Jedro

Bistvena tožnikova dejanska navedba v zvezi z zahtevkom iz naslova prevoznih stroškov je bila, da mu tožena stranka teh stroškov ni nikoli plačevala, ter da je šlo v plačilnih listah pod postavko prevoz dejansko za del plače. Ker je tožnik v navedbah pojasnil, v čem je sporna vsebina plačnih list, ne drži pritožbena navedba, da te navedbe nasprotujejo dokazom. Če vsebina dokazov nasprotuje dejanskim tožbenim navedbam, potem mora sodišče zaradi razčiščevanja teh nasprotij izvesti dokazni postopek, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z z zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini 9.770,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zneska od 18. dne v mesecu za pretekli mesec; od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 391,81 EUR obračunati in za tožnika plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila; od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 263,04 EUR obračunati in za tožnika plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila; plačati odpravnino v višini 231,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 331,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper ugodilni del zamudne sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče zahtevku za plačilo stroškov prevoza ugodilo zgolj zato, ker iz plačnih list izhaja, da višina sredstev pod postavko „prevoz“ ne ustrezajo številu ur oziroma dni v posameznem mesecu. Navedbe tožnika o dejstvih nasprotujejo priloženim dokazom. Tožnik ni imel trditvene podlage, da bi se navedbe o dejstvih sploh lahko preverile. Ni specificiral, koliko prevoznih stroškov bi mu šlo za posamezne mesece, navedel je le število dni v posameznem mesecu, za katere naj bi mu šli stroški prevoza, kar ne zadostuje. Tožena stranka meni, da so dejstva premalo konkretizirana, da bi iz njih lahko izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Poudarja, da mora biti tudi iz zamudne sodbe, kot iz sodb sicer, razvidno, katera dejstva so pravno pomembna in na katero pravno normo je oprta odločitev. Ker ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti in nima razlogov o odločilnih dejstvih, se je ne da preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del zamudne sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba, da zamudna sodba ne vsebuje odločilnih razlogov. Tudi nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Iz zamudne sodbe so jasno razvidna tako pravno relevantna dejstva kot tudi pravna podlaga odločitve. Sodišče prve stopnje torej ni storilo postopkovne kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Po prvem odstavku 318. člena ZPP izda sodišče zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Pritožba uveljavlja predvsem neizpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Ta pogoj ne pomeni, da morajo dokazi potrjevati zatrjevana dejstva, ampak le, da dokazi ne smejo nasprotovati zatrjevanim dejstvom. Bistvena tožnikova dejanska navedba v zvezi z zahtevkom iz naslova prevoznih stroškov je bila, da mu tožena stranka teh stroškov ni nikoli plačevala, ter da je šlo v plačilnih listah pod postavko prevoz dejansko za del plače. Ker je tožnik v navedbah pojasnil v čem je sporna vsebina plačnih list, ne drži pritožbena navedba, da te navedbe nasprotujejo dokazom. Če vsebina dokazov nasprotuje dejanskim tožbenim navedbam, potem mora sodišče zaradi razčiščevanja teh nasprotij izvesti dokazni postopek, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.

9. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da so dejstva v tožbi premalo konkretizirana, da bi iz njih lahko izhajala utemeljenost zahtevka. Nenazadnje je ključno zatrjevano dejstvo glede dolgovanih stroškov prevoza negativno dejstvo neplačila. Že zaradi tega ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožnik ni navedel zadostne trditvene podlage, da bi se navedbe o dejstvih sploh lahko preverile. Sploh pa je tožnik z navedbo o tem, za koliko dni v posameznem mesecu mu tožena stranka ni plačala stroškov prevoza v določeni višini, navedenemu zadostil. 10. Niso utemeljene niti s tem povezane pritožbene navedbe, da so dejstva premalo konkretizirana, da bi iz njih lahko izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožba s tem uveljavlja neizpolnjevanje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ki se nanaša vprašanje sklepčnosti tožbe. Tožba je sklepčna, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. To ne pomeni, da mora tožba vsebovati materialnopravno podlago zahtevka, pač pa, da je zahtevek glede na navedbe v tožbi po materialnem pravu utemeljen. Tudi ta pogoj je izpolnjen.

11. Sodišče prve stopnje je za odločitev o tožbenem zahtevku uporabilo relevantno materialno pravo. Po drugem odstavku 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ima delavec pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini, določeni s podzakonskim aktom, in sicer Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 76/2008 in nasl.). Po 131. členu ZDR-1 ima delavec pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust, v višini sorazmernega dela minimalne plače. Člen 79 ZDR-1 pa predvideva odpravnino tudi za delavca, ki mu preneha veljati pogodba o zaposlitvi za določen čas.

12. Ker zamudna sodba ni bila izdana v nasprotju z določbami ZPP, ki se nanašajo na zamudno sodbo, ni podana kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo krije sama svoje pritožbene stroške, tožnik krije sam svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni pomembno prispeval k odločitvi o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).