Jedro

Organ prve stopnje v postopku ni preveril ali gre za dejansko porabo za komercialni namen za tovorna vozila s pripadajočimi prikolicami. Ker gre za relevantno okoliščino, ki glede nosilnosti vozila ni popolno ugotovljena, ima za posledico napačno uporabo materialnega prava.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Carinskega urada Maribor št. DT 42301-4941/2010-2 z dne 12. 7. 2010 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 80,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ delno ugodil zahtevku tožnika za vračilo trošarine za maj 2010 in priznal vračilo trošarine za 8.117,44 litrov goriva v znesku 683,98 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ 30. 6. 2010 prejel zahtevek tožnika za vračilo trošarine na podlagi 20. odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 in spremembe; v nadaljevanju ZTro) za plinsko olje, ki se porabi za pogonsko gorivo za komercialni namen za mesec maj 2010 na predpisanem obrazcu TRO-K za 20.759,30 litrov goriva za pogon 8 motornih vozil, z navedenimi registrskimi tablicami, kateremu je priložil 4 račune A. d.o.o. in evidence o namenu porabe goriva za navedena vozila. Prvostopenjski organ je priznal vračilo trošarine za porabljeno gorivo za pogon dveh tovornih motornih vozil z registrskima oznakama MB ... in MB ..., ni pa priznal vračila trošarine za porabljeno gorivo za šest tovornih vozil, s pripadajočimi prikolicami, ker za pogonska vozila, z navedenimi registrskimi tablicami, iz Evidence registriranih motornih in priklopnih vozil (ERMV), ki jo vodi MNZ na osnovi 17. člena Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil, izhaja dovoljena masa 7490 kg in tako ne izpolnjujejo pogojev iz 1. alineje 21. odstavka 54. člena ZTro. V skladu z 20. odstavkom 54. člena ZTro je za vračilo upošteval znesek 84,26 EUR za 1.000 litrov plinskega olja za pogonski namen, ter tožniku priznal 683,98 EUR trošarine za porabljeno pogonsko gorivo za komercialni namen za navedeni mesec (8.117,44 x 0,08426).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Carinski urad je (pri)tožniku zahtevek v delu zavrnil (in v tem delu izpodbija odločbo), ker za šest od osmih vozil zakonski pogoji za vračilo trošarine niso izpolnjeni. Iz predpisov izhaja, da je do vračila plačane trošarine za komercialni namen upravičena le tista oseba, ki z zahtevkom uveljavlja vračilo dela trošarine za nabavljeno gorivo, ki je bilo točeno v vozila z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone in se je porabilo za prevoz blaga v okviru opravljanja registrirane dejavnosti. V primeru tovornjakov s prikolico je pri presoji izpolnjevanja pogoja največje dovoljene mase, ki ni manjša od 7,5 tone, potrebno izhajati iz uradne evidence, to pa je ERMV, ter je za posamezno vozilo merodajen podatek o največji tehnično dovoljeni masi iz rubrike „Masa/največja teh. dovoljena masa.“ Iz izpisa navedene evidence je razvidno, da največja tehnično dovoljena masa za 6 vozil, z navedenimi registrskimi številkami (stran 2 drugostopenjske odločbe) znaša manj kot 7.500 kg. Po mnenju pritožbenega organa v obravnavanem primeru, ko tožnik uveljavlja vračilo dela trošarine za pogon registriranih tovornih vozil z največjo tehnično dovoljeno maso 7.490 kg in pripadajočih registriranih prikolic za prevoz tovora, pogoj največje dovoljene mase, ki ni manjša od 7,5 ton, ni izpolnjen.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja nepravilno uporabo materialnega prava, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev postopkovnih pravil. Svoje trditve utemeljuje z dejstvom, da opravlja komercialne prevoze blaga s tovornjaki s prikolicami z navedenimi registrskimi označbami in da največja dovoljena masa teh tovornjakov res znaša 7.490 kg, vendar so tem vozilom pripete še prikolice, ki imajo največjo dovoljeno maso 3.490 kg ali 4.490 kg, kar skupaj znaša 10.980 kg oziroma 11.980 kg, tako da je skupna masa tovornjakov in prikolic v vseh spornih primerih presegala 7,5 ton, kar predstavlja izpolnitev pogoja za vračilo trošarine. Trditev, da so bili prevozi dejansko opravljeni s tovornjaki skupaj s prikolicami, je razvidna iz prevoznih listin oziroma druge dokumentacije, ki spremlja blago. Sklicuje se na 1. alinejo 21. odstavka 54. člena ZTro v kateri so navedeni tovornjaki s prikolico ter določbo 3.a točke 7. člena Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. 10. 2003 o prestrukturiranju okvira skupnosti za obdavčenje energentov in električne energije (UL L št. 283 z dne 31. 10. 2003 in spremembe, v nadaljevanju Energetska direktiva) ter da zakon posebej govori o motornem vozilu ali tovornjaku s prikolico in je v slednjem primeru treba ugotavljati skupno nosilnost tovornjaka in prikolice. Zato je vseeno ali se zahtevana masa doseže z nosilnostjo posameznega vozila ali z nosilnostjo vozila s prikolico, saj je bil namen evropskega zakonodajalca prevozniku omogočiti vračilo trošarine, če skupna masa presega 7,5 ton. Ne strinja se z razlago tožene stranke, ki ji očita, da v izvedenem postopku ni ugotavljala dejanskega stanja, čeprav 21. odstavek 54. člena ZTro nalaga ugotavljanje skupne nosilnosti kamiona in prikolice ter je bila na ta način kršena določba 25. člena Ustave RS. Očita, da uporaba Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil, kot podlage za presojo ugotavljanja dovoljene mase vozil, ni predvidena z zakonom, čeprav upoštevanje največje dovoljene mase motornega vozila na podlagi navedenega pravilnika za tožnika ni sporno, vendar zakon zahteva ugotavljanje mase vlečnega vozila in prikolice. Zato bi tožena stranka morala pri ugotavljanju dejanskega stanja najmanj pozvati tožnika na dopolnitev vloge in predložitev dokazil (listin, ki spremljajo blago, kot so dobavnice, tovorni listi CMR, itd.), s katerimi bi izkazal, da izpolnjuje pogoj, da je opravil prevoze blaga za plačilo s tovornjaki s prikolicami, katerih največja dovoljena masa je pri konkretnih prevozih blaga presegala 7,5 tone. Ne strinja se z neuradnimi navedbami tožene stranke, ki niso navedene v obrazložitvi odločbe, ko smatra, da je prikolica prosto gibljiva in da zato ne bi bilo mogoče ugotavljati, ali so bili prevozi blaga opravljeni s prikolico ali brez, kar naj bi prevoznikom omogočalo zlorabe. Dodaten argument v prid tožniku je Pravilnik o ugotavljanju skladnosti vozil (Uradni list RS, št. 30/04 in spremembe, priloga 1), po katerem je tovornjak s prikolico razvrščen v kategorijo težkih tovornih vozil (N3), kar pomeni, da tovrstni prevozi, ko je na tovornjak pripeta prikolica, zahtevajo izpolnjevanje strožjih pogojev in da mora v teh primerih vozilo posedovati dodatno kontrolno opremo, pri mednarodnih prevozih pa dodatno prevozniško dokumentacijo (dovolilnice ali dovolilnice CEMT). To jasno kaže, da se uporaba prikolice mora posebej evidentirati pri vseh oblikah transporta in je malo verjetno, da bi lahko zgolj za namene vračila trošarine takšen prevoz obravnavali kot prevoz brez prikolice. Opozarja, da se v vseh državah članicah EU brez izjeme uporablja razlaga o upoštevanju nosilnosti tovornjaka in prikolice. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in naloži toženi stranki pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter izvršiti razliko vračila trošarine v višini 1.065,20 EUR ter stroške in zamudne obresti.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka tožena stranka sklicuje na točko 3. a) 7 člena Energetske direktive in na angleški izvirnik besedila, ki uporablja izraza „motor vehicles“, kar ustreza izrazu „motorna vozila“, ki se uporablja v slovenskem prevodu direktive, ter „articulated vehicle“, kar pa ne ustreza izrazu „tovornjak s prikolico“, ki se uporablja v slovenskem prevodu Energetske direktive, temveč ta izraz opisuje „sedlasti vlačilec s priklopnikom“, kar pa je nekaj povsem drugega kot tovornjak s prikolico. Glede na izvirno besedilo Energetske direktive se torej povračilo trošarine priznava za sedlaste vlačilce z ustreznim priklopnikom in ne za tovornjake s prikolico. Ker so v obravnavanem primeru vozila, za katera vračilo trošarine ni bilo odobreno, tovornjaki s prikolico, tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali ima tožnik pravico do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo uporabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, kot kupec oziroma oseba, ki opravlja registrirano dejavnost in ima sedež v EU, v skladu z 20. odstavkom 54. člena ZTro. Sporno je vprašanje ali je tožnik izkazal, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za prevoz blaga z registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone. Pogoja največje dovoljene mase je prvostopenjski organ, s tem pa se strinja tudi organ druge stopnje, priznal le za 2 tovorni motorni vozili in delno ugodil zahtevku tožnika. Iz obrazložitve je razvidno, da ni priznal vračilo plačane trošarine za 6 tovornih vozil s pripadajočimi prikolicami iz razloga, ker imajo tovorna vozila po ERMV največjo tehnično dovoljeno maso 7.490 kg, pripadajoče registrirane prikolice pa največjo tehnično dovoljeno maso 3.490 kg do 4.490 kg, kar pomeni, da prikolic ni upošteval pri izračunu.

Po 1. alineji 21. odstavka 54. člena ZTro se šteje, da je plinsko olje uporabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni namen, če je, med drugim, porabljeno za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone, enako pa izhaja tudi iz točke 3. a) 7. člena t. i. Energetske direktive (Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. 10. 2003 s spremembami), ki se pri določanju namena nanaša na prevoz blaga z motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, z najvišjo dovoljeno bruto skupno težo, ki ni manjša od 7,5 tone. Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trošarinah (ZTro-H), (Poročevalec Državnega zbora, EPA 325-V z dne 17. 4. 2009) je razvidno, da je cilj znižati trošarinsko obremenitev plinskega olja, ki se dokazljivo uporablja za pogon motornih vozil za komercialno uporabo, to je tovornih vozil, katerih skupna bruto masa znaša 7,5 tone in več, in ki se uporablja za prevoz blaga ter da je opredelitev v celoti usklajena z ureditvijo v evropski zakonodaji oziroma Energetski direktivi.

Glede na določbo 21. odstavka 54. člena ZTro, ki uporablja izraz tovornjak s prikolico in največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone in glede na določbo 22. odstavka 54. člena ZTro, po katerem je carinski organ, glede na okoliščine primera, upravičen zahtevati predložitev še drugih dokazil, poleg obveznega dokazila o registraciji vozila, za pogon katerega je bilo plinsko olje porabljeno ter računov o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za zadevno vozilo, bi bilo po mnenju sodišča v obravnavnem primeru treba uporabiti navedeno določbo, saj je to po mnenju sodišča glede na okoliščine primera potrebno. Tožnik tudi sicer zatrjuje, da je šlo za tovornjake s prikolico, ki so presegali 7,5 tone, zato bi carinski organ bil dolžan od tožnika zahtevati predložitev tudi drugih dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, ali so tovornjaki s prikolico presegli največjo dovoljeno maso, in po mnenju sodišča ne zadošča zgolj navajanje posamičnih podatkov iz ERMV. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je prvostopenjski organ pri odločitvi upošteval le podatke iz ERMV, posebej za vozila, posebej za prikolice, ne da bi preveril ali gre za dejansko porabo za komercialni namen za tovorna vozila s pripadajočimi prikolicami, kar je bil dolžan glede na namen in besedilo določbe 21. odstavka 54. člena ZTro in pri tem pridobiti tudi druga dokazila. Gre za relevantno okoliščino, ki glede nosilnosti vozila s prikolico ni popolno ugotovljena, kar ima za posledico napačno uporabljeno materialno pravo.

Ob tem sodišče ugotavlja, da je iz izreka izpodbijane odločbe razvidno, da je bilo zahtevku delno ugodeno, ni pa bilo odločeno v izreku glede preostalega dela zahtevka, kljub temu, da iz obrazložitve izhaja, da je zahtevek prvostopenjski organ v preostalem delu zavrnil. Že iz tega razloga je odločba nezakonita, saj je izrek neskladen z obrazložitvijo, navedeno pa tudi pritožbeni organ ni odpravil, ob tem, da tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, da ni izkazan komercialni namen porabe goriva za šest tovornih vozil s prikolico zaradi neizpolnjevanja največje dovoljene mase, ki ni manjša od 7, 5 tone, ni popolno ugotovljena.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo, ob upoštevanju 4. in 5. odstavka navedenega člena, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo prvostopenjski organ v celoti odločil o zahtevku tožnika, pri tem pa bo upošteval napotke iz te sodbe, tako, da bo popolno ugotovil dejansko stanje na ta način, da bo glede na okoliščine primera zahteval predložitev še drugih dokazil. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. členu ZUS-1 in 1. točki 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).