavek tega člena pa določa, da lahko oseba, ki ima ob začetku uporabe tega zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolni pogoje iz 2. člena tega zakona, zahtevo za določitev denarne odškodnine vloži v treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. 2 Upoštevaje drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 V zvezi z uveljavljanjem denarne odškodnine po ZPŠOIRSP v upravnem postopku (upoštevaje tožbene navedbe in izpodbijani sklep je ta način uveljavljanja odškodnine relevanten v konkretnem primeru) ZPŠOIRSP v sedmem odstavku 8. člena določa, da se v postopku za določitev denarne odškodnine uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. 4 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. U 353/92 z dne 14. 1. 1993 in Upravnega sodišča, opr. št. II U 302/2014 z dne 18. 3. 2015.