Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je opustitev pravice do zagovora upravičena le, če gre za hujše konfliktne situacije, ki nastanejo iz razlogov na strani delavca samega (fizično nasilje nad delodajalcem, grožnje in podobno). Ker tožena stranka tožniku pred podajo odpovedi ni omogočila zagovora in ni šlo za okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka niti v odpovedi niti v sodnem postopku ni navedla, zakaj delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1) in je tudi iz navedenega razloga izredna odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2015 nezakonita in se razveljavi ter tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje 1. 6. 2015, temveč traja brez prekinitve z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 4. 2. 2016, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 2. 6. 2015 do 4. 2. 2016 obračunati nadomestilo plače 394,83 EUR bruto z dodatki za delovno dobo ter ostalimi dodatki, od tega odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter obračunati denarno povračilo v znesku 394,83 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in mu tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2016 do plačila. Kar je zahteval tožnik več (obračun 1.974,15 EUR bruto in izplačilo po odvodu davkov in prispevkov neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2016 do plačila), je sodišče zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 230,63 EUR bruto, od tega odvesti davke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več je sodišče zavrnilo. Tožniku je priznalo stroške postopka v višini 140,45 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati na račun Delovnega sodišča v Kopru, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku in sicer zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka navaja, da tožnik ni dokazal, da jo je obvestil o bolniškem staležu. Tožnik bi moral namreč dokazati in navesti, da je pisno ali vsaj nesporno dokazljivo obvestil toženo stranko o svoji zadržanosti z dela zaradi bolezni, v času od 1. 6. 2015 dalje. Ker tožnik tožene stranke ni obvestil o bolniškem staležu je tožena stranka upravičeno smatrala, da je tožnik neopravičeno izostal z dela. Prav tako je tožnik na zaslišanju 4. 2. 2016 sam izpovedal, da je od 1. 6. 2015 dalje zaposlen pri družbi A. d.d., kar pomeni, da tožnik nima več interesa delati pri toženi stranki. Sicer pa tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 1. 6. 2015, ko je tožena stranka tožnika enostransko odjavila iz zdravstvenega zavarovanja in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik bi moral toženo stranko pozvati na odpravo kršitve (enostranske odjave tožene stranke iz vseh zavarovanj z dne 1. 6. 2016) v skladu z 200. členom ZDR‑1, ter v primeru neodprave kršitve bi šele lahko zahteval sodno varstvo za čas od 1. 6. 2015 dalje. Ker tega tožnik ni naredil je izgubil tudi pravni interes za izpodbijanje kasneje podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V dopolnitvi pritožbe pa je tožena stranka navedla, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik jasno in večkrat izrazil odločitev o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki in da to izhaja tudi iz pisnih izjav sodelavcev, zato je bil zagovor povsem nepotreben.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in dopolnitvi pritožbe in navedel, da je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi na podlagi dejstva, da je tožena stranka tožnika dne 1. 6. 2015 odjavila iz zdravstvenega zavarovanja, saj kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnik vložil tožbo pravočasno, v roku 30 dni od prejema odpovedi, kot to določba tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožena stranka je sicer uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ni navedla, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2015, v kateri je tožena stranka tožniku očitala hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Za razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 gre, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V tem primeru delavcu po 2. odstavku 110. člena ZDR-1 delovno razmerje, če je neopravičeno odsoten z dela in se do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vrne na delo, preneha s prvim dnem odsotnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita iz razloga, ker tožnik ni bil neopravičeno odsoten z dela in ker mu tožena stranka ni omogočila zagovora niti ga ni seznanila z očitanimi kršitvami, ki naj bi bile razlog za podajo izredne odpovedi. Odločitev je pravilna, saj je tožena stranka kršila postopkovne določbe ZDR-1 v zvezi s podajo izredne odpovedi, pa tudi sicer odpoved po vsebini ni bila utemeljena.

8. Pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec, na podlagi 2. odstavka 85. člena ZDR-1, delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožena stranka je trdila, da so obstajale takšne dejanske okoliščine, da je bilo od nje neutemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da okoliščine, ki jih je navajala tožena stranka, zaradi katerih tožniku zagovora ni omogočila, ne predstavljajo utemeljenih okoliščin, ki bi opravičevale opustitev zagovora. Res je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni absolutna, vendar pa je izjeme od te pravice treba obravnavati restriktivno (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 199/2009 z dne 19. 4. 2011, sodba VIII Ips 7/2011 z dne 16. 4. 2012). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi zagovor objektivno prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja. Namen zakonske zahteve po zagovoru sicer ni dokazovanje utemeljenosti očitane kršitve, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoje ravnanje (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 7/2011 z dne 16. 4. 2012). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je opustitev pravice do zagovora upravičena le, če gre za hujše konfliktne situacije, ki nastanejo iz razlogov na strani delavca samega (fizično nasilje nad delodajalcem, grožnje in podobno). Ker tožena stranka tožniku pred podajo odpovedi torej ni omogočila zagovora in ni šlo za okoliščine, zaradi katerih bi bilo neopravičeno pričakovati zagovor, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2015 nezakonita. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka niti v odpovedi niti v sodnem postopku ni navedla, zakaj delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1) in je tudi iz navedenega razloga izredna odpoved nezakonita.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi enostranske odjave tožnika iz zdravstvenega zavarovanja in pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter da bi moral tožnik predhodno toženo stranko pozvati na odpravo nastale kršitve in ker tožnik ni ravnal tako, bi moralo sodišče njegovo tožbo zavreči. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga navedla, da tožniku preneha delovno razmerje 1. 6. 2015 in da bo s tem dnem tožnika odjavila na Zavodu za zdravstveno zavarovanje ter Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik je tožbo vložil dne 2. 7. 2015 priporočeno na pošto, kar je v vsakem primeru pravočasno, v roku 30 dni od prejema odpovedi, kot to določba 3. odstavek 200. člena ZDR-1. Skladno z navedeno določbo lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma, ko je zvedel za kršitev pravic. Tožnik je izvedel, da ga je tožena stranka enostransko odjavila iz zavarovanj z vročitvijo izredne odpovedi. Tožena stranka niti ni trdila, da je tožnik predhodno (pred vročitvijo odpovedi) vedel za odjavo iz zavarovanj. Tožnik ni bil dolžan kot to neutemeljeno trdi tožena stranka, predhodno uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu, da bi bilo sodno varstvo sploh dopustno.

10. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že zato, ker tožniku ni bil omogočen zagovor po 2. odstavku 85. člena ZDR-1, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlog niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).