Jedro

V izpodbijani odločbi, niti v odločbi druge stopnje niso navedeni vsi pogoji, ki bi za navedena upravičenca bili lahko podlaga za odločitev, da sta bila upravičena do odškodnine po FIP.

Izrek

I. Tožba zoper 1. točko izreka sklepa in odločbe Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-4/2016/2 z dne 18. 3. 2016 se zavrne.

II. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kočevje št. 32101-137/93-143 z dne 2. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo pokojnega vlagatelja A.A., po katerem postopek nadaljuje B.B., za vračilo podržavljenega premoženja, navedenega v 2. točki dispozitiva, pokojnih lastnikov A.A. in B.A. V obrazložitvi je navedel, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a in sicer na podlagi odločb Okrajne zaplembne komisije št. 6346 in 3264, obe z dne 3. 9. 1945, in sicer B.A., rojeni 12. 9. 1900, umrli 8. 2. 1979 in A.A. st., rojen 24. 2. 1894 in umrlemu 15. 1. 1943. V zvezi s premoženjem, ki je bilo podržavljeno B.A., navaja, da se v zadevi uporablja 12. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Bivša lastnica na podlagi odločbe Upravne enote Domžale št. 20100-9/2002-21005 z dne 12. 9. 2003 ni štela za jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do dne 8. 8. 1979, ko je umrla. Vendar pa, ker je pridobila avstrijsko državljanstvo ter na dan 1. 1. 1960 tudi stalno prebivala na Dunaju, je s tem pridobila pravico zahtevati odškodnino po Finančni izravnalni pogodbi (FIP) ter je zato podana podlaga za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. A.A. pa je umrl 15. 1. 1943, zato se zanj uporabi določba 11. člena ZDen. Pravni nasledniki po A.A. starejšemu so C.C. - vlagatelj denacionalizacijske zahteve, D.D. in E.E. C.C. je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, avstrijsko državljanstvo je pridobil 23. 11. 1949, zato je tudi zanj podana podlaga za zavrnitev zahteve na podlagi drugega odstavka odstavka 10. člena ZDen.

2. Drugostopni organ je z izpodbijanim sklepom in odločbo v 1. točki izreka zavrgel pritožbo E.E., v 2. točki izreka pa pritožbo B.B. zavrnil. V zvezi z zavrženjem pritožbe E.E. navaja, da je C.C. vložil pravočasno zahtevo za denacionalizacije po starših. Ugotavlja, da bi bil prvotni vlagatelj lahko upravičenec po določbi 12. člena ZDen za polovico premoženja, podržavljenega materi, ter za tretjino, ker so bili trije otroci, vlagatelj in sestri D.D. in E.E., premoženja, ki je bilo podržavljeno očetu, glede na določbo 11. člena ZDen, ob pogoju, da bi imel prvotni vlagatelj jugoslovansko državljanstvo in bi bil tako izpolnjen pogoj iz 9. člena ZDen ter če ne bi bilo možnosti dobiti odškodnine po drugem odstavku 10. člena ZDen od tuje države. Za E.E. pa ni izkazano, da je vložila zahtevo za denacionalizacijo ali za vložitev pooblastila svojega brata C.C. Ker torej ni izkazano, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila tudi E.E. oziroma, da se je kasneje vključila v predmetni postopek, organ ugotavlja, da ni izkazala aktivne legitimacije v tem postopku, kar pomeni, da ni upravičena vlagateljica te pritožbe, zato jo je na podlagi 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s sklepom zavrgel. V zavrnitvi pritožbe pa navaja, da so podani pogoji za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.

3. Tožnici v tožbi navajata, da se z odločitvijo upravnih organov, pri čemer v tožbi dobesedno povzemata obrazložitev drugostopnega organa in njegova stališča v zvezi z zavrženjem pritožbe in drugim odstavkom 10. člena ZDen, ne strinjata. Menita, da je stališče organa druge stopnje v zvezi z drugim odstavkom 10. člena ZDen v celoti napačno. Po FIP in na njegovi podlagi sprejeti zakoni namreč niso bili podlaga za nepremično premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo v tem postopku. Zato FIP ni mogoče šteti kot pravni vir, ki ureja odškodovanje za premoženje, zaplenjeno prednikom tožnic. Glede na navedeno je jasno, da prejšnja lastnika ali njuni potomci na podlagi FIP niso mogli uveljavljati od Republike Avstrije nikakršne odškodnine za podržavljeno nepremično premoženje. Nedopustno je bilo v postopku ignorirati potrdilo Republike Avstrije kot Republike Nemčije, da nihče od potomcev ni bil upravičen in tudi ni prejel nobene odškodnine. Organ druge stopnje pa se tudi ni opredelil do kršitev Ustave RS, na katere sta tožnici opozarjali. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku je na tožbo odgovorila ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. V obravnavani zadevi tožnici s tožbenim predlogom predlagata odpravo drugostopne odločbe, pri čemer v uvodu tožbe navajata, da jo vlagata zaradi odprave drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo. Sodišče zato šteje, da izpodbijata tako 1. točko izreka drugostopenjskega organa kot prvostopenjsko odločbo, glede na določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določa, kateri upravni akti so predmet upravnega spora.

K 1. točki izreka:

7. Tožba zoper sklep drugostopenjskega organa ni utemeljena.

8. Iz tožbenega predloga izhaja, da tožnici izpodbijata tudi odločitev v 1. točki drugostopenjske odločbe, ki se glasi: Pritožba E.E. se zavrže. 9. Vendar pa iz navedb v tožbi razlogi za izpodbijanje te odločitve drugostopenjskega organa, ki temelji na ugotovitvi, da E.E. ni vložila zahteve za denacionalizacijo oziroma za njeno vložitev ni pooblastila svojega brata, ki je bil vlagatelj zahteve za denacionalizacijo ter da se tudi kasneje ni vključila v predmetni postopek, zato po stališču drugostopnega organa ni izkazala aktivne legitimacije v tem postopku, kar pomeni, da ni upravičena vlagateljica te pritožbe, ter jo je drugostopni organ na podlagi 239. člena ZUP zavrgel, razen golega prepisa iz drugostopenjske odločbe, ne izhajajo.

10. Na podlagi prvega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Citiran prvi odstavek določa pravilo, da v postopku upravnega spora preiskovalno načelo delno ne velja, torej da sodišče ne more razčiščevati oziroma ugotavljati dejanskega stanja po uradni dolžnosti, temveč je obseg preizkušanja oziroma ugotavljanja dejanskega stanja odvisen od vsebine trditvenega dela tožbe. Ker torej tožnici ne navajata, da je drugostopenjski organ dejansko stanje v zvezi z zavrnitvijo pritožbe E.E. zoper prvostopenjsko odločbo napačno ugotovil, sodišče pa samo v zvezi s sporno odločitvijo ne najde kršitev materialnega prava in kršitve določb postopka, kar je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je tožbo v tem delu zavrnilo.

11. Sodišče je glede na navedeno tožbo zoper 1. točko izreka sklepa drugostopenjske odločbe zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo C.C. za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, podržavljenega njegovima staršema A.A. in B.A., ker je ugotovil, da je podana podlaga za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.

14. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da prejšnja lastnica B.A. (solastnica podržavljenega premoženja) izpolnjuje pogoje po FIP ter da je glede na to imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, s tem ko je dne 8. 12. 1952 pridobila avstrijsko državljanstvo ter na dan 1. 1. 1960 tudi stalno bivala na Dunaju ter enako za C.C., da je imel na dan 1. 1. 1960 stalno bivališče v Avstriji, ter da je dne 23. 11. 1949 pridobil avstrijsko državljanstvo. V izpodbijani odločbi, niti v odločbi druge stopnje pa niso navedeni vsi pogoji, ki bi za navedena upravičenca bili lahko podlaga za odločitev, da sta bila upravičena do odškodnine po FIP. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, ali navedena upravičenca izpolnjujeta pogoje iz Priloge 1, torej da sta pregnanca oziroma preseljenca. Upravni organ je torej uporabil določbo drugega odstavka 10. člena ZDen na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter torej posledično tudi napačno uporabil materialno pravo.

15. Sodišče pa v zvezi z odločitvijo prvostopenjskega organa še opozarja, da naj organ v zvezi z vloženo zahtevo C.C., glede na določbo 11., 12. oziroma 15. člena ZDen presodi, za katero premoženje je bil vlagatelj C.C. upravičen vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, v katerem delu pa ga je šteti za upravičenca. V zvezi z navedbo drugostopnega organa, ki opozarja na pravilno uporabo 11. člena ZDen, pa sodišče opozarja, da je drugostopni organ navedel, da je šlo za tri pravne naslednike po pokojnem očetu A.A., pri čemer ni razložil, zakaj kot pravnega naslednika po pokojnem A.A. ne šteje njegove žene B.A., ki je po podatkih prvostopenjskega organa umrla 8. 2. 1979. Razlikovanje med vlagateljem zahteve za denacionalizacijo in upravičencem je pomembno zaradi ugotavljanja pogojev glede na drugi odstavek 10. člena ZDen. Kolikor pa bo prvostopni organ ugotovil, da za določeno premoženje ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo po upravičenem vlagatelju, bo lahko zahtevo za denacionalizacijo zavrnil po drugih podlagah iz ZDen.

16. Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonito. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K točki III. izreka:

17. Ker je drugo tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.